"S fantom spiva v ločenih spalnicah" (resnična izpoved 25-letne novinarke Elle)

Doma imam svojo sobo, ki mi nudi ljubi mir, samoto in tišino. V njej se pretakajo moje misli, stvari v njen so prežete z mojimi čustvi, na postelji najdem kreativen kotiček, kjer nastajajo moji zapisi, in odličen počitek. Navajena sem zaspati sama, v čisti tišini, z zaprtimi vrati, v prijetni samoti, sama s sabo. Dober spanec mi ogromno pomeni, rada grem zgodaj spat in rada zgodaj vstanem. Dandanes se dober spanec zdi pravo razkošje in če ga poznate, ga za nič in nikogar na svetu ne želite žrtvovati, saj to vpliva na vaše razpoloženje cel dan.

S fantom ne živiva skupaj, toda v njegovem stanovanju prespim vsaj vsako drugo noč v tednu. Že odkar ga poznam, smrči.

Govorim o prodornih, praskajočih zvokih, ki bi nekoga lahko zbudili iz kome, in gladkih, težkih vdihih, ki živcirajo kot kapljica vode, ki znova in znova udari na isto mesto na koži.

Sprva sem se premetavala po postelji in z nogami udarjala ob vzmetnico, nato sem ga rahlo potisnila ob ramo, da se je za hip zavedel dogajanja. Kmalu sem ga morala kar dobro potisniti, da se je prevrnil na trebuh, kar je včasih pomagalo. Za kakšnih pet minut. Celo pokrivala sem ga z odejo čez glavo. Ampak sčasoma so moji lahki potiski in naveličano stokanje njegovega imena prenehali delovati in frustrirano sem se zatekla v brcanje in mu tečna od nespanja zabrusila: »Tiho bodi!«. To očitno ni bil učinkovit način za sodelovanje. Počasi se je gradila sovražnost.

Neznosen spalec v dvoje je.

Kakšen kliše, ampak obtožujem ga kraje odeje, in četudi se zvečer nalašč uležem čisto na njegovo stran postelje, me ponoči odriva na mojo stran, tako da se zaradi neudobja (in smrčanja) zbudim na boku tik ob robu moje strani postelje.

Potem ko sem tri ali več ur na noč budna, dokončno odprem oči in zagovarjam svoje vedenje z recitiranjem študij, ki kažejo, da pomanjkanje spanja zagotavlja motnje v razpoloženju in da ga uporabljajo kot obliko mučenja. Toda moj fant me zaradi tega ni preveč maral. Stvari niso šle dobro. Velikokrat sva se skregala še preden sva si rekla dobro jutro.

Poskusila sva različne stvari. On je dal priložnost nekaterim pripomočkom, ki naj bi pomagali odpraviti smrčanje, pa ga ne. Jaz sem si skoraj leto dni v ušesa tlačila čepke za ušesa, ki so mi že po nekaj minutah zlezli iz ušesa, zato je bilo spanje z njimi nemogoče. Še gospe v lekarni se je zdelo lepo, da se fant trudi, da bi s svojo drago lahko skupaj zaspala, ko sva iskala najnovejši košček plastike proti smrčanju na tržišču. Meni se ni zdelo nič lepo, ko naju je ta in ta pripomoček noč za nočjo pustil na cedilu.

Tako sem cele noči prebedela, živčna ob poslušanju smrčanja, ki pretrese vse organe v vašem telesu.

Predstavljajte si, kakšna muka je, ko ste zaspani, vendar zaradi zbadajočega zvoka, ki vedno znova globlje in globlje zareže v isto rano, ne morete zaspati. Postala sem nepopisno jezna, živčna, razdražena, zbudila sem se tečna in ga večino naslednjega dne sovražila, ker sem zaradi njega prebedela še eno noč. Izčrpana od bedenja sem ga proti jutru nagnala iz spalnice. Naj gre kamor hoče. Toda niti on ni ostal miren. Zameril mi je, da sem jezna zaradi nečesa, na kar on nima vpliva. Zameril mi je, da ga odganjam stran, iz najine postelje. Da se mora sredi noči zbuditi in oditi v drugo spalnico. Vendar je to postala najina rutina. In iz postelje sem ga pregnala vedno prej, že ob prvem glasnem vdihu.

Moram priznati, da se mi je srce strlo, pritisnjen je bil moj gumb, ki daje občutek zapuščanja, saj sem mu tako dolgo govorila, da komaj čakam, da bom lahko vsak večer zaspala v njegovih rokah in se vsako jutro zbudila ob njemu.

Potem pa sva se že tako zgodaj v najinem razmerju…ločila. Zdelo se je kot poraz.

Čeprav sva vedela, zakaj sva se odločila, da bova spala v ločenih spalnicah, in se nama je to zdelo upravičeno, si nisem mogla pomagati, da se ne bi zavedala, kako so najine spalne navade videti navzven in kaj bi si ljudje mislili o njih, če bi vedeli zanje. Bilo nama je nerodno, ko sva spala pri fantovi družini in zasedla dve spalnici. Nerada sva razkrivala, da spiva v ločenih posteljah. Čeprav sem najino novo nastanitev videla kot praktično, če ne celo pozitivno, sem kmalu ugotovila, zakaj sva se obotavljala. Najinih spalnih navad nisva zaupala mnogim ljudem, vendar so naju nekateri, ki so zanje vedeli, gledali z žalostjo in obsojanjem. O naju kot o paru so sklepali strogo na podlagi dejstva, da ne spiva več v isti postelji – poteza, ki je kazala, kot je bilo videti, na razpadajoče razmerje. Ni bilo pomembno, da je poskusil skoraj vse, razen medicinskega posega in sodelovanja v nočni raziskavi, da bi ustavil svoje smrčanje. Ni bilo pomembno, da sem jaz spala s čepki za ušesa in večkrat razdražena zapustila spalnico. Empatije je bilo malo.

Od antičnega časa so ljudje spali v ločenih prostorih, kar dejansko koristi vašemu zdravju.

Ljudje so v isti postelji začeli spati šele v industrijski dobi, saj je bilo v mestih z malo prostora veliko preveč ljudi. Po seksualni revoluciji je zakonska postelja simbolizirala nekaj novega, blagoslovljeno zvezo, polno spontanega, vročega, zaščitenega, monogamnega seksa. Hkrati so nas pitali z idejo, da bi moral biti naš partner naše »vse«.

Zdaj vemo bolje od tega. Naučili smo se, da pari v življenju potrebujejo veliko ljudi in da nihče ne more biti naše vse. Do zadnjih desetletij so bili ločeni spalni prostori stvar ponosa, na voljo le eliti, medtem ko so bili revnejši prisiljeni v skupno posteljo. Dandanes naj bi deljenje postelje kazalo na resnično ljubezen, a ničesar romantičnega ni v smrčanju, ki spominja na praskanje po tabli, ali tapkanju po telefonu, ki po dvajsetih minutah v ušesih ropota kot grmenje. Toda to ni ustavilo obsojanja. Dokler nisem čisto po naključju izvedela, da še zdaleč nisva edina.

Britanska igralka Helena Bonham Carter in njen nekdanji partner režiser Tim Burton sta slavno živela v sosednjih hišah. Menila sta, da je bila zaradi tega njuna zveza še boljša, saj sta si dovolila svoj osebni prostor, kamor se lahko umakneta. Če si lahko privoščiš, seveda.

V ločenih spalnicah sta v času nosečnosti spala celo Kim Kardashian in Kanye West, pa poglejte njuno ljubezen. In najbrž veste, da tudi britanska kraljica Elizabeta II. in princ Philip spita v ločenih spalnicah. 

Časi se spreminjajo. Ideje se spreminjajo. In tudi jaz sem se spremenila. To je postala celo tako pogosta praksa, da so že nepremičninski agentje postali pozorni na to, da kupcem ponujajo stanovanja z dvema glavnima spalnicama.

Tako daleč si sama ne bi upala stopiti. Čeprav sem zadovoljna z najino nastanitvijo, bi se mi stanovanje z dvema glavnima spalnicama, kjer v moji ne bi bilo sledu o njem in v njegovi ne o meni, zdelo preveč dokončno. To bi zavrnila iz strahu, da to pomeni preveliko odmikanje partnerjev, najprej iz spalnice, nato iz stanovanja in končno iz življenja.

Ko se nekoč preseliva skupaj, si želim prijetno sobo za goste, kamor bi on lahko odkorakal vsako noč.

Vendar pa si z veseljem z njim delim kopalnico. Mislim, da je s tem povezana neka prikupna intimnost. Vseeno mi je, kaj je pravkar počel v kopalnici. Ne izmenjujeva si zobnih ščetk, vendar potopiva (čiste) prste v isti lonček kreme za obraz in če se mi zahoče počesati lase, vzamem njegovo krtačo. Deliva si ustno vodico in že večkrat je celo dišal po mojem dezodorantu. Mogoče nimava vzpostavljenih mej, vendar zaradi tega nisva nič manj srečna.

