Na katerem izpitu padejo skoraj vsi pari?

Ker ljubezen pomeni odpiranje in razkrivanje samega sebe na vseh ravneh, sočutje, odpuščanje in zavračanje nadzora, se lahko ob misli, da bomo ob tem nezaščiteni in zato ranljivi, odzovemo s strahom in se zapremo nazaj v svet, v katerem se počutimo varni. Na primer: zaradi strahu pred zapuščenostjo ves čas iščemo dokaze, ali nas partner zares ljubi, ob tem pa se ne zavedamo, da takšno obnašanje samo uničuje možnost, da bi naša ljubezen resnično zacvetela.

Tako namesto ljubezni sejemo ljubosumje, sovraštvo, jezo, žalost in vse drugo, česar se v odnosu bojimo. Ali pa zapustimo partnerja, preden bi on zapustil nas. Ali pa se zaradi strahu pred globljim razkrivanjem pred drugim zapremo pred izmenjavo intimnosti.

Prvi nesporazum je napačno razmišljanje o tem, kaj vse bi se lahko zgodilo, če bi pozabili na nadzor in se globlje odprli intimnosti, ali če bi si priznali, da ljubimo in da smo ljubljeni. Z drugimi besedami: problem je prestrašeni ego, ki misli, da izgublja moč, njegova moč pa je ločenost od drugih.

Če torej začutimo dvom, negotovost, nezaupanje, ranljivost in tveganje, nas prevzame strah, in nezavedno se hočemo zaščititi. 'Zaščititi' pa se poskušamo tako, da se ločimo od svojih telesnih občutkov in čustev ter občutkov drugega. To naredimo tako, da se prestavimo iz telesa v glavo in delujemo le še z možgani.

Če bi si lahko le priznali, da smo prestrašeni, brez izgovorov in argumentov, in občutili čustva strahu v telesu, torej bi jim dopustili, da so tam, z nami, in če bi delovali tako, kot da nismo prestrašeni, brez zanikanja prvih dveh korakov, bi se strah preprosto raztopil. Strah se raztopi le tako, da pred njim ne bežimo, temveč ga začutimo, priznamo in mu pogledamo v oči.

• Preberite si še: 9 fizičnih bolečin, ki so povezane s čustvi

Vir: Sensa.si

Novo na Metroplay: "Razmišljam, da bi se povsem umaknil" - Sebastian Cavazza