Rdeča tabletka Andreja Kurpatova: "Edino, kar nam resnično uspeva, je samoprevara!"

Besede, ki jih, resnici na ljubo, nočemo slišati.

Vsi po vrsti glasno zatrjujemo, da smo iskalci resnice ali pa da smo tej na sledi, v resnici pa za večino ljudi velja le eno: ne potrebujemo resnice.

Tako trdi (dr.) Andrej Kurpatov, ruski zdravnik in psihoterapevt, izjemen specialist, ki mu priznavajo veliko avtoriteto, vodja enega najboljših psihoterapevtskih centrov v Rusiji, Klinike dr. Andreja Kurpatova, svetovalec Zvezne skupščine Ruske federacije za psihološka vprašanja, kulture in duševnega zdravja, vodja Mestnega kliničnega centra v Sankt Peterburgu in član Baltske pedagoške akademije.

Kot ustvarjalec sodobnega modela psihologije, avtor več kot sto znanstvenih člankov in mnoštva knjig, je Andrej Kurpatov knjigo Rdeča tabletka podpisal s prečrtanim nazivom Doktor pred svojim imenom. Tisti, ki bodo knjigi dali priložnost – in teh je bilo do danes na milijone po celem svetu, bodo to nenavadno gesto razumeli že po nekaj prebranih poglavjih. Še prej pa bodo morali pogoltniti nadvse grenko pilulo. Tabletko resnice.

V atraktivno poljudnem jeziku Andrej Kurpatov izzove slehernika z naslednjim vprašanjem: Ste zadovoljni s svojim življenjem?

"Odgovora nihče ne bo zapisoval in preverjal, zato n inobene potrebe po tem, da bi goljufali in svoje pobožne želje predstavljali kot resničnost. Tudi stremljenje kpretirano objektivnem odgovoru ne bo prineslo prave koristi," piše in nadaljuje: "Predpostavljam torej, da ste – vsaj zdaj – govorili resnico, edino resnico in nič drugega kot resnico. In ker na svetu ni človeka, ki bi mu lastno življenje zares ustrezalo, je vaš odgovor očitno nikalen – ’ne, nisem’. Roko na srce, vsak med nami bi si želel drugačnih rezultatov pri delu, ki ga opravljamo, drugačnih odnosov, drugačnih vtisov in še mnogo drugega. Želimo si, da bi bilo naše življenje napolnjeno s smislom, toda napolnjeno je z vsem drugim. Takšna je pač resnica."

Zapisano za vas ne drži? Še vedno trdite, da ste srečni?

Andrej Kurpatov je glede slednjega povsem jasen. Za takšno trditev namreč obstajata le dve možnosti:

Prva možnost: očitno ste se zlagali, da imate zares krasno, bombastično življenje in ste resnično srečni. Za to se lahko zahvalite svojemu pravilnemu razmišljanju in genialnim odločitvam.

Druga možnost: v resnici ste nesrečni, toda to hkrati pomeni, da o svojem življenju ne razmišljate ustrezno. Pri sprejemanju odločitev vas vodijo larifari, vsespošna samoprevara in popolna iluzija.

Ko je govora o sreči, Karpatov prizna le eno:

"Srečnejši ko je človek, bolj se zaveda, da gre zgolj za njegovo osebno mnenje, dopušča celo možnost, da se moti in se ne trudi pretirano, da bi dokazal svoj prav."

Ravno nasprotno pa je z nesrečneži. Ti morajo vedno imeti prav. In prav hlepenje po lastnem prav, tako značilno za nesrečne ljudi, je glavni vzrok njihove nesreče.

Karpatov tako že v svojih uvodnih poglavjih opozori na protislovja, ki jih (sploh ne po naši krivdi) neprestano ustvarjajo naši možgani. Ker takšni pač so. Tako smo narejeni. Smo talci svojih lastnih možganov.

Ujetniki matrice

"... si samo suženj, Neo. Tako kot vsi si tudi ti že od rojstva vklenjen. Od rojstva si v ječi, ki je ne moreš zaznati ali se je dotakniti. V temnici razuma. Oh, nemogoče je pojasniti, kaj je Matrica … To moraš spoznati sam. Ni še prepozno, da si premisliš. Potem poti nazaj ne bo več ..."

Dialog iz kultnega filma Matrica se konča s ponudbo, ki je ni mogoče zavrniti.

"Če vzameš modro tabletko," ga opozori Morfej, "bo pravljice konec. Zbudil se boš v svoji postelji in verjel, da so bile to le sanje. Če vzameš rdečo tabletko, pa boš vstopil v čudežno deželo. Pokazal ti bom, ali je zajčja luknja res globoka. Zapomni si: ponujam zgolj spoznanje resnice, nič drugega."

Film Matrica nato poustvari mit o izbrancu in superjunaku z zgolj spremenjeno kuliso starodavne Galileje, po kateri se je sprehajal Kristus, kiberodrešenik pa se tokrat bojuje z umetno inteligenco.

"Miti, ki jih je polna resnična Matrica – ne filmska, temveč vaša in moja -, so presenetljivo trdoživi. Vsakršen poskus, da bi jih razkrinkali, ima ravno nasproten učinek: naša vera v lastne zablode se samo še okrepi. Film Matrica poustvarja po vsej verjetnosti največji mit človeštva: napočila bo ura prihoda nekoga dobrega in vsemogočnega, da nas reši. Čarovnik bo pomahal s čarobno paličico … Smešno, ampak v to res verjamemo. Vsak od nas, tudi vi. Mnogi se tega seveda ne zavedajo, toda vsi verjamejo," je jasen Kurpatov, nato pa to razloži: "Temelj naše nerazumne vere v rešitelja je banalen otroški kompleks: ko smo bili majhni, smo vedno pričakovali pomoč staršev. Karkoli se nam je zgodilo, so morali priti in nas rešiti. Zdaj smo odrasli, toda refleks je ostal – še naprej čakamo. Čakamo, ne da bi vedeli, kaj. Boljše čase. Trpimo, skrbimo in se bojimo – kot nekoč ponoči, v tisti otroški posteljici. Čakamo, da bomo rešeni trpljenja. Čakamo, da se vse uredi, sestavi in popravi. Verjamemo v to fantazijo in nič ne zmore omajati naše vere."

