Samo Rugelj o prihodnosti založništva: »Knjiga v Sloveniji nikoli ne bo čevelj!«

Kdo drug, če ne ravno doktor založniških študij, urednik in založnik v enem, lahko največ pove o stanju knjižnega založništva v Sloveniji potem, ko se je to v zadnjem desetletju praktično razpolovilo?

Samo Rugelj se je pereče tematike, ki bo najbolj zanimala strokovno javnost, založnike, kulturnike – le upamo pa lahko, da tudi politične odločevalce, lotil s peresom v roki. Njegova študija, ki med drugim zajema tudi kritično analizo zadnje desetletke slovenskega založništva (od leta 2008 do vključno z letom 2018), je izšla pod zgovornim naslovom Krčenje.

Slovenska knjiga v krizi

Če nas v luči tudi siceršnjega krčenja trga tiskanih publikacij ne čudi znatno zmanjšanje obsega knjižnega založništva po gospodarsko prelomnem letu 2008, pa skrbi, ker se pozitivni gospodarski kazalniki še vedno ne zrcalijo v postopnem okrevanju knjižne panoge. In Rugelj je o tem, kaj ima z ugašanjem založb in odrivanjem kulture na obrobje opraviti politika, kakšno vlogo je v procesu odigral trg, pa tudi, kaj imajo z vsem tem opraviti evidentno spremenjene nakupne in bralne navade Slovencev, več kot jasen, a tudi, da gre v primeru slovenske knjige vendarle za unikaten splet okoliščin.

»Obseg prometa s knjigami na največjih svetovnih trgih se je po letu 2008 večinoma zmanjšal, vendar se je potem stabiliziral na morda desetini nižjem obsegu, medtem pa smo v Sloveniji zabeležili veliko večji upad,« v Krčenju piše Rugelj, ki problematike ne pozabi umestiti v širši kontekst prihajajočih novodobnih tehnologij, pri čemer ga niso zanimali zgolj Amazon in prihod bralnikov.

»Prav takrat, ko je udarila kriza, poleti 2009, sta v slovenskem glavnem mestu zakonca Iza in Samo Login s še nekaj partnerji ustanovila podjetje Outfit7 z namenom, da v njegovem okviru kot neke vrste založnik razvijeta aplikacijo za pametni telefon z imenom Talking Tom and Friends.«

Da je digitalni maček v naslednjih nekaj letih postal globalni hit, leta 2016 pa prodan za milijardo dolarjev kitajskemu podjetju, nam na tem mestu verjetno ni potrebno izdatno opozarjati. To, kar je v tem kontekstu bolj zanimivo, namreč je, da je Outfit7 leta 2016 beležil 90 milijonov dobička, kar je številka, ki jo je v Sloveniji istega leta presegel le farmacevtski gigant Krka. Še več. Jeseni 2013 je slovensko javnost razburila novica o prevzemu Mladinske knjige - torej največje slovenske založbe.

»Bolj kot okoliščine nakupa in ustreznost kupca, kar je takrat burilo domačo kulturno javnost (do prevzema potem ni prišlo), je za potrebe ekonomskih primerjav zanimivo pogledati, za kakšno ceno je bilo ponujeno to podjetje, ki ima poleg založništva tudi največjo prodajno mrežo knjigarn itn. Številka za približno 55-odstotni, torej večinski delež je takrat znašala približno 5,5 milijona, kar pomeni, da je bilo celotno podjetje (tudi s podjetji v sosednjih državah, predvsem na trgih bivše Jugoslavije) ocenjeno na okroglih deset milijonov dolarjev,« piše Rugelj in dodaja: »Gre torej za stokratnik razlike v tržni vrednosti med podjetjema, ki je že več kot sedemdeset let temelj slovenskega knjižnega založništva (po letu 2000, ko je z založništvom knjig skoraj nehala DZS, pa še posebej) in ki ima razvito maloprodajno mrežo po vsej Sloveniji, ter podjetjem, ki svoje izdelke plasira globalno in bolj ali manj zgolj virtualno.«

In medtem, ko se govoreči maček na Kitajskem že lahko pohvali z lastnimi tematskimi parki, se nekaj podobnega dogaja tudi s knjižnim podjetniškim projektom personaliziranih otroških knjig Mali junaki. Podjetje je s svojo dejavnostjo začelo v Sloveniji, da bi se danes z večjezičnim produktom tako razširilo po svetu, da bo kmalu doseglo promet naše največje knjižne založbe.

Rugljeva slikovita primerjava produktov novodobnih start-up podjetij naj služi zgolj kot prilika dejstva, kako zelo se je svet (in z njim trg) globalno spremenil v zgolj nekaj letih. Ker pa so na stanje slovenskega knjigotrštva vplivali še dodatno škodljivi lokalni trendi, med katere gre izpostaviti predvsem vpliv majhnosti trga, se je slovenska knjiga znašla na še posebno nehvaležnem mestu.

Ker upanje umira zadnje

Samo Rugelj na tem mestu ne okoliša. Knjigotrštvu namreč ne obljublja svetle prihodnosti (razen izjemoma).

Ne le, da je prodajna uspešnost knjige ne glede na njen tržni potencial in vsebinsko zanimivost vezana predvsem na to, kje je knjiga izšla, kar znotraj posamičnih knjigarn avtomatično določi tudi njeno izpostavitev, na znatno osiromašenem trgu knjige je vrag tudi sicer odnesel šalo, česar pogosto ne razumejo niti tisti, ki so neposredno povezani s produkcijo knjig. Med njimi so prevajalci, avtorji, tiskarji in oblikovalci, ki so običajno plačani s fiksnim honorarjem in torej neodvisni od nadaljnje prodaje knjig. Sledijo jim tisti založniki, ki se naslanjajo na javno podporo, zaradi česar lahko povsem znosno živijo že od izdajanja knjig in zagotovljene prodaje knjižnicam. Tu so še zaposleni v velikih založniških sistemih, ki niso izpostavljeni prodajnim rezultatom, in knjižničarji, ki jih negativni trendi v založništvu ne prizadenejo. Vsem naštetim pa se pridružujejo še knjigarnarji, katerih individualne prodajne rezultate pogosto razoseblja relativna (ne)uspešnost podjetja kot celote.

Slovensko založništvo je tako zlagoma, a na gotovi poti k sesutju, ki se je leta 2017 že zgodil na hrvaškem trgu, ko je svoja vrata zaprla največja knjižna veriga, ki je pod svojo streho združevala tri velike hrvaške založnike. Na Hrvaškem so izpraznjeno mesto na trgu nato zasedli novi, z založništvom manj obremenjeni igralci, ki knjige uspešno tržijo po drugačnih principih, pa v Sloveniji na preboj zavesti, da v knjigotrštvu šteje knjiga (in z njo bralec, ki si že zaradi lastne angažiranosti zasluži dostop do nje - ne glede na vrsto založnika), še čakamo.

Avtor analize slovenskega knjižnega založništva ima za rešitev v izogib še večje erozije slovenskega knjižnega trga kar nekaj predlogov.

Za vnovično oživitev slovenskega knjižnega založništva bi to v prvi vrsti potrebovalo povrnitev javnih sredstev v nekdanjem obsegu, saj so ta po letu 2008 značilno upadala in to na različnih nivojih izdaje slovenskih knjig, ki nastajajo v javnem interesu. Temu ukrepu bi morale slediti promocijske kampanje za dvig bralne kulture in nakupovanja knjig, aktivnejše sodelovanje z mediji ter lokalnimi skupnostmi in prenova bralne značke kot institucije za spodbujanje branja mladih, vzpostavitev javnega spletnega portala z izpostavitvijo vseh knjig, ki so izšle na Slovenskem, in aktivacijo knjižnega jedra, krepitev sodelovanja med vsemi deležniki na knjižnem trgu, med katere sodi tudi Ministrstvo za šolstvo, znižanje davka na slovensko knjigo in prenova zakona o enotni ceni, pa tudi manj priljubljeni ukrepi kot so: ukinitev komisijske prodaje in zamika prodaje novih knjig v knjižnice.

In če se nekoliko ustavimo le pri zadnjem, je gotovo eno: ukrep bi zagotovo najprej dvignil kar nekaj obrvi tako javnosti kot knjižničarjev (zaradi zamika plačil pa bi šel tak ukrep v nos tudi nekaterim založnikom). A Samo Rugelj v podpori temu predlogu vendarle ni povsem osamljen. Prav te dni je v luči skorajšnjega knjižnega sejma, ki je vsekakor velik (žal pa tudi hitro minljiv) dogodek za vse slovenske založnike, naslednje povedal Miha Kovač, vodja programa Založniške akademije na SKS: »Reči pa postanejo vprašljive, ko začne prevladovati prepričanje, da morajo biti vse uspešnice v knjižnicah na voljo takoj ob izidu in v točno takih količinah, kot jih želijo uporabniki. To željo sicer lahko razumem, če jo ima upokojenec z nizko pokojnino, težko pa, ko jo izrazi nekdo, ki letno zapravi 400 evrov za čevlje, cena 25 evrov za knjigo pa se mu zdi oderuška.«

O tem, ali bo Rugljevih sedemnajst ukrepov za revitalizacijo slovenskega knjižnega založništva naletelo na odprta ušesa vseh tistih, ki usodo slovenske knjige držijo v svojih rokah, bo pokazal čas, nekaj upanja pa vendarle daje dejstvo, da so v državnem zboru s popolno podporo vseh poslanskih skupin prav te dni potrdili predlog novele zakona o davku na dodano vrednosti, ki z novim letom predvideva znižanje obdavčitve knjig in drugih publikacij z 9,5 na pet odstotkov.

Je torej vendarle čas za optimizem in bi bili Slovenci enkrat v bližnji prihodnosti sposobni videti slovensko knjigo za tako pomembno, kot se nam že zdijo pomembni čevlji?

Samo Rugelj bi si to sicer želel, a se je nazadnje strinjal z urednikom knjige Krčenje Andrejem Blatnikom, ko mu je ta ob priliki zabrusil, da 'čevlje potrebuje vsak, knjig pa ne'.

»... mislim, da se bo v Sloveniji, ob uveljavitvi vsaj nekaj prej opisanih predlogov, tudi v naslednjih letih vsako leto še naprej prodalo približno 4 milijone novih knjig, kar je številka, ki se nikakor ne bo mogla primerjati s tisto, ki jo bodo zagotovo dosegli prodani čevlji,« še piše Rugelj v zaključku in dodaja: »Nobenega dvoma ni, da bo slovenska knjiga v številčnem smislu še naprej zaostajala za čevlji. Knjiga v Sloveniji pač nikoli ne bo čevelj, ne tako ne drugače. Ostaja samo vprašanje, na katerega lahko s premišljenimi ukrepi na področju slovenske knjige še kako vplivamo: Kakšne knjige bodo to?«

Beseda o avtorju

• ​Samo Rugelj (1966), urednik revije Bukla in založnik, je doktor založniških študij in avtor številnih strokovnih člankov in knjig. O knjižnem založništvu je napisal monografiji Za vsako besedo cekin? (Cankarjeva založba, 2010) in Izgubljeni bralec (Litera, 2014). Krčenje zaokrožuje spremljanje slovenskega knjižnega trga iz položaja neposrednega udeleženca v različnih vlogah, od avtorja do založnika.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču