Raziskovalka življenja, ki slika s svetlobo.
Opisati vas, ki vidite svet skozi oči umetnosti in transcendence, ki delujete na polju vizualne in verbalne komunikacije, ni enostavna naloga. Kako bi našim bralcem opisali sebe, dr. Klimt?
Vsak opis človeka je kot pogled skozi majhno ključavnico. Vidimo le delček prostora izza vrat, vse drugo pa nam ostane skrito. Ko vrata odpremo, se pred nami razpre vsa veličina prostora in naš pogled dobi informacijo o raznoraznih stvareh o njem in v njem. To je tako, kot takrat, ko nekoga pogledamo in z njim spregovorimo nekaj besed – a to so le informacije, o prostoru ali človeku še vedno ne vemo nič. Šele ko v prostor vstopimo ali se s sočlovekom zapletemo v poglobljen odnos, lahko dobimo neko vedenje. Ko v njem ali z njim živimo, ga počasi spoznavamo.
Sem strokovna sodelavka Nacionalne agencije Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu (NAKVIS), in sicer za področje umetniških šol. Predavala sem na Fakulteti za dizajn in predavam na Visoki šoli za risanje in slikanje ter na Gea Collegeu. Kot predavateljica sem gostovala tudi na univerzah v tujini, v Istanbulu, Sofiji in Lizboni, sem gostja številnih simpozijev in konferenc. Ustvarjam v različnih medijih: v konceptualni umetnosti, performansu, inštalacijah, fotografiji, ilustracijah, slikarstvu in oblikovanju. Izdala sem 12 avtorskih slikanic, ilustrirala več kot 30 knjig, imela 19 samostojnih razstav doma in v tujini ter sodelovala na številnih skupinskih razstavah. Ustvarjam tudi poslikave karoserij motociklov pod imenom IZANAGI ter pišem članke za številne publikacije.
Bogat opus! S čim pa se ukvarjate v zadnjem času?
V zadnjem času se posvečam predvsem trem projektom. Slikam s svetlobo, igram se z ustvarjanjem portretov in slik po naročilu ter ustvarjam serijo Arkanum, serijo sedmih grafičnih novele o Ljubezni, in pišem knjigo o sveti geometriji. Predvsem pa skušam v teh malce posebnih, lahko bi rekli kaotičnih časih dojeti, kaj je življenje, kaj je umetnost in čemu je vse to namen. Umetnost in transcedenca sta zame od nekdaj ista stvar. Ustvarjanje pa je le meditacijska tehnika, seveda, če jo znamo izvajati pravilno. Ljudje smo tako fizična kot spiritualna bitja, in če smo le to, kar po svoji naravi smo, potem je to edino možno naravno stanje. V davnih časih je bil namen umetnosti, da ljudem pomaga doživeti sebe v svoji realnosti. Da jim pomaga podoživeti in razumeti vsaj za en kratek trenutek stanje popolnosti, tako da vedo, kaj iščejo.
Kako bi opisali svoj odnos do vizualne in verbalne komunikacije?
Ko govorimo o odnosu med vizualno in verbalno komunikacijo, so stvari zelo kompleksne. Po drugi stvari pa se z obema ukvarjam že dolga leta, in sicer iz enega preprostega razloga. Vedno me je motilo, da se ljudje med seboj ne razumemo, da eno govorimo, drugo mislimo in tretje delamo. Motilo me je, da se večina vizualnih umetnikov ne ukvarja z jezikom, v katerem govorijo, in da je vse, kar nastaja, brbljanje, ki nima nobenega pomena. Govorjenje samo zaradi govorjenja. Vsa ta subjektivnost in lažnost sta me preveč vznemirjali, da bi ju pustila pri miru. Kar nekaj časa je trajalo in precej na široko sem morala zajeti – od simbolike do retorike, kvantne fizike in kemije pa vse tja do teorije vizualnega jezika, likovne teorije, komunikologije ... Od giba prek glasu do slike. In na koncu sem prišla do bistva, do razumevanja občutka, do vibracije, do zvoka, do svetlobe. S pozornostjo na najmanjših podrobnostih počasi prihaja poglobljeno razumevanje sveta okoli mene, ki je vedno in v vsem le odnos ali komunikacija. Pravzaprav za vse veljajo ista pravila in med njimi ni bistvene razlike Pravzaprav je vse eno.
Torej pri spoju vizualnega in verbalnega nastane neka nova svojstvena geometrija barve in zvoka?
Kajti v vsem je neka geometrija, primarni vzorec sveta. Da bi bilo to možno prenesti gledalcu, je treba upoštevati veliko elementov, ki so vsi enako pomembni. Upoštevati je treba geometrijo, števne vrednosti, barvo in kakovost barvil, geštalt psihologijo, zakonitosti človekovega zaznavanja in še in še. Prav tako ni vseeno, s čim slikaš, in ni vseeno, kako slikaš. Da bi slika lahko imela objektivni vpliv na vsakogar, ki jo je pripravljen pogledati, je pomembno vse – um, čut, telo in duh. Dejstvo je, da slikar v sliko prenaša svoje stanje. Vsebina slike je pravzaprav popolnoma nepomembna. Prava vsebina je skrita v kompoziciji, tehniki in spretnosti slikarjevega telesa, da prenese to, kar je želel skomunicirati.
Kako dojemate čas, v katerem ustvarjate?
Večinoma živim v brezčasju, razen takrat, ko sem s kom dogovorjena. Zame osebno čas obstaja le kot umetna tvorba, kot izmišljotina človeka, ki jo, žal, moram upoštevati. Ko ustvarjam, je edini čas, ki je pomemben, trenutek, ko se sloj barve na sliki posuši in je čas za nov trenutek. Trenutek od ene poteze do druge. Vsak korak posebej brez prej in potem. Če pa se pogovarjava o času, ki zajema več ljudi, čas velikih sprememb, karantene, dileme in strahov, sem le opazovalec, ki zavestno reagira na vse, kar se dogaja v mojem bližnjem in širšem socialnem okolju ter se skuša ustrezno odzvati na dani trenutek.
Je bil katerikoli čas prijazen do umetnosti, zlasti če prepoznamo njene tvorne in zdravilne elemente?
Nekoč sem menila, da je bilo nekoč lepše živeti, da nekoč ljudje niso bili tako nedojemljivi in otopeli za umetnost. Predvsem za umetnost, ki ni zgolj umska, ampak prenaša tudi duhovne vsebine. Najlaže je obsojati okolico. Vprašanje pa je, zakaj imajo ljudje danes do umetnosti tak odnos in ali je res toliko drugačen kot v preteklosti. Vedno so obstajali ljudje, ki so umetnost ljubili, in vedno so obstajali umetniki, ki so bili ljubljeni. In vedno so obstajali tisti, ki umetnosti niso razumeli, in tisti, ki so bili nerazumljeni. Umetnost sama po sebi pa je brezčasna. Res pa je, da smo jo danes omejili večinoma na umsko in konceptualno. Odvzeli smo ji večino magije, eliminirali duhovno in jo ločili od življenja. Večinoma je postala umetnost le reakcija na aktualno dogajanje v zunanjem svetu. Umetniki danes delajo to, kar bi morali početi novinarji. S tem se je zgubila brezčasnost. A je to znova delitev na drobne delčke. Vse, kar človek počne, je med seboj povezano – ta svet je mogoče doživljati holistično. In nekateri to že počnejo. Vedno pogosteje se tudi v poslovnem svetu govori o kreativnosti in v znanstvenem svetu o zavesti. V vseh obdobjih so obstajali ljudje, ki so jih zanimale različne stvari in ki so hoteli videti širšo sliko sveta. Res pa je, da nas nikoli ni bilo veliko.
Kaj je torej v srčiki darilo umetnosti, kaj je tisto, kar je tvorno in zdravilno?
So podobe, ki jih odslikujete na platno, del vašega zavedno nezavednega?
Ne. Podobe so le podobe. Glavno sporočilo je skrito v kompoziciji, v izboru pigmentov, v potezah in gibanju roke. Ti tvorci nosijo globlje sporočilo. Predvsem pri slikah. V ilustracijah in grafičnih novelah pa je podoba malce pomembnejša, saj so dela tiskana, s čimer se izgubi vibracija originala.
Podobe so le del vizije zgodbe, ki jo želim povedati. Običajno vsako podobo, ki jo prenašam v sliko, vidim in doživljam v vsej njeni polnosti. Prostor, ki ga slikam, je zame tako živ, da se v njem lahko sprehajam. Portret človeka tako jasen, da se lahko hodim okoli njega, in pokrajine tako resnične, da med slikanjem slišim zvoke. Ko jih ustvarjam sem vsega polno zavestna. Drugače ne gre, enostavno ni dovolj živo, da bi bila zadovoljna. Ne gre za realizem upodobljenega, realizem, enak fotografiji, temveč za občutek, okus, ki mora biti pravi. Če vas kdo vpraša, kako je bilo na morju, se boste spomnili le fotografije plaže ali pa bo vaš spomin zmes vseh vaših občutkov, vonja borovcev, petja škržatov, šuma morja … Vizija je nekaj podobnega. In pogosto je realnejša od tega sveta, ki ga imenujemo realnost. In je popolnoma in v vsem del zavestnega.
V zadnjem času sem kar nekakrat zasledila, da slikate s svetlobo. Jo najdete v sebi ali v svetu?
Svetloba je povsod. Slikanje s svetlobo je le posebna tehnika, s katero dosežem, da materija na sliki izžareva svetlobo. Sam naredim le to, da malo bolj privijem žarnico, ki je slabo svetila. Svetloba pa je tako ali tako v notranjosti vsakega atoma, le videti jo je treba. Ko to vidiš, je tako, kot bi ti kdo v popolnoma temni sobi prižgal luč – kar naenkrat izginejo strah, dileme, neznanje in znanje, ostane samo to, kar je. Lepota. Način slikanja, ki sem ga razvila, je edinstven na vsem svetu. Razvijala sem ga več kot 25 let.
Če se prav spomnim, gre za tehniko sfumato.
Res je. Tehiko sfumato sem raziskovala že v času študija, že daljnega leta 1994. Že takrat sem skušala razumeti, kaj je tisto skrito, kar ustvarja svet okoli nas takšen, kakršen je. Leonardo da Vinci je vedno govoril, da je narava njegov največji učitelj, in večino svojega časa je preživel v opazovanju narave in naravnih pojavov. Preučeval je let ptic, opazoval ekstreme v naravi in človeku. Opazoval je oblake, meglice in odseve svetlobe, raziskoval slikarske tehnike in tako skušal doumeti pojavnost sveta in tisto, kar se skriva v njem. Tako je zapisal: “Ni dovolj, da verjameš v to, kar vidiš. To, kar vidiš, moraš tudi razumeti.” V času študija so nam profesorji podajali ravno nasprotno – kopiraj od starih avtorjev, citiraj ali citiraj citate. In večinoma danes ljudje le ponavljamo kot papige, namesto da bi se obrnili k izvoru. Še dolga leta po končanju študija nisem slikala, ker sem razumela, da se nisem naučila ničesar – razen razmišljati o umetnosti. Šele ko sem poslušala Leonardov nasvet, se mi je zgodil preskok v pristopu do ustvarjanja. Iz tega se je rodilo globoko spoznanje in razumevanje, da navkljub vsemu znanju, ki sem ga dobila v času študija in kasneje iz različnih teorij, pravzaprav ne vem ničesar. Redefinirati sem morala svoja prepričanja o vsem – kaj je barva, kaj je resničen vizualni jezik – in se prepričati o iluzorni vrednosti podobe. Spoznati pomembnost obvladanja tehnike in materiala ter razviti čutenje svojega telesa in roke, da bi bila sposobna ustvariti slike, ki sem jih videla v viziji.
Gre torej za edinstveno metodo?