Ampak …

’Rdeča tabletka’, ki vam jo ponuja Kurpatov, še zdaleč ni tabletka religije ali Morfeja iz Matrice. Nasprotno. Kurpatova ’rdeča tabletka’ ne prinaša veselja in ima grenak okus.

"Pozorno poslušajte: nihče ne bo prišel ali priletel, da bi vas rešil," pravi.

"Imate samo svoje življenje, in to je vse. Trajalo bo toliko in toliko let (koliko, ne veste ne vi ne jaz) in preživeli ga boste tako, kot ga pač boste. Potem pa bo v hipu vse izginilo. Puf! In umrli boste. Zelo kratko in ne prav veselo potovanje."

Kurpatov s svojo ’rdečo tabletko’ ponuja predvsem veliko kremženja, žgoč želodec in trpkih spoznanj. Med slednjimi je tudi dejstvo, da je vse okoli nas le nekakšno ’gledališče senc’.

Naj doslej povedano ponazorimo s primerom, ki jih Kurpatova knjiga Rdeča tabletka polna:

Nizozemska znanstvenika sta izvedla naslednji poskus.

Sestavila sta tri skupine študentov in jih prosila, naj med štirimi stanovanji izbrejeo tisto, ki se jim zdi najboljše. Vsako stanovanje je imelo svoje prednosti in slabosti. Eno je bilo na primer v dobri soseski, drugo je imelo neprijaznega lastnika. Ena od možnosti je bila pri tem res boljša od drugih, imela je sedem pozitivnih lastnosti, tri nevtralne in tri negativne.

Prva skupina študentov je morala izbirati zelo hitro – takoj po tem, ko je bila seznanjena z možnostmi. Druga skupin aje imal za premislek tri minute časa. Tretja pa je imela prav tako tri minute, toda udeleđni niso mogli razmišljati o svoji izbiri, ker so morali te tri minute nameniti reševanju matematičnih nalog.

Izkazalo se je, da se je druga skupina študentov, ki je imela čas za premislek, odločala najslabše izmed vseh, drugi najslabši v odločanju so bili študentje iz prve skupine, ki so morali odgovoriti takoj, najboljše pa so se odločili tisti, katerih možgani so imeli čas V MIRU ’premisliti’ izbiro v ozadju, saj je bila zavest zaposlena z drugim opravilom.

Naši možgani v resnici NISO NEUMNI. Evolucija jih je izpolnjevala milijone let, in kot vidimo, ji je kar dobro uspelo.

"Toda obstajata dve težavi. Prva je, da so možgani pri svojh odločitvah kljuv vsemu precej primitivni – sebični, pogosto kratkovidni in delujejo večinoma nagonsko. Svet, v katerem moramo živeti, je zanje prezapleten. Druga težava pa je v tem, da preveč zaupamo svoji zavesti, naši možgani pa prav z njeno pomočjo svojo sleherno neumnost spretno prikrijejo z lepo oblikovanimi mislimi in ’modrimi’ razlagami. Zavest pravzaprav odobrava tisto, s čimer bi se, po logiki, morala boriti."

Kurpatov na tem mestu nato postreže z nazorno priliko iz svoje psihoterapevtske prakse.

Šlo je za šestnajstletnega fanta, skoraj otroškega obraza, lepega kot bi pravkar stopiz z Botticellijeve slike, ki ga je čakala neizogibna prihodnost. Deček je bil obsojen na prezgodnjo smrt.

"Veste," je Kurpatovu rekel v nekem trenutku, "vsi govorijo: zasvojenost, zasvojenost … Ampak nihče ne razume, kaj sploh je to. Rekli so mi, da se zasvojenost ne pojavi že takoj prvič. Pa sem poskusil. Da, izkazalo se je, da nisem zasvojen. In sem poskusil drugič. Nobene zasvojenosti. Poskusil sem tretjič, četrtič … Ne! Toda izkazalo se je, da je bila to zasvojenost."

Tisti ’prvič ne boš postal zasvojen’ je dečku prišepnila zavest. Njeni odločitvi je verjel in se ob tem zmotil, posledice pa so bile še veliko bolj boleče in hude kot pri študentih iz (zgornje) druge skupine.

Žalostno, kaj ne?

Zdaj pa poglejte še sebe.

"Narejeni ste natanko tako. In da, samim sebi verjamete. Vedno. Verjamete svoji interpretaciji lastnega vedenja (to je vaša zavest), toda obstaja tudi vaše dejansko vedenje, tisto, kar se z vami dogaja v resnici – to pa so vaši možgani. Naj je to še tako težko razumeti in sprejeti, toda vaši možgani in vaša zavest sta v resnici dva različna dela vas. In le redko se znajdeta na isti valovni dolžini."

V vaših možganih poteka cela množica najrazličnejših procesov – intelektualnih, toda nezavednih, in fizioloških, kot je primer z adrenalinom – in ne zavedamo se dejanskega stanja.

"V resnici ne vemo, zakaj smo sprejeli to ali ono odločitev, se počutili tako ali drugače, Toda verjemite, naša zavest vselej najde pojasnilo, ki zveni logično, pravilno, upravičeno in smiselno."

Si upate zazreti resnici v oči?

Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc