Raziskave ne lažejo: "Več je otrok na telefonu, bolj je osamljen"

Z namenom, da družba otroka ne bo sprejela medse, starši kupujejo pametne telefone otrokom vse prej in prej, tudi že v prvem razredu. O vplivu sodobne tehnologije na otroke smo povprašali predstojnika, profesorja in raziskovalca na univerzi Alma Mater Europaea in direktorja Mednarodnega inštituta za psihoterapijo in uporabno psihologijo, Sebastjana Kristoviča. Že vrsto velja za priznanega strokovnjaka s področja vzgoje, ki svoje mnenje pove naglas in brez ovinkarjenja. 

Sebastjan Kristovič se znanstvenoraziskovalno veliko ukvarja tudi z vplivom družbenih omrežij, zaslonov na kognitivne sposobnosti, na možgane, na duševno zdravje, na telo, motoriko, koordinacijo. Opozarja, kako zelo motorika pri otrocih nazaduje, medtem ko je vedno več diabetesa in debelosti. Možgani pa da so – vedno manjši! 

Digitalni heroin – zasloni na možgane vplivajo identično kot trde droge

"V stroki govorimo o digitalnem heroinu, ker zasloni na možgane vplivajo identično kot trde droge. Določeni deli možganov so zaradi zaslonov fizično okvarjeni. V zadnjih 25 letih se je duševno zdravje otrok, mladostnikov do 19. leta poslabšalo za 70 %! Ogromno je depresij, anksioznosti, samopoškodb, bulimij, anoreksij, tudi samomorov, veliko je tudi drugih duševnih stisk, občutkov osamljenosti … " pravi sogovornik in doda, da raziskave kažejo, da več je otrok na telefonu, bolj osamljenega se počuti. 

Ob tem pove zares zanimivo dejstvo, da lastniki velikih IT-korporacij, ki razvijajo aplikacije, svoje otroke vpisujejo v šole in vrtce, kjer ne uporabljajo digitalnih pripomočkov, saj dobro vedo, kako delujejo. "Sistem je naravnan tako, da uporabnik/otrok vedno več časa preživi pred zaslonom, da nenehno spremlja določeno aplikacijo ali družbeno omrežje in da je za čim dlje časa prikovan na ekran. Mladostniki na ekranih v povprečju preživijo 7 - 8 ur na dan. Kdo lahko ta pojav razloži? So v šoli, popoldne na dejavnostih, ponoči spijo (naj bi spali), kdaj je mogoče, da gledajo toliko ur v zaslon?," se sprašuje Kristovič, ki se že leta trudi prepričati vodilne, da naj se telefoni v šolah prepovedo na sistemski ravni, da naj vendarle zavarujejo duševno zdravje otrok in razvoj možganov (kot to počnejo številne razvite države). 

Zasloni so otroke in tudi odrasle oropali številnih izkušenj

Nekateri se s tem ne strinjajo in trdijo, da imajo otroci telefone v torbah in omaricah, da pri pouku niso dovoljeni. A vendarle, tako Kristovič, so telefoni tam, na dosegu vsak odmor (ki bi moral biti namenjen medvrstniškemu druženju): "Čas pred in po pouku ter odmori so nekaj najlepšega v šoli, da se malo preganjajo, se veselijo, igrajo … Mi smo jih vsega tega oropali. Je pa treba priznati, da smo v odnosnem smislu tudi sebe marsičesa oropali in da je tudi svet odraslih zasvojen z zasloni. Če bi si nastavili ogledalo, vidimo, da so otroci pravzaprav naš odsev."

A tudi Sebastjan Kristovič prizna, da ima med kolegi take, ki se z njim ne strinjajo in pravijo, da so sodobni otroci digitalni domorodci, ki so se s tem znanjem že rodili: "Neumnost! Na različnih fakultetah sem mentor številnim pri magistrskih in diplomskih nalogah. Povem vam, mnogi niti kazala v wordu ne znajo narediti! Biti na Tik Toku, Instagramu in preklapljati med aplikacijami – to ni nobeno informacijsko znanje, to obvladajo triletniki."

 Kdaj otroku dati v roke pametni telefon?

"Namenoma se izogibam odgovoru, kdaj je pravi čas, da otrok dobi pametni telefon. Jaz mislim, da ga v osnovni šoli ne potrebuje. Če otrok hodi sam na trening in bi ga radi poklicali – naj mu starši kupijo osnovno Nokio na tipke. Poznam primere, ko so bili starši čudaki in otroku dolgo niso kupili pametnega telefona, a ti otroci danes blestijo na različnih področjih. Ker so imeli namesto buljenja v zaslone čas razvijati svoje druge sposobnosti," pravi naš sogovornik. 

Poudarja, da ni glavni izziv v tem, da bomo otroku vzeli telefon, pač pa – kaj mu bomo dali na tisto mesto? "Zasloni so tja prišli zato, ker tam nekaj manjka. Aktivnost, dejavnost, človeški odnos, toplina, ljubezen. Družinam večkrat svetujem, da sprejmejo pravilo, da so doma po 18. uri brez zaslonov – ne televizije, ne tablice, ne telefonov. Ker če mi samo vzamemo otroku telefon, bo slej ko prej prišel v stik s tem in pogosto gredo potem stvari v ekstreme," pravi Kristovič, ki je precej oster tudi do gledanja risank: "V zgodnjih letih se mi zdi ključno razvijati druge otrokove sposobnosti, potenciale."

Ob tem poudari, da je seveda tudi on kot otrok gledal risanke, a vendarle je bilo drugače kot danes: "Mi smo bili vsak odmor v telovadnici, cele popoldneve zunaj do večera, mame so nas s težavo priklicale domov. Potem smo se najedli, stuširali, umili zobe, potem je bila pa risanka. Tistih nekaj minut risanke seveda ne bo nobenemu škodovalo."

Povsem drugačna pa je današnja slika, ko mnogo otrok že v predšolskem obdobju popoldneve preživlja ob risankah (in to zelo vprašljivih vsebin). S tem otroci po mnenju našega sogovornika ne na fizični in ne na duševni ravni ne pridobijo ničesar, veliko pa izgubijo. Predvsem pa že navsezgodaj v otroštvu razvijejo odvisnost od zaslonov, ki se z leti samo še povečuje. Rezultat? "Generacije pasivnih, melanholičnih in iztrošenih 15-letnikov, ki bi morali pokati od energije in teči po štadionih, pa ure in ure nemo zrejo v zaslone."

 

Novo na Metroplay: Nuša Lesar o najlepšem letu svojega življenja, materinstvu in delu voditeljice