Čas pred informativnimi dnevi in vpis v srednjo šolo je za marsikoga zelo stresen. Veliko otrok še ne ve, kam naprej. Kako jim pomagati pri odločitvi?
O tem, kako pomagati otrokom, da najdejo svojo pravo pot, smo se pogovarjali z univerzitetno diplomirano (in certificirano EuroPsy) psihologinjo Tadejo Podgorelec, ki je dvajset let delala kot psihologinja v šoli, zadnja leta pa deluje v svoji zasebni praksi.
Pred nami so informativni dnevi. Veliko otrok po osnovni šoli tudi približno ne ve, kam naj se vpiše. Kakšna naj bo podpora (vloga) staršev na tem mestu, kako pomagati svojemu otroku, da najde svojo pot?
Moj prvi nasvet je: prisluhnite mu in se pogovarjajte ob najrazličnejših priložnostih. Spodbujajte otroka k raziskovanju svojih interesov in vrednot, saj sta to osnova za izbiro poklica, ki ga bo veselilo. Pogovarjajte se o tem, kaj ga navdušuje, kaj najraje počne v prostem času in kateri dosežki mu vzbujajo največje občutke ponosa. Pa še en prijazen nasvet: otroka nikar ne obremenjujte s svojimi pričakovanji ali željami. Namesto tega ga podpirajte pri odkrivanju lastne poti. Vloga staršev je predvsem vodenje, ne odločanje.
Podpora staršev je zelo pomembna, a končna odločitev je otrokova.
Ko otrok ne ve, kam naprej, nekateri svetujejo 'princip izločanja'. Da torej izloči poklice, ki jih ne bi želel opravljati. Je to pravi način?
Če ne ve, kaj ga veseli, je tudi princip izločanja dober začetek, ki pomaga zožiti obseg izbire in preprečiti, da bi bil otrok preobremenjen z vsemi možnimi programi, ampak se posveti raziskovanju preostalih možnosti. Seznam lahko vključuje tudi konkretne razloge, zakaj določene možnosti ne pridejo v poštev (npr. ne mara dela z ljudmi, ne uživa v praktičnem delu ipd.). Predvsem pa je treba gledati široko, začeti od začetka: s seznamom vseh programov, ki so na voljo v Sloveniji, in se ne omejiti le na tiste, za katere je že slišal ali so najbližje kraju bivanja. Širok pregled zagotavlja, da ne spregledajo manj znanih, a morda zanimivih možnosti. Morda je šolanje za njegov sanjski poklic v drugem kraju, zakaj ne bi raziskal možnosti prevoza ali bivanja v dijaškem domu? To je odlična priložnost za otroka, da postane bolj samostojen in spozna nove kraje ter ljudi. Starši naj ga pri tem podpirajo in pomagajo premagati morebitne strahove.
Kaj pa, ko ima otrok enkrat v mislih dva ali tri poklice, pa se ne more odločiti?
Usmerite otroka k razmišljanju o čim več plateh določenega poklica, pri tem pa naj ne bodo v ospredju samo 'romantične' predstave. Na poklic je treba pogledati celostno. Kozmetični tehnik na primer niso samo gel nohti, ampak tudi oskrba diabetičnega stopala. Poklic vzgojitelja ni samo crkljanje otrok in igranje, ampak tudi menjava pleničk. Pogovorite se z otrokom tudi o tem, kje bi rad delal - v pisarni ali na terenu, v delavnici, laboratoriju ali v naravi. Ga veseli delo s strankami ali je bolj zaprt vase in uživa v tišini in miru? Starši otroku odkrito povejte, ali v njem vidite osebnostne lastnosti za opravljanje določenega poklica. Ne nazadnje skupaj poglejte tudi, kakšne so zaposlitvene možnosti, povpraševanje na trgu in kakšen delavnik zahteva določen poklic. Ko bo imel otrok v mislih nekaj poklicev, poiščite med prijatelji, sorodniki in znanci ljudi, ki opravljajo ta poklic. Pogovorite se, kako delo poteka v praksi.
Tudi to, ali je otrok bolj ali manj družaben po naravi, vpliva na izbiro pravega poklica.
Mnogo staršev otroka, ki mu gre v šoli dobro, spodbuja, naj se vpiše na gimnazijo, čeprav morda otroka zelo veseli določeno poklicno področje. Kakšno je vaše mnenje o tem?
Ključno je, da starši prepoznajo, kaj otroka resnično veseli in kje so njegove močne točke. Če ima otrok jasno izraženo zanimanje za določeno področje (npr. cvetličarstvo), je smiselno, da mu starši to omogočijo in ga pri tem podprejo. Že več let se trudimo, da bi presegli mit, da je najbolje, če grejo otroci na gimnazijo in imajo nato 'odprte vse možnosti'. Že zaradi trga dela, saj vemo, da so najbolj deficitarni poklici tisti s srednjim poklicnim izobraževanjem, se poskuša sistematično povečati vpis (tudi s podeljevanjem štipendij za deficitarne poklice). Ti poklici so izjemno iskani in pogosto zagotavljajo stabilno zaposlitev ter dostojne prihodke.
Otroci morajo izbrati pot, ki jih motivira, saj je ta ključna za dolgotrajno zadovoljstvo in uspeh. Če otrok ne čuti notranjega veselja in pripadnosti izbranemu programu, bo njegovo šolanje (in pozneje delo) težje. Starši pogosto nezavedno prenesejo svoje neuresničene želje na otroke. Pomembno je, da se tega zavedajo in si prizadevajo ločiti svoje želje od otrokovih. Otroci niso odgovorni za izpolnjevanje starševskih ambicij. Ni pošteno na otroka prenašati svoje (neizpolnjene) želje, to je še posebno neproduktivno oz. tudi nepošteno do otroka.
Marsikateremu staršu je težko sprejeti, da njihova pričakovanja niso pot, ki jo bo izbral otrok.
Imela sem učenko, ki je rekla: moja mami ni mogla postati igralka, zato želi, da to postanem jaz. Otroci niso rojeni v ta svet, da bodo nekakšni robotki ali 'projekti' svojih staršev. Ne predstavljam si, kako naj se dijak vsako jutro znova motivira, da vstane in se odpravi v šolo, ne glede na to, kako težki preizkusi ga čakajo tisti dan, če nima lastne notranje motivacije za ta poklic.
Poznam primere, ko so starši vztrajali pri izbiri prezahtevnega oz. neustreznega programa, pa je bil otrok neuspešen ali nemotiviran in se je pozneje prepisal na drug program – na ta način pa je pridobil nepotrebno neprijetno izkušnjo in izgubil čas.
Če je otrok že trdno odločen, kje bo nadaljeval šolanje, je smiselno kljub temu obiskati več šol in informativnih dni?
Vsekakor naj izkoristijo možnosti, da se pozanimajo na treh različnih programih. Kaj če se je odločil na podlagi delnih informacij, torej sploh ni kaj dosti vedel o drugih možnostih? Tako ima možnost, da se pozanima in morda si celo premisli. Včasih pa se zgodi, da izbrani program ni takšen, kot si je mladostnik predstavljal, ali pa se mu zdi prezahteven ali kar koli drugega, zato se želi po dveh, treh mesecih ali sredi 1. letnika prepisati – kam? Če bo imel vsaj nekaj informacij od prej, mu bo lažje. Otroka spodbudite, da pred obiskom šol pripravi vprašanja, ki ga zanimajo (o predmetniku, praksi, možnostih nadaljnjega izobraževanja …). Sprašujejo naj čim več. Predvsem o tistem, česar ne najdejo na spletni strani šole, in o tistem, kar se jim zdi pomembno. Nekateri so strastni športniki in so razočarani, ko ugotovijo, da šola nima niti svoje telovadnice. Drugi imajo določene zdravstvene diete in ugotovijo, da šola nima svoje kuhinje … Zabeležite si vtise vsake šole, da bo primerjava lažja. Če je mogoče, se informativnih dni udeležite tudi kot starš – vaša perspektiva lahko dopolni otrokovo.
Otrok naj na informativnem dnevu veliko sprašuje - tudi o praksi in kako je ta videti.
Bi podali nekaj predlogov za vprašanja, ki bi morala otroka zanimati na informativnih dnevih?
Kako dostopni so profesorji v okviru pogovornih ur oz. ko ni pouka? Kakšna je podpora dijakom (svetovalna služba, tutorstvo, prilagoditve za dijake s posebnimi potrebami ipd.)? Kakšna je povprečna uspešnost dijakov pri zaključnih izpitih ali maturi? Kako poteka praksa? Jo organizira šola ali si jo mora dijak poiskati sam? Ali šola sodeluje z lokalnimi podjetji ali organizacijami (npr. obvezna praksa)? Katere interesne dejavnosti so na voljo? Kakšna je organizacija prevozov ali možnosti bivanja za dijake iz oddaljenih krajev? Kakšni so pogoji za prehode med programi, če bi se otrok želel pozneje preusmeriti?
Nekateri otroci se kar skupinsko s prijatelji odločijo, na katero šolo bodo šli. Kako otroku razložiti, da to res ni primeren način odločanja?
Prevladati bi morala kombinacija interesa, sposobnosti (ustrezen uspeh – že zaradi točk za vpis in stopnje zahtevnosti programa) in osebnostnih lastnosti, potrebnih za opravljanje poklica.
