Samozavest tako, kot jo vidi (ne preveč) samozavestna oseba (osebna izpoved novinarke)

Po najbolj preprosti definiciji naj bi samozavest kot psihološko lastnost zajemalo zaupanje vase, širše pa pojem zajema posameznikovo zaupanje v svoje sposobnosti, zmožnosti in presojo ali prepričanje, da se lahko kot individualna oseba uspešno spopade z vsakodnevnimi izzivi.

Velika razlika pa je ali zaupanje vase čutimo ali pa samo vemo, kaj to je.

Gledano iz mojega vidika, se pravi iz vidika osebe, ki samozavesti ne čuti, bi bilo moje mnenje, da se ljudje, ki jim samozavesti ne primanjkuje, mogoče sploh ne zavedajo obstoja te besede. Ker vsega česar se lotijo, to naredijo s samozavestjo, ki je meni osebno neznanka.

Pri meni je samozavest vedno predstavljala oviro in veliko vprašanj. Ne vem, v kateri točki v življenju sem postala nesamozavestna. Spominjam se dne v osnovni šoli, niti ne vem kateri razred sem bila. Učiteljica nam je povedala, da bomo imeli pogovorno uro, zato naj vsak, ki si kaj želi povedati dvigne roko. To sem tudi storila, vendar se ne spomnim, kaj sem povedala. Nisem povedala ničesar nesramnega ali spornega, vendar učiteljici moje besede niso bile všeč, zato me je pred celotnim razredom spravila v zadrego. In seveda je celotni razred tisti trenutek začel pozorno poslušati. Od takrat naprej sem bila vedno tiho. Nikoli več nisem dvignila roke, niti ko sem vedela odgovor na vprašanje ali temo, ki smo jo obravnavali.

Govorni nastop

To se ni spremenilo niti v srednji šoli, niti na fakulteti. Vsak govorni nastop je zame predstavljal velik izziv. Pisno sem bila vedno pohvaljena, ko pa je bila potrebna predstavitev plakata ali seminarske, no tukaj se je ustavilo. Doma se mojega problema niti niso zavedali, ker pred njimi z nastopom ni bilo nobenih težav. Na fakulteti pa sem se ga začela vse bolj zavedati sama.

Nisem mogla verjeti, kako je en droben in malo hecen nasvet pomagal. Nato sem na to temo prebrala veliko literature. Vendar je o napotkih, kako premagati nesamozavestnost lažje brati, kot to dejansko storiti. Popolnega zaupanja vase ne bom imela nikoli, vendar se z malenkostmi trudim, da bi bila vsak dan vsaj malo bolj prepričana vase. Svoje mnenje v večini še vedno obdržim zase, toda ko pa resnično začutim, da moram spregovoriti, to tudi naredim. In že ta mali korak mi je zelo pomemben. Prijatelji so že sprejeli, da bolj malo govorim, vendar ko to naredim, rečejo: ''Vedno se oglasiš takrat, ko je to potrebno!'' Torej mali koraki so pomembni, ker dokler sama sebe nisem prepričala, da spregovorim vsaj takrat, ko je to resnično potrebno, sem bila ves čas tiho, ker sem menila, da se bom spravila v zadrego, če bom spregovorila.

Pomanjkanje prepričanosti vase

Še en korak pa je bil, da sem sprejela, da je pač pomanjkanje prepričanosti vase del mojega življenja. Nekateri ljudje imajo govore in so tako samozavestni, da stvari povedo na tak način, da jim ljudje ploskajo, četudi je mogoče, da niti ne vedo točno o čem govorijo. ''In ja bravo jim!'' Res. Če mi nastopanje ne bi predstavljalo problema bi verjetno lažje plula skozi življenje.

Odločila pa sem se, da se lotim novih stvari, če si tega resnično želim. Sicer se pri tem veliko pregovarjam sama s seboj in preden zadevo speljem veliko razmišljam o tem. Nekateri ljudje gredo od točke a do točke b, jaz se vmes ustavim še pri parih točkah. Ampak ni pomembno skozi koliko točk gremo, važno je, da se odločimo, poizkusimo in začnemo uresničevati svoje želje in sanje.

Upam, da bom pri svojem otroku uspela zaznati, da potrebuje pomoč pri samozavesti. Ker prepričanje vase ti pomaga, da uresničiš svoje sanje in izraziš sebe, četudi pri tem tvegaš, da mogoče nekomu ne boš všeč. Vsi ne moremo biti vsem všeč, bolje je, da imaš ob sebi ljudi, ki so tega res vredni, kot da se trudiš, da te imajo vsi radi. Pravi prijatelji imajo največjo vrednost.

Sprejemanje pohval

Kot človek s pomanjkanjem samozavesti tudi pohvale sprejemam drugače. Za vsako pohvalo, ki jo dobim, ne morem verjeti, da sem jo resnično prejela. Mogoče je to naslednji korak, ki ga moram osvojiti. Pohvala vedno dobro dene.

Torej bistvo vsega mojega pisanja je. Korak za korakom. Ni pomembno, kako majhen je. Človek lahko uresniči želje, velike ali majhne, le začeti mora z uresničevanjem. Mogoče tudi na pol poti obupamo, toda pomembno je poizkusiti. S tem rastemo in se bomo zaradi tega naslednji želji posvetili bolj samozavestno. Torej ne obupati, vedno je dobro raziskovati nove stvari. Nove ali tiste, s katerimi smo se že spoprijeli, pa smo obupali. Z vsakim uresničevanjem želja ali sanj postanemo bolj srečni in samozavestni.

Nekaj nasvetov, ki so pomagali tudi meni:

Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc