"Življenje je težko." Res primeren odgovor klinične psihologinje ljudem v stiski, ki potrebujejo psihoterapevtsko obravnavo?

"Degradacija, diskriminacija in obtoževanje psihoterapetov, ki si v prvi vrsti želijo pomagati ljudem v čustvenih stiskah. Označevanje psihoterapevtskih strokovnjakov za 'šarlatane' in njihove dolge ter zahtevne poti usposabljanja kot 'vikend tečaj'. Temu in še strožjim obsodbam smo bili priča v nedeljskem intervjuju na RTV SLO1," se je na intervju odzval ogorčen specializant psihoterapije na SFU, Blaž Benedik Ivanov.

"V intervjuju, ki ga je pripravila in vodila Ksenja Horvat, se je gostja do psihoterapije, za katero je trenutno v pripravi nov zakon, ki bi moral po dolgih letih to področje pri nas urediti, opredelila kot do metode dela - in ne samostojnega poklica, kot je to praksa drugod v svetu -, s katero smejo rokovati izključno klinični psihologi ter psihiatri. V izrazito degradacijskem tonu dr. Sana Dobnik Čoderl zagotavlja in zagovarja, da je to edini način, s katerim lahko država pomaga ljudem v stiski. V pogovorih o novem zakonu za ureditev psihoterapije v Sloveniji se med strokami poraja vprašanje, če je temu res tako. Da bi se z večjo mero kritičnosti lahko opredelili do izrazito rigidnega medicinskega pogleda na umestitev psihoterapije v naš sistem, predstavljenega v intervjuju, si gre pogledati trenutno resnično stanje, med ljudi, ki smo navsezadnje končni prejemniki psihoterapevtske oblike pomoči."

Potrebe velike, posluha nobenega

Mamice, ki se srečujejo s hudimi stiskami ob rojstvu otroka, ali njegovega prvega odhoda v vrtec. Otroci in najstniki, pri katerih v zadnjem času beležimo izjemno strm porast samopoškodovalnih vedenj. Posamezniki, ki se soočajo z izkušnjo žalovanja zaradi težke izgube ljubljenih oseb. Zasvojenost od družbenih omrežij. Hude posledice izgorelosti zaradi neizprosnega življenjskega ritma, v katerem smo se kot družba znašli. Zahtevne zakonske razveze. Čustvene stiske zaradi ekonomskega pomanjkanja sredstev. Generacije vseh starosti, ki še danes doživljajo stisko kot posledica ukrepov koronavirusa. In nenazadnje, vseobsegajoče posledice trenutnih poplav v Sloveniji, ki so marsikoga porinili na rob čustvenih toleranc – v nekaterih primerih tudi do samomora ... in še bi lahko naštevali.

Vse zahtevnejše življenjske izkušnje povzročajo čustvene posledice, ki nimajo nujno izvora v zapleteni duševni bolezni – pa vendarle kot posamezniki potrebujemo strokovno pomoč tako pri razreševanju tovrstnih stisk kot tudi preventivi.

Ko pa se ljudje odločijo, da si bodo poiskali duševno pomoč v zdravstvu, so hitro soočeni s kruto realnostjo.

Čakalne vrste za psihoterapijo, ki jo trenutno smejo izvajati le klinični psihologi in psihiatri, so dolge od enega do dveh let.

"Poudarjam, da je psihiatrov in kliničnih psihologov, ki trenutno lahko opravljajo psihoterapevtsko dejavnost znotraj javnega zdravstva, relativno malo. Do čustvenih težav državljanov Slovenije, ki niso posledica zapletenih duševnih motenj, pa se je dr. Čoderl v intervjuju opredelila s citatom znanega pediatra in psihoanalitika, Donalda Winnicotta, da je pač 'življenje težko'," je jasen avtor, ki dodaja: "Delitev duševnih stisk na 'pomembne' in 'nepomembne' je daleč od delovanja v dobro ljudi, ki potrebujejo pomoč. Po drugi strani pa se zdi ironično, da je bil prav to glavni argument gostje, s katerim je nasprotovala registraciji poklica psihoterapevta v Slovenije."

Neupravičene obtožbe in degradacija poklica

Poklic psihoterapevta v Sloveniji ta trenutek še ni registriran, zaradi česar izostaja tudi javnopravna regulacija kakovosti izvajanja storitev. Zakon o psihoterapiji naj bi zato uredil prav to.

"Iz srčne želje po pomoči ljudem kljub temu v Sloveniji delujejo psihoterapevti, ki imajo za sabo mnogo let poglobljene izobrazbe po strogih evropskih in svetovnih merilih, visoko število ur osebne izkušnje, torej tudi v vlogi klienta, redno supervizijo, procesno izpopolnjevanje metod dela ter nenazadnje opolnomočene kliente, kar je glavni cilj psihoterapije. Ta profil psihoterapevtov, ki se za dejansko delovanje v dobro klientov ob boku s kliničnimi psihologi in psihiatri borijo že vrsto let, so bili s strani dr. Čoderl označeni kot nekompetentni, kar ni mogoče razumeti drugače kot hudo degradacijo navkljub temu, da uspešno zagotavljajo pomoč uporabnikom, ki jih je zdravstvo pustilo na cedilu. Dejstvo, da so do statusa certificiranega psihoterapevta potrebna dolga leta akademskega izobraževanja in zahtevna pot osebnega razvoja, kar je za ta poklic nujno, je bilo v intervjuju izpuščeno. Namesto tega je gostja intervjuja raje izpostavila anekdotno dejstvo, da se pri svojem delu vsakodnevno srečuje z uporabniki, ki potrebujejo pomoč, a so se pred obrnili na neustrezno izobražene 'šarlatane', dostopne na trgu, kar da je poglobilo njihove težave. Ob tem je prikladno pozabila na drugo dejstvo. Namreč, da so pred kratkim v javnost pricurljale izpovedi pacientov in njihovih svojcev, pa tudi nekaj zaposlenih, ki so spregovorili o hudih čustvenih ter telesnih zlorabah na oddelkih v ustanovah, ki jih vodijo strokovnjaki z medicinskimi doktorati in za katere dr. Čoderl meni, da imajo edini ustrezno izobrazbeno podlago za izvajanje psihoterapevtske dejavnosti," je jasen Benedik Ivanov.

Niti sodelovanje (v dobro klientov) ni zaželeno?

"Da so bili kompetentni in ustrezno usposobljeni psihoterapevti deležni tolikšnih obtožb in degradacije s strani dr. Čoderljeve, morda lahko pripišem občutkom ogroženosti stroke, ki si očitno želi še naprej obvladovati celoten psihoterapevtski prostor v Sloveniji, četudi gre to mora na račun ljudi," ve povedati Benedik Ivanov.

"Na tem mestu je potrebno poudariti, da s trdim delom, prizadevanjem in predlogom zakona psihoterapevti sploh ne želijo prevzeti medicinskega 'monopola nudenja psihoterapevtske pomoči. Predlagajo le multidisciplinarno obliko sodelovanja med kliničnimi psihologi, psihiatri in drugimi strokovnjaki (med katerimi so medicinske sestre, socialni delavci, pedagogi, družinski zdravniki ...), kar v svetu dokazano velja kot najuspešnejša oblika pomoči uporabnikom."

Psihoterapevti si s predlogom zakona za normativno ureditev psihoterapije v Sloveniji prizadevajo, da bi psihoterapevtski poklic postal priznan kot samostojen in drugim enakovreden poklic, saj bi to pomenilo tudi javnopravno regulacijo in kontrolo kakovosti storitev s strani zbornice psihoterapevtov z javnimi pooblastili in obveznimi članstvi.

"V predlogu zakona so prav tako postavljene jasne zahteve glede izobraževanja bodočih psihoterapevtov in nadzor nad njim. Zakaj torej javno zdravstvo ne dovoli, da bi jim kompetentni in usposobljeni terapevti pomagali pri delu, saj je več kot očitno, da sami ne zmorejo odgovoriti na vse potrebe?"

Po dveh desetletjih spet pred zaprtimi vrati?

Pa vendar je večina članov delovne skupine, ki vpliva na odločitve Ministrstva za zdravje glede prihodnosti psihoterapevtskega poklica in z njim dostopnosti ter kakovosti pomoči, sestavljena iz zagovornikov t. i. medicinskega modela, kot je bil predstavljen v intervjuju, opozarjajo psihoterapevti.

"Za razliko od dr. Čoderljeve, ki za trenutno peroče potrebe po pomoči na trgu prvo rešitev optimistično vidi šele v letu 2025, je predstavljeno več konkretnih predlogov na podlagi uspešnih praks v svetu, npr. v sosednji Avstriji. S predlaganimi rešitvami bi se znatno zmanjšala čakalna vrsta – izjemno aplikativne psihoterapevtske intervencije bi lahko dobile svoj prostor v gospodarstvu, šolah, sodiščih, športu – skratka povsod, kjer obravnava strokovnih delavcev zaradi pomanjkanja kadra ni optimalna," opozarja Benedik Ivanov, katerega izčrpen pisni odziv na tem mestu povzemamo, in za konec sklene: "Ne glede na vse, so se v dvajsetletnih prizadevanjih za ureditev tega področja ponovno znašli pred zaprtimi vrati, saj so politični interesi odločevalcev očitno bolj pomembni od naše primarne skrbi, t.j. delovati v korist ljudi, ki potrebujejo duševno pomoč."

 

• OPOMBA: Prispevek je nastal na podlagi pisnega odziva na zgoraj omenjeni intervju, ki nam ga je posredoval specializant psihoterapije na SFU, Blaž Benedik Ivanov.
  

Novo na Metroplay: Pogumna Slovenka, ki je sledila svojim sanjam in preplula ocean | Mastercard® podkast navdiha z Borutom Pahorjem