Prijateljstva, če so tako zelo trdna, se bodo ohranila, ne glede na izbiro srednje šole. Poklic bodo opravljali bistveno dalj časa, kot poteka šolanje zanj. Torej se ni pametno ozirati na ta kriterij in samo zaradi dobre družbe obiskovati program, ki mladostniku ni pisan na kožo. Poleg tega se bodo v srednji šoli oblikovala nova prijateljstva, vsak si najde še neko novo sredino, v katero se vključi.
V srednji šoli se stkejo nova prijateljstva, zato 'skupinsko' vpisovanje zagotovo ni priporočljivo.
Vsak posameznik najbolje ve, kaj si želi in potrebuje, in ni nujno, da so interesi prijateljev enaki njegovim. Kako bi se počutil, če bi zaradi napačne odločitve moral zapustiti program in prijatelje, s katerimi se je odločil? Starši naj otroku pripovedujejo o ljudeh, ki so morda zaradi podobnih odločitev obžalovali izbiro šole, ali o tistih, ki so sledili svojim interesom in jim je uspelo.
Starši včasih otroka spodbujajo, naj izbere šolo bližje domu, malce zunaj urbanega področja, ker da bo tako manj možnosti, da bi otrok 'skrenil s poti'. Ali obstajajo kakšno strokovna stališča, ki temu pritrjujejo?
To je razumljiva skrb staršev. Treba pa je vedeti, da preveč nadzorovanja in omejevanja mladostnikov lahko vodi v uporništvo in iskanje tveganih situacij. Z njimi je treba imeti dober in reden stik, se odprto pogovarjati, prisluhniti tudi njegovemu mnenju, ne le izražati svojega, se pogajati pri postavljanju meja, predvsem pa zaupati, da smo bistveni del svojih starševskih nalog do 15. leta zagotovo že opravili. Če nam je do tega leta uspelo vzgojiti mladostnika, ki zna kritično razmišljati, verjeti vase in imeti pozitivno samopodobo, ne bo potreboval in iskal potrditve z neprimernim vedenjem, ampak se bo takšnih situacij izogibal. V nasprotnem primeru pa: če je nagnjen k iskanju 'senzacij' na neustrezen način, skušnjavo lahko najde vsepovsod. Okolje (urbano ali ruralno) samo po sebi ne določa otrokovega vedenja, temveč predvsem družinski odnosi, vzgoja in otrokove osebnostne značilnosti.
Kraj šolanja ne bo vplival na to, ali bo mladostnik krenil s poti ali ne - ampak vrednote, ki jih prinese od doma.
Nekateri dijaki postopajo po mestu, drugi v okolici svoje srednje šole, tretji se vračajo nazaj na šolska igrišča svojih osnovnih šol ali pa najdejo kakšno drugo zbirališče, kjer lahko počnejo, kar jim pade na pamet. Dogovarjajo pa se tako in tako večinoma prek družabnih omrežij, ki niso omejena samo na skupine znotraj iste šole oz. okolja. Otroka, ki ima jasne cilje in je motiviran za šolanje ter aktivnosti, ki ga veselijo, manj verjetno zanese v neustrezne družbe ali vedenja, ne glede na lokacijo šole. Razložite svojemu mladostniku, da mu zaupate in verjamete v njegovo sposobnost sprejemanja dobrih odločitev. To bo okrepilo njegovo samozavest in občutek odgovornosti. Meje naj bodo jasno določene, a fleksibilne. Namesto strogih omejitev se dogovarjajte o pravilih vedenja in posledicah njihovega kršenja.
Vas lahko za konec prosimo še za 3 zlate nasvete, ki bi jih pred to pomembno otrokovo odločitvijo sporočili vsem staršem?
Prvi nasvet je: pogovarjajte se skupaj, a ne pozabite, da bo obiskoval šolo in opravljal poklic vaš otrok (ne vi). Ne odločite se namesto njega; bodite pa mu v oporo in pomoč. Pomembno je, da omogočite otroku, da razvije svojo pot, ki temelji na njegovih interesih in sposobnostih, s podporo in razumevanjem pa ga spremljate na tej poti.
Drugi nasvet bi bil: odločitev naj bo realna. Otrok naj upošteva svoja zanimanja, pa tudi sposobnosti, osebnostne lastnosti, delovne navade in učni uspeh.
Kot tretje bi poudarila, da naj se učenec vpiše v program, ki ga zmore in ga zanima. In za konec še misel B. Sillsa, ki je v življenju lahko zelo dobro vodilo: "Kamor je vredno iti, tja ne vodijo bližnjice."
