Zloraba se v resnici NE prenaša generacijsko, dokazuje najdlje trajajoča ameriška študija

Raziskovalci, katerih študija je potekala v okviru ameriškega Nacionalnega inštituta za zdravje (NIH) in bila objavljena v publikaciji Science, so pod drobnogled vzeli dokumentacijo, ki je dokazovala (ali nakazovala) fizične zlorabe otrok že v šestdesetih in sedemdesetih letih. Te (in druge) otroke so nato spremljali večkrat skozi življenje vse do današnjih dni, ko so ti otroci postali odrasli v svojih poznih 40tih in 50tih, nato pa tudi njihove otroke.

Zlorabljevalci niso bili nujno zlorabljani!

Izkazalo se je, da:

Odrasli ’otroci, ki so bili v otroštvu fizično zlorabljani s strani staršev’ nato v odraslem življenju NISO verjetneje fizično zlorabljali svoje otroke v primerjavi z vrstniki, ’ki v otroštvu niso bili fizično zlorabljani’. Odstotek zlorabljevalcev se v obeh skupinah namreč ni razlikoval.

Dr. Cathy Spatz Widom, ki je bila del raziskovalne ekipe, je v podkastu na NIH.gov med drugim povedala: »Eden največjih izzivov študije je bilo dejstvo, da je nadvse težko meriti zanemarjanje in zlorabo otrok. Zato smo se zadeve lotili na nekoliko poseben, unikaten način. V študiji smo uporabili tri različne vire podatkov, da bi tako prišli do boljše slike o tem, kaj se v družinah v resnici dogaja z otroci. Tako nismo uporabljali zgolj uradnih dokumentov in poročil, temveč tudi pričevanja staršev in otrok. Ko smo podatke ustrezno združili, smo prišli do zaključka, da otroci, ki so bili fizično zlorabljeni in zanemarjani v otroštvu, niso predstavljali večjega tveganja, da bodo ta vzorec na koncu tudi zares prenesli na svoje otroke.«

Ker so tekom študije o domnevni prenosljivosti vzorca fizične zlorabe (torej pretepanja in tepežkanja) trčili tudi ob pričevanja o zanemarjanju in spolnih zlorabah otrok, so se odprla nova vprašanja in potreba za bolj podrobno študijo še v tej smeri.

»Analiza podatkov nas je presenetila. Tega nismo pričakovali. Pričakovali smo, da bo incidenca fizičnih zlorab višja od primerov zanemarjanja in spolnih zlorab pri osebah, ki so bile fizično zlorabljane v otroštvu. Morali smo se vprašati, ali morda ljudje danes lažje in hitreje poročajo o izkušnjah zanemarjanja in spolne zlorabe. Možno je tudi, da so socialne službe – torej uradne institucije – bolj pozorne na zanemarjanje in spolno zlorabo v teh družinah iz sebi lastnih razlogov, torej razlogov, o katerih raziskovalci ne vemo dovolj. Vsekakor so to vprašanja, na katera bodo morale odgovoriti prihodnja raziskovanja.«

Dogaja se tudi v 'boljših' družinah!

Dr. Widom je v podkastu nato odgovorila na vprašanje, ali bi izsledke raziskav, ki so se praviloma osredotočale na manj premožno in socialno šibkejšo populacijo, lahko generalizirali tudi na druge skupine v populaciji:

»Zelo dobro vprašanje. Vzorec, ki smo ga raziskovali, je baziral na dokumentih iz sodnih procesov – gre skratka za primere, ki so na sodišča prišli prav zaradi zlorabe in zanemarjanja otrok. In večinoma je prav zares šlo za primere družin nižjega socioekonomskega spektra. Pa vendar smo znotraj vzorca imeli tudi manjšo skupino družin srednjega in višjega razreda. Vseeno bi se raje vzdržala generaliziranja izsledkov te študije. Za veliko družin srednjega in višjega razreda, v katerih so se morda dogajale zlorabe, je potrebno povedati, da so s posledicami le teh imeli pogosteje opraviti privatni zdravniki, zato v resnici ne vemo, ali so izkušnje teh otrok podobne ali pa zelo drugačne od teh, ki smo jih iz javno dostopnih poročil uspeli zajeti v vzorec mi. In pa, seveda, otroci revnejših družin morajo poleg zlorab in zanemarjanja premagovati tudi izzive revščine in posledice, ki jih odraščanje v takšnih okoliščinah prinaša. Tudi zato ne želimo generalizirati izsledkov študije mimo našega izvornega vzorca.«