Je idealno spati narazen? Oba se strinjava, da ni, ampak na koncu so koristi odtehtale žrtve. Če zaspim pred njim, si priigrava skupno noč. Kar pa je res redko, saj fant običajno zaspi v trenutku, ko se njegova glava dotakne vzglavnika. Zavidam mu to sposobnost, saj me tako samo pušča na milost in nemilost hrupne noči. Vesela sem, ko še v posteljo prinese knjigo, ki jo drugače povsod vleče s seboj, saj to pomeni, da bom jaz lahko počasi odjadrala v spanec, medtem ko bo on bral, in mi bo to prineslo vsaj polovico noči počitka. In včasih, samo včasih, ko so poravnane vse zvezde, ko je luna ravno prav debela, ko je noč dovolj temna in čisto tiha, tudi midva tiho (!) zaspiva in se zbudiva z nasmehom na obrazu, kot da sva se zbudila na božično jutro, saj sva drug ob drugem prespala celo noč. Takrat proslavljava!

To me pripelje do tega, kako je spanje v ločenih spalnicah pripomoglo k najinemu odnosu.

Začelo se je s tem, da sem se ponoči lahko spočila in nisem več vstajala bolj izmučena, kot ko sem zvečer šla v posteljo. Dober spanec za oba je ustvaril domino učinek pozitivnih stvari, ki so vplivale na najin vsakdan. Poleg boljšega počutja se je izboljšalo tudi moje razpoloženje. Ne da bi se popolnoma zavedala, so vse tiste noči, ko sem ga zaradi smrčanja brcala pod odejo, privedle do velikih zamer in frustracije. Ker sem se končno naspala, sem lažje razumela njegovo težavo in bila do nje prijaznejša.

Naslednja stvar, zaradi katere je bilo spanje narazen pametna odločitev, vas lahko preseneti.

To, da sva si zvečer zaželela lahko noč in lepe sanje, je postal prav poseben trenutek vsakega večera.

Vedno se odpraviva v posteljo istočasno, kar mi veliko pomeni in se mi zdi zaradi najine skupne rutine nadvse prikupno, toda namesto da bi se le zavila pod odejo, obrnila na stran in upala vsaj na nekaj prespanih ur, si vzameva nekaj časa, da se poveževa. Da si zaželiva mirno noč, da si poveva, da se imava rada, da se bova pogrešala. Včasih tako objeta leživa tudi uro in sanjariva o prihodnosti, načrtujeva potovanja, se spominjava najinih začetkov, si briševa solze smeha…

Ali včasih tudi leživa drug ob drugem in bereva ali vsak od naju gleda v svoj telefon?

Seveda, ampak si vedno vzameva čas drug za drugega, dokler ga po prvi odspani rundi po kakšni uri ne pokličem po imenu in on ve, kaj mu je storiti. Napol v snu vstane, me poboža, zašepeta, da me ljubi, na kar mu dogovorim z »oprosti, lahko noč«, vzame še svojo budilko in za seboj zapre vrata.

Skoraj pravilo je, da se zbudim pred njim in grem v kopalnico. Čeprav stopam po prstih, ga moj ropot zbudi, in ko si v kopalnici umivam obraz, že slišim, kako v kuhinji pripravlja jutranjo kavo. Ko se vrnem v spalnico, me na nočni omarici čaka skodelica kave in on v najini postelji, kjer rada še kakšno uro poleživa in nadoknadiva, kar sva ponoči zamudila.

Naučila sva se sprejeti okoliščine.

Ne žalujem več toliko za ločenimi nočmi, kot sem včasih. Čeprav noč prespiva vsak zase, se ne morem odločiti, ali mi je ljubše najino jutro ali večer. Seveda pridejo noči, ko bi rada zaspala v njegovem objemu ali stisnila svoja hladna stopala med njegove tople noge, ampak zdaj sem hvaležna za vsako prespano noč, saj se zavedam pomembnosti kakovostnega spanca za človekovo zdravje. Spoznala pa sem tudi, da uspešno razmerje ni enako skupna postelja.

Napisala Manca Pogačar, Elle.si

Fotografije: Profimedia

Preberite še: 3 ženske iskreno o tem, kako so med karanteno našle ljubezen (resnična izpoved)

Priporočamo tudi: "Po dveh zmenkih sva se zaradi karantene vselila v skupno stanovanje" (resnična izpoved)

 

Novo na Metroplay: “Ljudje mislijo, da je podjetništvo bogastvo brez truda!” | Marko Verdev