Resnica o tem, zakaj čas teče hitreje, ko se staramo (razkrivamo razloge)

Einstein je podal slavno trditev, da je čas relativen, saj se lahko upočasni glede na gravitacijo in pospešek, relativnost časa pa potrjujejo tudi psihologi, le da gre v tem primeru za naše notranje dojemanje minevanja časa. Znano je, da čas hitreje mineva, kadar se imamo dobro, in da se nam vleče, kadar v nečem ne uživamo. Zakaj pa se nam zdi, da je čas počasneje tekel, ko smo bili otroci, medtem ko brzi mimo nas z vedno večjo hitrostjo, ko se staramo?

Psiholog Clifford N. Lazarus je za Psychology Today pojasnil, kje tiči del razloga: za 10-letnika eno leto predstavlja 10 odstotkov celotnega življenja in nekje med 15 in 20 odstotki njegovega zavestnega spomina. Za 50-letnika pa eno leto pomeni manj kot 2 odstotka življenja, ki se ga lahko spominja. Zato se nam zdi, da se je šolsko leto vleklo v nedogled, poletja pa so bila neskončno dolga, medtem ko se v odrasli dobi tedni zlivajo v tedne in meseci v mesece. 

Podal je še eno razlago, ki na čas gleda iz biološkega vidika: ker otrokom srce bije hitreje, pa tudi hitreje dihajo, bi to lahko pomenilo, da procesi v njihovih možganih delujejo hitreje. In ker se vse v njih dogaja hitreje, se zunanji čas zdi počasnejši. 

Morda pa gre zgolj za to, da z vsakim letom naša dejanja postanejo bolj ponavljajoča, dnevni opravki rutinski, vzorci obnašanja avtomatizirani, pravi Joseph Mazur. Vedno manj doživljamo nove izkušnje, ki bi na nas pustile močne sledi. Veliko nam pomenijo prvi poljub, maturantski ples, selitev od staršev, prva služba, poroka ... vendar je z leti teh "prvič" vedno manj. Ker življenje postane manj razburljivo in bolj avtomatizirano, se nam zdi, da življenje brzi mimo nas. 

Mazur dodaja, da smo ljudje preveč kompleksna bitja in da naše dojemanje časa ne more biti posledica zgolj ene teorije ali enega vzroka. Zagotovo pa drži, da bolj kot imamo aktivno življenje, počasneje nam teče čas, in ne obratno. Aktivnost je tesno povezana s telesnim dojemanjem časa: pulzom, srčnim utripom, telesno temperaturo, mišičnim spominom in možgansko aktivnostjo. "Občutek za čas je konglomerat medsebojno povezanih dejavnikov, ki izhajajo iz našega načina življenja," je napisal za Psychology Today.

Profesor Adrian Bejan je utemeljitve poiskal v delovanju možganov in postavil hipotezo, da se tekom staranja upočasni proces obdelave vizualnih informacij, kar povzroči hitrejše minevanje časa. Starejši kot smo, kompleksnejše in večje so naše nevronske mreže, kar pomeni, da morajo električni dražljaji potovati vedno daljše razdalje in obdelava sporočil, ki si jih nevroni pošiljajo med seboj, traja dlje časa. S staranjem pride tudi do poškodbe nevronov, ki zato razvijejo odpornost pred tokom električnih signalov in obdelava podatkov zahteva še več časa. 

Bejan izpostavlja tudi pomen vizualne percepcije in predpostavlja, da počasnejša obdelava informacij pomeni počasnejšo zaznavo slike - več časa mine med našo zaznavo vsake nove mentalne slike, kar povzroča občutek hitrejšega minevanja časa. Ko smo mladi, je vsaka sekunda napolnjena z veliko več mentalnimi slikami, zato čas teče počasneje. 

Profesorjevi argumenti so intuitivne narave in slonijo na preprostih principih delovanja fizike in biologije. Vendar pa se resnica skriva v kompleksni mešanici vseh ponujenih teorij, ki skupaj tvorijo neverjetno unikatno človekovo dojemanje časa. 

Novo na Metroplay: "Če bi ljudje vedeli, kakšno je to mučenje, koliko je solz in trpljenja …" | Sara Isaković