Metka Kuhar: "Obstaja travma. Obstajajo pa tudi blažilci travme. Otroku smo lahko MI ta pozitivna izkušnja."

'Sem travmatiziran (ker je moja ekipa izgubila tekmo)’ je postal naslednji ’Sem depresiven (ker si ne morem privoščiti dragih počitnic)’ ali ’Sem odvisna (od čokolade)’.

Trend, ki je preplavil družbena omrežja (kjer najbolj prednjači ravno TikTok), je seveda zajel tudi Slovenijo.

Na listah bestselerjev kraljujejo knjige o travmi, v tabloidih beremo o travmah bolj ali manj znanih zvezdnikov, na Instagramu kraljujejo vplivneži, ki ponujajo ’jogo za posttravmatski stres’, Facebook je preplavljen z memeji o travmi, TikTokerji objavljajo kratke videe o tem, kako so videti travmatski odzivi, na YouTubu gredo ogledi pravih in psevdo strokovnjakov za travmo v nebo, hkrati pa skorajda ni več filma, v katerem bi scenarist ne pozabil zgodbo graditi prav okoli travme.

Travma je vsepovsod.

Pa je res?

Za resničen vpogled v to, kako razširjena je prevalenca travme, s poudarkom na obremenjujočih izkušnja iz otroštva (krajše: OIO), smo se po odgovore odpravili k raziskovalki in predavateljici, redni profesorici socialne psihologije in terapevtki, dr. Metki Kuhar.

Metka Kuhar je namreč vodila prvo slovensko raziskavo o razširjenosti obremenjujočih izkušenj v otroštvu med Slovenci ter povezanosti med temi izkušnjami in izbranimi indikatorji duševnega zdravja in posledicami v odraslosti. Tovrstne raziskave v tujini poznajo že desetletja, v ZDA pa so te celo del njihove javno-zdravstvene študije. »Od leta 2009 pod vodstvom Centra za nadzor bolezni in preventivo v večini držav ZDA sistematično zbirajo podatke o razširjenosti OIO. Študije o OIO so prav tako že izvedli v večini evropskih držav, pa tudi drugje po svetu. Zanimivo je, da so rezultati o razširjenosti teh izkušenj in njihovih posledicah v vseh raziskavah zelo podobni.« ve o tem povedati Metka Kuhar.

Prva slovenska OIO raziskava, ki je v svoj vzorec zajela 4.940 oseb, starih od 18 do 75 let, je potekala leta 2019, raziskovalka pa je izsledke predstavila na konferenci o travmi, ki je februarja 2020 potekala v Ljubljani.

Na konferenci smo bili prisotni kot edini slovenski medij in takrat med drugim na kratko popisali rezultate raziskave, bolj poglobljen pogovor o njih je preprečil nastop pandemije.

Pandemija kot travma. Pa je res?

»Tudi pandemija je bila travma za prebivalstvo, mar ne?« je bilo eno od mnogih vprašanj, ki smo jih naslovili na Metko Kuhar in se ob tem naslanjali na odmevno raziskavo NIJZ o vplivu pandemije covida-19 na prebivalstvo, ki je potekala od novembra 2020 do januarja 2021 (končni vzorec je obsegal 3662 udeležencev raziskave). 

Naj spomnimo, da so zaradi prvih poročil o vmesnih izsledkih te raziskave medije takrat preplavile novice o alarmantnem poslabšanju duševnega zdravja prebivalstva, še posebno mlajše generacije.

»Analizirali smo podatke raziskave Ocena potreb po psihosocialni podpori v drugem valu epidemije covida-19, ki je bila del Akcijskega načrta za izvajanje psihološke pomoči v razmerah epidemije,« nas ustavi raziskovalka, da bi nato pojasnila: »Pri analizi smo se osredotočili na dojemanje stiske in spopadanja z njo v prvi polovici drugega vala epidemije v Sloveniji. Ugotavljali smo, kako so z epidemijo povezani stresorji, povezani z zdravjem, delovno sfero, socialnimi odnosi, državnimi ukrepi in splošno situacijo, vplivali na zaznano stisko tekom drugega vala v primerjavi z obdobjem pred pandemijo in prvim valom. Zanimalo nas je tudi spopadanje z izzivi covida-19. Analiza zbranih podatkov je pokazala, da so udeleženci v povprečju sicer poročali o zmerno močni stiski, s katero pa so se po svoji oceni vendarle spopadali zmerno uspešno.«

Podatki so kazali, da je bila stiska prebivalstva v drugem valu v primerjavi s časom pred pandemijo večja. 72,6 odstotkov udeležencev je poročalo o večji stiski kot v obdobju pred pandemijo, medtem ko jih 55,8 odstotkov tekom drugega vala poročalo o večji stiski kot v prvem valu epidemije.

»Najbolj obremenjujoči stresorji so bili po mnenju udeležencev tisti, ki so bili povezani s socialnimi odnosi in družbeno situacijo. Tem so sledili stresorji, ki so povezan z zdravjem in delovnimi spremembami. Izguba dela in z njim dohodka pa je bila takrat na zadnjem mestu,« pojasnjuje Metka Kuhar in dodaja, da so bili posamezniki, ki so bolj zaskrbljeni zaradi različnih dejavnikov, povezanih z epidemijo, doživljali temu primerno višjo stopnjo stiske. »Zanimiv izsledek študije je bil, da so preučevani stresorji pojasnili večino variance spremenljivk v obliki vseh vrst zaznav stiske in soočanja z njo, medtem ko so imele kontrolne spremenljivke, med njimi demografske in poročanje o tem, ali so udeleženci sami ali kdo od njihovih bližnjih zboleli za covidom-19, le zelo majhen vpliv. Podobno manjši vpliv sta na zaznavanje stiske in spopadanja z njo prispevala tudi psihološka fleksibilnost in socialna opora.«

Stres in izzivi, s katerimi se soočamo, ne predstavljajo nujno travme. V kolikšni meri pa smo Slovenci zaznamovani z obremenjujočimi izkušnjami iz otroštva?

Prevalenca travme v Sloveniji

Rezultati prve OIO raziskave iz leta 2019 v Sloveniji kažejo, da - a le potencialno gledano - precej.

»Med Slovenci je prisoten visok odstotek obremenjujočih izkušenj v otroštvu. Le 23,5 odstotkov od 4.847 izprašanih udeležencev v raziskavi ne poroča o nobeni obremenjujoči izkušnji. Vsaj ne tisti, o katerih smo takrat spraševali. Po drugi strani pa kar 27,2 odstotkov udeležencev naše raziskave poroča o štirih ali več obremenjujočih izkušnjah v otroštvu,« je jasna raziskovalka.

Slednje je zaskrbljujoče, saj se pri osebah z največ OIO (torej tisti s 4 ali več njih v svoji osebni biografiji) nakazuje izrazitejše tveganje za razvoj telesnih bolezni in duševnih motenj, med katerimi prednjačijo depresija, zasvojenost in samomorilnost. »Dosedanje študije pa kažejo, da imajo obremenilne izkušnje v otroštvu vpliv tudi na razvoj najtežjih oblik duševnih motenj, na primer psihoz in komorbidnosti,« še pripomni Metka Kuhar in dodaja: »Osebe z največ obremenjujočih izkušenj v otroštvu se poleg tega pogosteje vdajajo tveganemu vedenju tako otroštvu kot odraslosti, nezanemarljivi pa so tudi drugi neugodni življenjski izidi, na primer nižjo stopnjo izobrazbe in slabši materialni status v odraslosti.«

Pojem ’obremenjujoče izkušnje v otroštvu’ so skovali v CDC (Centers for Disease Control and Prevention).

