Jaka Tomc | 22. 6. 2021, 11:46

Ravno toliko kot sem si takrat želel umreti, si danes želim živeti (piše: Jaka Tomc)

profimedia


Enaindvajsetega junija bi upihnil štiriinšestdeseto svečko. Žal je temu življenju pomahal v slovo štiri mesece prej in odšel v - sam sem prepričan v to - lepši svet.

Nikoli ne moreš biti zares pripravljen na smrt ljubljene osebe. Čeprav sem vedel, da je le še vprašanje časa, me je mamin klic zadel v srce. Njene besede mi še danes odzvanjajo v ušesih in ko jih zaslišim, mi gre na jok. Oči je umrl. Stavek, za katerega veš, da bo nekoč izrečen, a si vseeno želiš, da ne bi bil nikoli. Pokopati starša je naravno, a zato nič manj boleče. Nekoga, ki je bil del tvojega celotnega življenja, ni več. Čeprav sem tudi jaz upal, da se bo končalo tako, da ga bom držal za roko na mrliški postelji in bo zadnji pogovor najpomembnejši in najlepši v mojem življenju, je bila resničnost nekoliko drugačna in sva se poslovila s preprostim čau.

Ko se danes spomnim tiste nedelje, se mi zdi lepa. Najin zadnji pogovor je bil o nogometu, ki ga je oboževal. Celo o njegovem najljubšem klubu, Liverpoolu. Govoril je počasi, nekoliko odsotno, a še vedno je povezoval besede v smiselne stavke. V tistem trenutku sta se v meni oglasila dva notranja glasova. Prvi mi je govoril, da ga vidim zadnjič, drugi, da je dovolj močan, da se bo izvlekel tudi iz tega. Sam pa sem se spraševal, če je moja sposobnost zdravljena z reikijem skoraj dve desetletji po iniciaciji še vedno prisotna in če bi bilo vredno poizkusiti. Na koncu tega vendarle nisem predlagal, vprašal me pa tudi ni nihče, tako da sem zadevo porinil na stran.

Danes mi je žal, ker bi bil lahko bolj vztrajen in pogumen. Ozdravil ga verjetno ne bi, lahko pa bi mu podaljšal življenje za kak dan ali teden. Po drugi strani pa bi v pomanjkanju prakse nemara potegnil nase kaj, kar morda ne bi bilo najboljše zame. Zato bom na tem mestu izrekel močno obrabljeni stavek - vse se zgodi z razlogom.

Ker se vse zgodi z razlogom in ker nekoč mora priti do tega pri vsakem posamezniku, sem se v trenutku omenjenega telefonskega klica dokončno zavedel, da ne bom živel večno. Dobro, razen v trenutkih skrajne manije, ko sem bil prepričan, da sem neumrljivo bitje, se zavedam, da sem smrten. A kot verjetno večina ljudi o tem ne razmišljam prav pogosto. Nisem razmišljal prav pogosto. Prvo noč po očetovi smrti sem komaj zatisnil oči, saj sem se ustrašil, da se zjutraj ne bom zbudil. Zavedel sem se, da lahko zaprem oči in jih ne bom več odprl. Vem, da je to najljubša oblika smrti, da zaspiš in se sploh ne zavedaš, kdaj potoneš v večno temo. Ali svetlobo. A ko imaš še precej življenja pred sabo in si želiš preživeti še kar nekaj let s svojimi najdražjimi, si takih misli ne želiš.

Dobro poznam občutek spogledovanja s smrtjo. Misel, da se zjutraj ne bi zbudil, zame ni nova. Praktično v vsakem obdobju hude depresije sem se srečal z njo. Le da se je takrat nisem ustrašil, ampak sem jo sprejel in si želel, da bi se uresničila. Kako ironično. Vedno, ko se spomnim na to, v glavi zaslišim verz iz pesmi Melanie Safka: Do you believe it's morning? I'm alive but that's the last thing on my mind. (Si lahko misliš, da je jutro? Živa sem, a to je zadnja stvar, o kateri razmišljam.) Ravno toliko kot sem si takrat želel umreti, si danes želim živeti. Življenje je včasih res hecno. Včasih razmišljam o tem, da je od tu - ali bolje rečeno zdaj - pa do trenutka moje smrti nekaj časovnih enot, ki so ali pa niso vnaprej določene. Kar je določeno in neizpodbitno dejstvo, je ta skrajna točka. Do nje bom nekoč prispel in tega ne morem spremeniti ne jaz ne kdor koli drug. Morda se lahko potrudim, da se premakne v bolj oddaljeno prihodnost, ne morem pa je ignorirati in bo šla stran. Kar je živo, hoče živeti, a, na žalost, mora tudi umreti.

Tistega februarskega večera se je nekaj v meni premaknilo. Po eni strani več razmišljam o minljivosti, po drugi bi rad živel. Ne životaril, ampak živel polno, plodno, pestro življenje.

To v mojem primeru pomeni konkreten korak izven cone udobja. Bojim se letal, čeprav sem z njimi večkrat letel. Ne maram dvigal, sploh ne tistih, ki potujejo višje od štirih nadstropij. Na splošno ne maram višine, kar pomeni, da odpade kar nekaj dogodivščin, ki se dogajajo nad tlemi. V zadnjem času se izogibam avtocest, če se le da. Občutim nelagodje, ko se vozim čez viadukte. Od zadnjega potresa na Hrvaškem veliko razmišljam o protipotresni gradnji in posledicah morebitnega rušilnega potresa. To so moji strahovi, ki so resnični, čeprav ne temeljijo na preteklih slabih izkušnjah. Moja razlaga je, da se pač staram in da imam danes več za izgubiti kot pri dvajsetih. Zanimivo je, da se ne obremenjujem, ko pojem drugi kos torte, čeprav imam kakih dvajset kilogramov preveč. Da iz tedna v teden govorim, da bom začel bolj zdravo jesti, zmanjšal količino pokajenih cigaret (ki sicer ni tako velika) in vsaj delno oživil čase, ko sem se redno rekreiral. Verjetnost, da mi odpove lastno telo, je najbrž znatno višja od tega, da se nad Atlantikom okvari letalo in strmoglavi v ocean. Aha, bojim se zaplavati v globoko morje. Vsi smo gledali Spielbergov film. Vsi se zavedamo nevarnosti, ki prežijo na nas v temačnih vodah.

Ker sem ravno omenil zdravo življenje - zadnjič sem mami rekel, da nima nobenega smisla hujšati. Prvič, ker živimo v tako negotovih časih, da nikoli ne veš, v kateri trgovini te čaka zadnja verzija koronavirusa. Drugič, ker je hujšanje ena sama muka, ki ne traja le izbrano časovno obdobje, ampak je odrekanje potrebno do konca življenja. Seveda, kot vedno, obstaja srednja pot. Ena žlica sladkorja v čaju namesto dveh. Voda ob kosilu namesto božanske sladke gazirane pijače. Naravni zrezek namesto dunajskega. Več zelenjave. Hoja po stopnicah, tudi ko se dvigalo (še vedno ga ne maram) ponuja samo od sebe. Sprehodi. Ven iz cone udobja. Ven iz dnevne sobe. Ven.

Smrt je del življenja. Tako kot nas pred rojstvom nihče ni vprašal, če si želimo priti na ta svet, nas pred smrtjo nihče ne vpraša, če smo pripravljeni oditi na drugega.

Ali pač? To vedo le tisti, ki tega ne morejo več deliti z nami. Življenje je tisto, kar se zgodi med dvema točkama v času. Kako bomo čas, ki nam je namenjen, izkoristili, je v veliki meri odvisno od nas samih. Tempus fugit. Čas beži. Naj ne uide predaleč.

VPRAŠANJA


Kaj, če pravzaprav sploh ni usode?

Če je vendar vse le zmes trenutkov?

Ali vsak po svoje pesem gode?

Si sam gospodar svojih občutkov?


Kaj, če ni življenja, ko umremo?

Če kot kos mesa smo vsi minljivi?

Je zgolj tema, ko oči zapremo?

Je naš cilj ležati v zemlji sivi?


Kaj, če naša duša ne obstaja?

Če je le telo in v njem praznina?

Smo mar stroj, ki z leti se razkraja?

Nas človeči zgolj možganovina?


(Jaka Tomc, Mali užitki, 2015)