Strah pred srečo obstaja! Kako je možno, da nas je strah nečesa, po čemer hkrati hrepenimo?

Iskanje sreče je v zadnjem desetletju postala pereča tema, ki se ji posvečajo tako strokovne raziskave kot vsakdanji pogovori in knjige za samopomoč. Vsi si želimo biti srečni, mar ne? Vsi si želimo izboljšati kakovost življenja, verjamemo. Toda raziskave in pričevanja strokovnjakov so razkrile, da to ni tako. Veliko ljudi nosi v sebi strah pred srečo - pa se tega niti ne zaveda!

Kaj pravzaprav je sreča? Definicijo je v svoji knjigi The How of Happiness (2007) podala raziskovalka na področju psihologije, Sonja Lyubomirsky, ki je zapisala, da gre za "izkušanje veselja, zadovoljstva ali pozitivnega občutja, katerim je pridružen občutek, da je njihovo življenje lepo, izpolnjeno in vredno". Občutki se lahko spreminjajo, večinoma pa vključujejo ponos, hvaležnost in zadovoljstvo. 

V zahodnjaških družbah srečo dojemamo kot glavni cilj, nekaj, po čemer hrepenijo vsi ljudje. Če nismo srečni, počnemo nekaj narobe. Če nismo srečni, nismo naredili dovolj, da bi dosegli ta ultimativni življenjski uspeh. O tem pričajo članki v revijah, prodajne uspešnice in celotni kulturni narativ, ki nas usmerja, kaj moramo iskati, kam pogledati in kje videti smisel življenja. 

Kaj je strah pred srečo?

V državah drugih predelov sveta sreče ne vidijo tako, kot jo dojemamo Evropejci (predvsem na zahodu in severu) in Američani. Njihove vrednote so usmerjene v doseganje družbenih ciljev, medtem ko naša kultura promovira zasledovanje individualnih želja. Srečo jim v grobem predstavlja občutek pripadnosti in družbene harmonije, kar pomeni, da individualni sreči predpisujejo manjši pomen. 

Koncept sreče, kot jo poznamo na Zahodu, polaga dobre temelje za razvoj kerofobije (ang. cherophobia) - strahu pred srečo. Strah pred srečo pa za večino ne pomeni, da jih je strah pozitivnih občutkov, ki jih veselje prinaša. Fobija je obrnjena v prihodnost, saj ti ljudje nenehno pričakujejo, da bodo srečnim trenutkom sledile nesrečne posledice. Strah jih je, da bodo razočarani, žalostni in osamljeni, zato svoje doživljanje sreče sabotirajo. Ker veliko bolj boli, če nekaj imamo, nato pa to izgubimo.

Nekaterih je tako strah sreče, da si zanikajo že najmanjše trenutke veselja ali užitka, saj se jim zdi, da si tega ne zaslužijo. Njihovo (zavedno ali nezavedno) prepričanje je, da sreča ne more biti nekaj stabilnega ali konstantnega, zato ji mora nujno slediti nekaj slabega, in tega se bojijo do takšne razsežnosti, da niti niso zmožni občutiti sreče, ko do nje pride, ampak pozitivne občutke spremlja neverjetna groza, ki jo občutijo kot tesnobo.

Vzrok strahu

Naša celotna gonja po sreči nas, po mnenju mnogih psihoterapevtov in raziskovalcev, zaustavlja pri tem, da bi lahko živeli zdravo in uravnoteženo življenje. Ljudje potrebujemo pozitivne dogodke v življenju, saj nas to polni tako fizično kot psihično. Kadar pa se ljudje tako bojijo negativnih posledic, namesto hormonov sreče pridobijo le stres. 

Ljudi, ki trpijo za strahom pred srečo, je lahko v preteklosti zaznamovala huda travma, kjer je srečnemu dogodku sledil nepričakovan in nenaden preobrat, izguba te sreče je postala zelo huda in boleča izkušnja. Tako so razvili prepričanje, da se bo vsakič, ko izkušajo nekaj lepega, zgodilo nekaj tragičnega in ne zmorejo uživati v lepoti trenutka. Boleči spomini, pa naj gre za čustvene ali fizične travme, lahko pustijo tako močan pečat, da zameglijo druge spomine, kjer so uživali svojo srečo. Kadar postanejo lepi trenutki povezani z bolečino ali razočaranjem, lahko to privede do človekove nesposobnosti užitka v sreči ali pa se dogodkov, ki bi jim srečo lahko prinesli, nehote izogibajo. 

Za strahom pred srečo trpite, če:

- ste prepričani, da bo lepemu sledilo nekaj slabega,
- ste prepričani, da boste postali slaba oseba, če izkusite srečo,
- ste prepričani, da je izražanje sreče za vas slabo,
- ste prepričani, da je iskanje sreče slabo za vas in druge. 

Sreča in bolečina

Sreča prihaja in odhaja, zato je sprejemanje vseh občutkov, tako sreče kot bolečine, prava umetnost obstoja. V kulturi, kjer želimo vso bolečino omiliti z zdravili, ali pa iščemo drugačne "obliže", ki ponujajo distrakcijo od neprijetnih čustev, hkrati pa želimo osvojiti "večno srečo" (in ob tem krivimo sami sebe, če nam ne uspe), se moramo včasih opomniti, da življenje preprosto ni enostransko. Z bolečino lahko občutimo srečo, drugače je vse mrtva črta.

Taoistična filozofija na primer uči, da moramo sprejeti vse, kar prihaja in odhaja, saj je v življenju vse podvrženo negotovosti in spremembam. Plujemo na valovih in sreče ne bomo dosegli, če jo iščemo kot zlato, ki bi v materialni obliki ostalo stabilno in čvrsto. Gre za dve strani istega kovanca, sreča in nesreča. Če smo dovolj močni, da si pustimo občutiti eno stran, moramo neizogibno sprejeti, da lahko občutimo in preživimo tudi drugo. 

Za tiste, ki trpijo za kerofobijo, je lahko pomembno že zavedanje, da lahko srečo trenutka izkusijo v majhnih stvareh, kot je pogled na lepo pokrajino, petje ptičev ali lepo umetnino. Takim dogodkom običajno ne sledi nič negativnega. Vsi si zaslužimo biti srečni!

Novo na Metroplay: Nuša Lesar o najlepšem letu svojega življenja, materinstvu in delu voditeljice