Kdaj ste nazadnje objeli svojo ženo in ji rekli, da je lepa? Ste kdaj pogledali svojega moža globoko v oči in mu povedali, da ste hvaležni zanj? Ali vaši otroci vedo kako ponosni ste nanje? Pa vaši starši, prijatelji, da vam ni vseeno zanje? Je zdaj čas za to? Je!
Pa ne zaradi tega, ker nas lahko zaradi koronavirusa vsak hip 'pobere', temveč zato, ker nas lahko res vsak hip 'pobere' zaradi čisto banalnih stvari. Recimo tako, da z neba prileti orjaška želva in vam razbije glavo. Mislite, da se šalim? Pa se ne. Tako je namreč umrl oče grških tragedij Ajshil. Želvo je namreč spustil orel, saj jo je zamenjal za skalo, s katero je želel razbiti jajce plazilca.
Pa naj mi še kdo reče, da hoditi pod milim nebom ni nevarno! Nič bolj kot to, da kot udeleženka v prometu vsak dan tvegam, da me kdo od nepozornih norcev, ki jih, mimogrede, ne manjka, naloži na havbo svojega sfriziranega avtomobila ali da se okužim z novim virusom, ki preži na nas za vsakim vogalom.
A človek za to, da se zave svoje minljivosti, očitno potrebuje prav to. Nevidnega sovražnika, ki ga zapre med štiri stene, krizno situacijo, ki ga stisne v kot in skorajda prisili, da se spomni, zakaj je vredno živeti in česa vsega v življenju ne potrebuje, pa lahko vseeno preživi.
Pustimo zdaj to, ne bom vam še jaz nabijala slabe vesti, kako ne živite življenja v svojem polnem potencialu in občutkov manjvrednosti (če tega vsega ne počnete), ki vam jih že tako ali tako vzbujajo vse možne objave na družbenih omrežjih.
Poglej, kuham! Poglej, igram se z otroki! Poglej, telovadim doma! Poglej, čistim stanovanje! Poglej, berem! Dejavnosti, ki so marsikomu same po sebi umevne in uvrščene na vsakdanji urnik, so na lestvici kako biti zgleden državljan, te dni poskočile v višave. Super, kar naenkrat je brezplačno na voljo ogromno novih receptov, vaj za čvrsto zadnjico in ustvarjalnih idej, kako preživljati čas z mulci.
Res moramo biti ves čas tako zaposleni? Svet se je ustavil, zakaj se ne tudi mi? Končno smo celo dobili dovoljenje, da se lahko. Celo več kot to. Direktivo. Ostani doma!
Ali sploh poznate te ljudi, ki jih imenujete družina? Kam boste zbežali, kam se boste skrili? Morda je sedaj čas, da se spoznate na novo, da postanete prisotni v odnosu, najprej do sebe, da se vrnete 'domov'.
Kaj čutite, kaj vam pomenijo dom, bližina, intima? Kaj lahko izboljšate? Ker samoizolacija doma ni nedeljsko kosilo, ki bo minilo v eni uri in boste pač »zdržali«, potem pa šli s prijatelji na pivo ali k prijateljici na klepet, otroci pa se bodo potopili vsak v svoj virtualni svet. Malo več skupnih nedeljskih kosil vas čaka, pa še zajtrkov in večerij.
Še nikoli doslej nisem med ženskami zaznala tolikšnega javnega navdušenja nad pranjem umazanega perila, tokrat dobesedno, drugega tako ali tako perejo vsak dan sproti, med moškimi pa nad hišnimi popravili, za katera, sem skoraj prepričana, jim je žena težila mesece. Čez noč so postali mojstri!
Ker sedaj imamo čas. Za vse, za kar smo se prej pretvarjali, da ga nimamo, ker nam to ni bila prioriteta. Končno vsak dan sijoča in urejena hiša, pa še sveže postriženi vsi grmički na vrtu! Sanje se uresničujejo.
Medtem ko eni končno živijo svoje sanje, pa drugi upajo, da se bodo kmalu zbudili iz svoje najhujše nočne more. Biti doma, med štirimi stenami, zaprti s svojo družino. Brez veze, da skrivate svoje cigarete, ker vaša 'tamala' ima že 17 let in na skrivaj kadi že dobro leto.
Sin je prejšnji teden, ko je še lahko prespal pri sosedu, izgubil nedolžnost, če začudeno opazujete ženo, kako pleše po kuhinji, pa je to zato, ker že tri mesece hodi na tečaj tanga. Brez vas? Seveda, saj ste vendar ves čas na poslovnih poteh in nimate časa za takšne reči.
Obdobje, v katerem smo se znašli, nas spodbuja, da nehamo primerjati svoje življenje, temveč ga začnemo živeti. Svet se je ustavil z razlogom. Da nam pokaže, kaj v naši družbi in naših življenjih ne deluje.
Izgovora, da nimamo časa, tokrat ni. Skoraj vse bo spet delovalo, kar izklopimo za nekaj minut, vključno z nami. In še nekaj je - ničesar ne bomo zamudili! Ves strah je popolnoma odveč, saj ni kulturnih prireditev, koncertov, športnih dogodkov, en sam velik nič.
Dobili smo priložnost, da popravimo, spremenimo, po potrebi zrušimo in zgradimo na novo. Stabilnejše, lahkotnejše, bolj pristno, globoko. Odnos do sebe, do ljudi, navsezadnje pa tudi do narave, ki nam bo za to še kako hvaležna. Pomlad se prebuja, drevje cveti, ptički se ženijo. Slišiš? Trava raste.
Zdaj je čas. Da nehamo tarnati, kako nam pušča streha, ampak da pogumno splezamo nanjo, tudi, če se bojimo višine, poiščemo luknjo in jo zakrpamo. Ne glede na to, kako velika je že. Ne obsojajmo se, če prej nismo opazili, da iz nje kaplja, važno je, da se ta trenutek, zdaj odločimo, da ne bo več tako. In pred tem še pospravimo podstrešje in se znebimo odvečne krame.
Vsak po svojih lastnih zmožnosti, z majhnimi koraki. Če bodo preveliki, se lahko zgodi, da bomo padli s strehe, tega pa si najbrž ne želimo, kajne?
Izkoristimo ta čas za spomladanska čiščenja in popravila. Telesa, naših misli, srca. Tega še posebej. Veliko jih je zlomljenih in poškodovanih, nujno potrebnih popravila.
In vsake toliko pokličite mamo, če je v redu, če kaj potrebuje. Čisto tako, za vsak primer, če vas 'pobere'. Ali pa vsaj zgornjo sosedo, ki jo že pol leta na skrivaj opazujete in ji povejte, da vam je všeč, kako si je zadnjič pred vami zavezala vezalko na stopnicah.
Vas je čakala, da bi jo prehiteli, da bi vas lahko pozdravila, vi pa ste jo čakali, da je slučajno ne bi prehiteli, ker potem bi jo morali pozdraviti. Zdaj je čas!