Da, čeprav se to morda komu zdi presenetljivo. Način slikanja, ki sem ga razvila, je edinstven na vsem svetu. Spoznanja, pridobljena v praksi, sem ves čas preverjala na različnih teoretičnih področjih. Ugotovila sem, da so o tem pisali v vedskih zapisih, da so o njih govorili alkimisti, da so to znanja, ki so jih prenašali Pitagora, Goethe in Tesla ter številni drugi. Dojela sem, da je realnost povsem drugačna od tistega, o čemer sem bila najprej prepričana, in da me je delo Leonarda da Vincija z opazovanjem in zavedno prisotnostjo počasi in z gotovostjo vodilo k pravemu razumevanju. Tako, kot je zapisal: “Možgani so fantastičen organ, le uporabiti jih je treba.“
Šele v zadnjih dveh letih sem začela dojemati, kako vse skupaj deluje. Zato se zdaj lahko igram z bistvom – s svetlobo, temo in s tistim, kar obstaja med njima. Namesto da na podlago nanašam svetlejše ali temnejše barvne odtenke, ki nastanejo zaradi zunanjega vira svetlobe, iz podob vlečem njihovo notranje žarenje, njihovo notranjo svetlobo.
To je možno zaradi razumevanja višjega nivoja pojavnosti materije in vibracije barve. V čem se ta dva principa nanašanja barv med seboj razlikujeta, je najlaže razumeti skozi principe mešanja barv, kar je v likovni teoriji poznano kot seštevalno mešanje barvnih snovi in odštevalno mešanje barvnih svetlob. Pri barvnih snoveh z mešanjem rdeče, modre in rumene dobimo črno. Tako slika večina ljudi. Pri odštevalnem mešanju barvnih svetlob pa se rumena in vijolična svetloba med seboj odštevata in dobimo belo svetlobo. Slišati je nemogoče, a če je vse le posledica svetlobe, potem vse je le svetloba.
Kako lahko pojem in sočasno praksa transcendence pozdravita družbo? Saj je umetnost od nekdaj kanalizirala tako temne kot svetle plati človekove duševnosti. Kako nam lahko pomaga danes?
Morda tako, da nam pomaga razumeti, da med svetlobo in temo ni razlike – razen v naši interpretaciji in dojemanju. Obe sta del življenja. Vse je le v naših glavah. Umetnost nam to lahko pomaga razumeti. Telo, čutenje, um in duša so glavna orodja človeka za razumevanje sveta. Ravnokar ustvarjam serijo grafičnih novel Arkanum, s katero skušam ta aspekt človeka bolje razložiti. Gre za serijo sedmih knjig, v katerih skozi zgodbo moškega in ženske obravnavam tematiko spoznavanje samega sebe, Ljubezni in Lepote. Gre za neke vrste učbenik, povedan brez besed. Samo slike so, tako da bi to lahko vsi razumeli. Zgodbo pripovedujem v predbabilonskem jeziku, s slikami, s čimer se izognem izgubljanju pomena skozi interpretacijo. Ali je to transcendenca? Verjetno je, če je človek pripravljen skočiti v neznano, in informacijo, ki jo je dobil, preizkusiti. Informacija sama po sebi pa ne pomaga niti malo. Lahko bi rekli, da ni vredna niti počenega groša.
Proučujete in pišete tudi o sveti geometriji. Kako jo opazujete v odnosih med ljudmi?
Sveta geometrija je pravzaprav veda o prostoru in je uporabljana za to, da razložimo ustroj stvarstva. Geometrijo in vizualno komunikacijo so ljudje od nekdaj uporabljali za opisovanje strukture sveta okoli sebe. Poleg števil je to najbolj abstraktna in najbolj čista oblika komunikacije oziroma prenosa misli od enega človeka do drugega. Njena lepota je v tem, da je univerzalna in velja za vse. Dober primer tega je Knjiga iz Kellsa, v katero so takratni umetniki skrili stara znanja, o katerih sicer niso smeli govoriti. V krščanske knjige so skrili staro keltsko vedenje. Če znate brati čisti vizualni jezik, potem lahko tam preberete o starih znanjih. Enako velja za vse druge stare artefakte. To je tisto, kar me je pri sveti geometriji zanimalo, in o tem govorim v knjigi, ki naj bi izšla naslednje leto pri založbi Chiara.
Kje lahko vidimo vaša dela; kako lahko naši bralci stopijo v stik z vami?
Moja dela so na internetu – slike na klimt.si in grafična novela na Exclusive comics. Sicer pa sem aktivna na različnih socialnih omrežjih, kjer redno objavljam najnovejše stvari.
Novo na Metroplay: "Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del