V OIO študijah se največkrat meri 10 kategorij obremenjujočih izkušenj v otroštvu. Prvih pet kategorij je osebnih izkušenj: psihično, fizično in spolno nasilje oz. zloraba ter psihično in fizično zanemarjanje, preostalih pet pa se navezuje na ostale družinske člane ali člane gospodinjstva, kamor uvrščamo: nasilje med odraslimi člani gospodinjstva, zasvojenost, težave v duševnem zdravju in/ali kriminalno dejanje odraslega člana gospodinjstva ter razveza staršev oziroma prekinitev stika med otrokom in starši zaradi smrti starša, razveze ali zapustitve.

Slovenska študija, ki je bila za potrebe primerljivosti s podobnimi študijami iz drugih držav s temi usklajena, je skratka pokazala, da je obremenjenost slovenske populacije z OIO torej precejšnja, a hkrati nič manjša od tiste onkraj luže ali drugod po svetu.

»Sva pa v naši raziskavi s kolegico Gajo Zager Kocjan pod drobnogled vzeli tudi vpliv varovalnih dejavnikov, na katere se ob govoru o travmi pogosto pozablja,« pojasni Metka Kuhar.

Pozitivni dejavniki kot blažilci

»Za potrebe raziskave smo vzeli eno od že obstoječih lestvic, ki poleg merjenja obremenjujočih izkušenj vključuje tudi beleženje pozitivnih dejavnikov v otroštvu. Pomembno je omeniti, da tudi če so obremenjujoče izkušnje povezane z gospodinjstvom, so lahko v družini še vedno prisotni pozitivni dejavniki. Morda je bila navkljub vsemu pri njih doma vendarle prisotna struktura, torej jasna pričakovanja, pravila, rutine in vse ostalo, kar daje občutek stabilnosti, predvidljivosti, varnosti. Naš vprašalnik je spraševal, ali so udeleženci imeli občutek, da jih imata oče ali mama rada. Skratka, tudi če se je dogajalo nasilje med staršema ali pa sta se starša ločevala, to ne izključuje nujno pozitivnih vidikov,« pojasnjuje Metka Kuhar in nadaljuje: »Zanimalo nas je tudi, ali je imela družina podporo s strani širšega sorodstva, soseske ali skupnosti.«

Med pozitivne izlušnje v otroštvu uvrščamo tudi udeležbo v prostočasnih dejavnostih, na primer športne in glasbene dejavnosti.. »Te dejavnosti lahko nudijo priložnosti za samoizražanje in užitek, pomagajo otrokom, da se počutijo kompetentne in socialno povezane, nanje pa lahko pozitivno vplivajo tudi podporni trenerji in mentorji.«

Pa šola?

»Vrtci in šole so ustanove, ki so lahko z razvijanjem varnega in spodbudnega okolja ter podpornih odnosov eden izmed ključnih varovalnih dejavnikov v življenju otrok s potencialno travmatičnimi izkušnjami oziroma posledicami psihološke travme. Prav tako imajo posebej pomembno vlogo v življenju otrok in tudi celotnih družin, saj lahko zgodaj prepoznavajo travmatične izkušnje in njihove posledice ter prispevajo k čimprejšnji podpori, pa tudi zaščiti otrok. Veliko je odvisno od tega, kako se nekdo počuti znotraj razreda, v odnosu z učitelji. Izrazit pozitiven dejavnik bi lahko bil že en sam učitelj ali dva učitelja, ki jih je posameznik srečal tekom šolanja. Skratka, ni nujno, da bi to morali biti kar vsi,« je še vedela povedati.

»In tu so seveda tudi vrstniki. Tudi vrstniki so lahko pomemben pozitiven dejavnik, žal pa včasih tudi negativen. Lahko so vir trpinčnja, lahko se počutimo izolirane ali  nerazumljene, kar lahko poglobi travmatizacijo.«

Oseba, bližja kot starš

Včasih v filmih vidimo tovrstne navdihujoče zgodbe, ko neka oseba kot dobrotnik, mentor ali mecen nekomu pomaga in mu tako spremeni življenje. To je lahko učitelj …

»Tudi to smo raziskali. In ugotovili, da je znaten pozitiven dejavnik že to, da ima otrok vsaj eno odraslo, torej polnoletno, osebo - ter osebo, ki je od njega starejša vsaj pet let, v kolikor gre za 13 do 18-letnike. Gre za osebo, ki otroka podpira, verjame vanj, je vzpodbudna. V naši raziskavi je bil odstotek tistih, ki so rekli, da so se bolj povezane počutili z osebo, ki ni bila eden od staršev, zelo visok. Takšnih je bilo kar 43,6 % od vseh udeležencev raziskave, med katerimi so bili praviloma tisti z višjim številom OIO. Potem smo jih še vprašali, kdo je bila ta oseba, in se je izkazalo, da je bila to babica, sledili so odgovori sestra ali brat ter teta ali stric.«

Čeprav nam morda otrok ni uspelo obvarovati pred negativnimi in obremenjujočimi izkušnjami, lahko pomagamo tako, da otroku predstavljamo varovalni dejavnik, pravi Metka Kuhar.

»Otroku smo lahko ta oseba, ki je njegova pozitivna izkušnja.«

Izjemen pomen študije (in spremljajočih znanstvenih objav) se med drugim kaže ravno v spoznanju, kako močan vpliv imajo lahko na življenje posameznika pozitivne izkušnje v otroštvu. Kar sta raziskovalki tudi uspeli dokazati.

»Pozitivne izkušnje iz otroštva blažijo številne posledice obremenjujočih izkušenj iz otroštva, na primer depresivnost, anksioznost in suicialnost, pa tudi samooceno fizičnega in duševnega zdravja – ti samooceni sta pomembni meri zdravja, saj zaobjemata neopažene značilnosti, ki jih objektivni diagnostični ukrepi ne zajamejo, med njimi sta resnost simptomov in moteno funkcioniranje.« 

Inovativna študija, ki zanima Američane

Slovenska raziskava je potrdila izsledke tujih OIO študij, da se pri udeležencih s 4 ali več obremenjujočimi izkušnjami v otroštvu značilno poveča tveganje za naslednje kronične bolezni: sindrom kronične utrujenosti, kronični glavoboli in migrene, kronične bolezni prebavil, kronične bolezni dihal, srčne bolezni, revmatoidni artritis, debelost, kronične ledvične bolezni, kronične kožne bolezni, ginekološke težave, kronične bolečine v vratu, hrbtenici in sklepih, alergije, luskavico, astmo in bolezni ščitnice. Taisti udeleženci pa so imeli tudi večje tveganje za vse psihosomatske težave, ki so bile predmet analize: občutek razdražljivost, nervoza, utrujenost kljub spancu, nepojasnjene bolečine pri srcu ali v prsih, nespečnost, omotičnost, nepojasnjene bolečine v želodcu, glavobol, hladna stopala in dlani, nepojasnjene bolečine v hrbtu in omedlevanje.

Je pa bila slovenska študija tudi prelomna, saj sta raziskovalki Metka Kuhar in Gaja Zager Kocjan uspeli kot prvi dokazati, da kompleksna posttravmatska stresna motnja igra veliko vlogo pri povezavi med OIO in psihosomatskimi simptomi v odraslosti. 

Po objavi teh ugotovitev v ugledni ameriški reviji za področje psihotravmatologije, sta raziskovalki že dobili povabilo ene od kalifornijskih univerz, da bi svojo inovativno študijo tam predstavili prek Zooma.

»V ospredje sva tako postavili tri dejavnike, ki so vezani na kompleksno posttravmatsko stresno motnjo, torej na samopodobo, težave pri uravnavanju čustev in medosebnih odnosih. Izkazalo se je, da ti vidiki vodijo do psihosomatskih simptomov,« je hitela o odkritju navdušeno pripovedovati Metka Kuha, nato pa še dodala: »No, pokazali sva tudi, da lahko psihična odpornost v odraslosti pomaga zmanjšati negativen vpliv OIO na te simptome.«

Po zgledu Nemčije in Avstrije

Metko Kuhar povprašamo, kako bi v Sloveniji varovalne dejavnike vgradili na sistemski ravni.

Pri nas se te izjemno pomembne tematike ne lotevamo eksplicitno, neposredno, kaj šele sistematično. Razumevanje OIO, njihovih učinkov, pa tudi znanje in prakse, ki se nanašajo na varovalne dejavnike, bi bilo potrebno vnesti v relevantne sektorje, ki naslavljajo ali pa bi lahko naslovili to problematiko. To je v zdravstvo, vzgojo in izobraževanje, socialno delo, zapore, organizacije, ki se ukvarjajo z zasvojenostmi ali nasiljem in podobno. »Potreben bi bil celovit pristop, ki bi temeljil na razumevanju travme,« pravi raziskovalka in dodaja, da bi tudi družba sama imela veliko od tega, saj študije kažejo izjemne ekonomske prihranke takšnega pristopa.

Metaanaliza stroškov posledic OIO je pokazala, da bi že že z 10-odstotnim zmanjšanjem pojavnosti OIO v Evropi in ZDA letno prihranili 105 milijard dolarjev (Bellis idr., 2019).

»V tujini poznajo modele profesionalnih mentorjev, katerih polni delovni čas je opolnomočenje in podpora mladim, pa tudi njihovim staršem ali skrbnikom,« na glas razmišlja Metka Kuhar in z več optimizma dodaja: »Pri nas pa obstaja pomoč družini, znotraj področja socialnega dela. Gre za pomočnico ali pomočnika družini, ki jim lahko pomaga pri marsičem. Otrokom lahko pomaga pri domačih nalogah, hkrati pa je tudi model konstruktivne komunikacije in katalizator boljšega vzdušja znotraj družine. Ta sistem razvijajo kolegice s Fakultete za socialno delo, med njimi sta tudi dr. Nina Mešl in Tadeja Kodele.«

Med ključne preventivne in tudi kurativne dejavnosti sodi opolnomočenje staršev in podpora staršem, skrbnikom ter družinam na ravni razvijanja čustvenih in socialnih veščin, ki so ključnega pomena za opravljanje starševske vloge ter razvoj zdrave navezanosti. Taki programi naj bi bili na voljo vsem (bodočim) staršem, posebej tistim, pri katerih so prisotni dejavniki tveganja (npr. nasilje v družini, zasvojenost, socialna ranljivost). 

V Sloveniji sicer potekajo dejavnosti, kot so priprava na porod in starševstvo, patronažni obiski na domu družine z dojenčkom, presejanje za poporodno depresijo in program starševskih veščin Neverjetna leta. »Vendar pa ti programi ne temeljijo na razumevanju obremenjujočih izkušenj v otroštvu in navezanosti oziroma se teh vidikov ne dotikajo, vsaj ne neposredno,« opominja raziskovalka.

Medtem pa v tuji literaturi zasledimo veliko znanstveno potrjenih programov, temelječih na razumevanju travme, ki obsegajo obiske na domu, izobraževanja in starševske delavnice (tudi online programe), oblike terapij, pri katerih sodelujejo starši in otroci hkrati, podporne skupine za starše in podobno. 

Globlje razumevanje travme

Od posameznikov in angažiranih skupin beseda hitro nanese na nujo preoblikovanje javnih ustanov in relevantnih nevladnih organizacij v organizacije, ki bi bile utemeljene na razumevanju travme. Takšna preobrazba seveda zahteva spremembe na več ravneh, najprej pa gre začeti kar pri zaposlenih v teh organizacijah.

Razvijati in krepiti gre njihovo ozaveščenost, znanje in veščine, ki jim bodo omogočile krepitev varovalnih dejavnikov, preprečevanje obremenjujočih izkušenj, prepoznavanje in ustrezno naslavljanje travmatičnih izkušenj ter ustvarjanje pogojev za krepitev odpornosti in zdravljenje travme pri sodelavcih in uporabnikih. »Organizacije, pa naj bodo to Centri za socialno delo ali vzgojno-varstveni zavodi, naj najprej naredili revizijo vseh svojih postopkov, tudi prostorov, in zagotovili, da se prav vsi zaposleni seznanijo z najmanj osnovnim znanjem o travmi. Raven razumevanja travme mora zagotoviti premik na točki, kako vidimo ljudi. Namesto 'kaj je s tabo narobe' se gre vprašati: 'kaj se ti je zgodilo'. To globlje razumevanje travme gre pričakovati od vseh,« ambiciozno navaja raziskovalka. 

»V Nemčiji in v Avstriji z razvitimi standardi dela, obsežno literaturo, programi usposabljanja delavev v vzgojni zavodih, so že vzpostavili model, ki predstavlja dober zgled zasledovanja celovitega področja travmapedagogike.«

Gledano kot družba pri nas na tem področju še vedno močno zaostajamo, pri čemer je največja ovira že nepoznavanje koncepta. Se pa nekaj spreminja po zaslugi motiviranih in angažiranih posameznikov. 

Znanilke pozitivnih sprememb so po mnenju Metke Kuhar aktivnosti organizacije Lunina vila, v Sloveniji pa smo končno dobili tudi prvo Hišo otrok.

Organizacija Lunina vila je zasebna neprofitna organizacija, ki bdi nad zdravljenjem in preprečevanjem travm pri otrocih, lotevati pa so se začeli tudi izobraževanj o travmi na posamičnih ustanovah. Lunina vila s pomočjo dobrih ljudi ta hip mesečno pomaga že sedmim otrokom z brezplačno psihoterapevtsko obravnavo, s pomočjo katere premagujejo negativne posledice preživete zlorabe in gradijo zdrave temelje za nadaljnje življenje. (Ustanoviteljici Lunine vile Nini Kralj lahko prisluhnete v podkastu Nine Gaspari)

Kaj pa psihiatrija? Ta bi vendar morala biti prva, ki ... 

»Pa saj na psihiatriji se je gibanje za preoblikovanje organizacij začelo,« nas takoj popravi Metka Kuhar. »Ameriška psihiatrinja Sandra Bloom velja za pionirko pri razvoju pristopa, temelječega na razumevanju travme. Napisala je številne članke in knjige na to temo ter razvila številne programe usposabljanja za strokovnjake na področju duševnega zdravja in druge ponudnike zdravstvenih storitev, ki so namenjeni povečanju ozaveščenosti in razumevanja travme in njenih učinkov, vključno s preobražanjem organizacijske kulture organizacij.« 

V Sloveniji Metka Kuhar izpostavlja dobre prakse, ki jih že desetletja razvija slovenska psihiatrinja in pediatrinja dr. Anica Mikuš Kos, nekdanja vodja oddelka za otroško psihiatrijo na ljubljanski Pediatrični kliniki in Svetovalnega centra za otroke in mladino. »Razvila je skupnostni model podpore travmatiziranim mladim, pri čemer izrazito poudarja vlogo šole kot potencialnega korektiva,« o prizadevanjih ene vodilnih strokovnjakih za pomoč otrokom z vojnih območij in predsednice Slovenske filantropije pripoveduje raziskovalka.

Po zaslugi vseh teh čudovitih žensk se Slovenija počasi, a vendarle premika v smer družbe, ki je senzitivizirana za razumevanje travme.

S svojim raziskovanjem in siceršnjim delovanjem, tudi z organizacijo strokovnih usposabljanj iz mednarodno uveljavljenih sodobnih metod zdravljenja psihološke travme, se jim v zasledovanju tega cilja nenazadnje pridružuje tudi dr. Metka Kuhar.