Največje presenečenje študije navkljub vsemu ostaja (in bi morala tako stroki kot javnosti dati misliti) naslednje:

"To, kar me najbolj bega pri vsem skupaj, je, da praktično ni bilo nobenih razlik med odraslimi - starši -, ki so bili kot otroci zlorabljeni in zanemarjani, in odraslimi - starši -, ki teh izkušenj niso imeli v svoji osebni zgodovini. Morda to pomeni, da je tovrstna interakcija z otroci ali maltretiranje otrok veliko bolj razširjeno, kot smo doslej mislili, in da veliko teh zlorab uide pozornosti uradnih institucij ter se zato nikoli ne znajde v njihovih poročilih," ve povedati dr. Widom, ki nato nadaljuje: "Druga pomembna stvar, ki smo se je naučili, pa je, da skoraj zagodovo obstaja nek vrste strokovni bias oz. pristranskost pri detektiranju zlorab otrok. Družine, ki so v preteklosti že imele opravka z uradnimi institucijami zaradi zlorab in zanemarjanja otrok, so uradne institucije veliko bolj pozorne in hitreje reagirajo kot pri družinah, ki se še niso znašle na njihovem radarju, pa čeprav se taiste zlorabe in zanemarjanja dogajajo tudi tam."

Kaj to torej pomeni?

Nevarnost pristranskosti

Dr. Widom je glede tega jasna:

"Mislim, da naši izsledki kažejo, da bi morali biti bolj previdni pri procesu detektiranja zlorab tako, da bi ne posvečali tako veliko pozornosti na zgodovino zlorab in zanemarjanj v zgolj določenih družinah na račun tistih, ki takšne zgodovine nimajo. Po mojih izkušnjah, med njimi je tudi tista, da sem pogosto slišala iz ust socialne delavke: 'Spomnim se, ko je bila otrokova mama pri nas zaradi tega in tega', je tega veliko. Nekaj naših ugotovitev kaže, da bi bili otroci iz takšne družine veliko hitreje pod drobnogledom državnih agencij. Tega bi se morali zavedati in bolj previdno raziskati, ali so dejanja, ki se nam zdijo sumljiva, tudi zares že zloraba in zanemarjanje, zaradi česar bi bila intervenca upravičena. Prav tako pa bi bilo nujno prepoznati, da bi bila taista intervenca že morda nujna v primerih družin, ki tovrstne zgodovine minulih zlorab nimajo. Teh primerov nikakor ne gre spregledati samo zaradi slednjega."

Raziskava pa ima še eno izjemno pomembno sporočilo za vse tiste, ki so bili v otroštvu zlorabljani, zdaj pa se bojijo, da bi vzorca zlorab ne prenesli na naslednjo generacijo.

Dr. Widom jo je ubesedila takole:

"Ja, mislim, da je to nadvse pomembno sporočilo naše raziskave. Zelo previdno in sistematično smo iz podatkov izluščili oceno tveganja, da bi posameznik, ki je v otroštvu preživel zlorabe in zanemarjanje, kot starš postal zlorabljevalec tudi sam. To, kar smo ugotovili, je bilo, da te povezave za večino tistih, ki so bili žrtve zlorab, v resnici ni. Nadaljevanje 'vzorca' skratka nikakor ni neizogibno ali deterministično. V večini primerov zagotovo ne. Pa smo dobro pregledali vsa poročila socialnih služb. In to je nadvse pomembno odkritje. Če ste bili kot otroci žrtve zlorab, vas ni potrebno biti strah, da boste vzorec zlorab 'nujno' prenesli na svoje otroke."

Pa manjšina?

"Na to se nanaša drugo sporočilo naše raziskave. V kolikor čutite, da obstaja možnost, da bi izgubili nadzor nad seboj, ali pa se morda iz katerega koli razloga bojite, da zanemarjate svojega otroka, je nadvse pomembno, da si poiščete pomoč, ki vam je danes že na voljo. S pomočjo strokovnjakov se lahko priučite veščin, ki bodo ustavile ponavljanje toksičnega cikla zlorab na vaših lastnih otrocih."

Morda vas bo na tem mestu zanimalo tudi:

• Miran Možina: "Z raziskavami so ugotovili, da se travma prenaša medgeneracijsko prav preko molka!"
• Mojca Zvezdana Dernovšek: »Imela sem dva pacienta, ki sta kot otroka doživela spolno zlorabo in potem razvila obsesivno-kompulzivno misel: kaj pa, če sem pedofil«