Smo kritični in glasni, a Slovenci se v tem času mentalno kar dobro držimo (piše: Darjo Hrib)

Ko brskam po komentarjih ljudi pod aktualnimi novicami, opažam, da nekatere moti določena dikcija vladnih predstavnikov ob poročanju o razvoju situacije s covidom-19. Specifično se je zadnje čase precej govorilo o nerazumnem primerjanju epidemije z vojnim stanjem.

Tehnično vsekakor drži, da širitve virusnih obolenj ne moremo enačiti z artilerijskim obstreljevanjem, če pa odstremo tisto najbolj plastično predstavo obeh stanj in pogledamo nekoliko globlje, na čustveni plati najdemo nekaj ključnih vzporednic. Krize, pri katerih je ena od primarnih postavk smrt, namreč pri ljudeh dejansko sprožajo enake emocionalne odzive, ne glede na to, v kakšni obliki se pojavljajo. Prav v tem pa je covid-19 zelo podoben vojni.

Tako vojna kot bolezen povzročita, da začnemo spreminjati svoj pogled na življenje. Ne zato, ker v takšnih krizah človeško življenje postane zelo krhko, ampak zato, ker v takšnih krizah ugotovimo, da je človeško življenje vselej bilo krhko. Kriza le poudari to dejanskost. Prisili nas, da tega ne moremo več ignorirati.

V 'normalnih' okoliščinah se lahko zelo enostavno slepimo, da naše telo zmore vse. Da imamo grožnje, ki pretijo našemu zdravju in ne nazadnje samemu življenju, lahko pod nadzorom. Kdor kadi, lahko vedno reče, da če bo treba, bo že nehal. Kdor poje preveč sladkorja, si lahko vedno reče, da bo zmanjšal, če bo kje kaj zabolelo.

Kdor se nič ne giba, lahko reče, da bo naslednji mesec pa zares začel teči, ampak zdajle še nima časa. Dejstvo, da z nekaterimi odločitvami vedno živimo malo na robu, je tako enostavno ignorirati, če sami odločamo, kako blizu tega roba bomo hodili.

V tem je vojna zelo podobna epidemiji z novim virusom, saj se ne zmeni za našo normalnost – odvzame nam nadzor in ga nadomesti z občutkom nemoči.

Z občutkom, da se soočamo z neko grozovito, nepredstavljivo in nekontrolirano urgenco, pri kateri lahko kot navadni ljudje samo – čakamo. In upamo na najbolje za nas in naše najbližje. Vendar pa je to le igra naše podzavesti.

Možgani ustvarijo hujši scenarij, kot dejansko je

V resnici ni tako hudo. Naši možgani sicer poskrbijo, da v kaotičnem stanju opredelijo vse najslabše možne scenarije, ker je to njihova biološka tendenca, dejansko pa smo ljudje v vsem tem precej manj nemočni, kot se nam morda zdi. Zdi pa se nam zato, ker v vsaki krizi delamo stvari narobe.

Prvi umski spodrsljaj je vsekakor ta, da krizne situacije vedno primerjamo s stanjem, ki ga opredeljujemo kot 'normalno'. To delamo vsi. Ker potrebujemo referenco. Ne morejo jamrati, kako nam je slabo, če tega nimamo s čim primerjati. Zato vzamemo tisto prej in postavimo ob bok temu, kar je zdaj, da vemo, k čemu želimo stremeti. K normalnemu, seveda. Tistemu prej.

A življenje nikoli ni zares normalno. Tudi pred epidemijo ni bilo 'normalno'. Bilo je ravno tako kaotično in zmedeno in polno nekih nepričakovanih spremenljivk, razlika je le v tem, da smo se v tisti nenormalnosti prepričali o občutku nadzora. Ki ga dejansko nikoli zares nimamo.

Saj tudi ko je bilo 'normalno', nismo zares vedeli, kaj se bo zgodilo jutri. A ta kaos, ki smo ga živeli prej, smo ukrotili. Z rutino. Kaos, ki ga imamo zdaj, pa še ugotavljamo. Rutino za zdaj še iščemo. Kolikor se nam jo pač ljubi iskati, ker tako ali tako vemo, da ta kaos ne bo trajal večno.  

Drugi in verjetno poglavitni razlog za kolektivno anksioznost pa seveda izhaja iz prav te kaotičnosti – naše trenutno stanje je stanje čiste negotovosti. Negotovost pa je odlično gojišče za slabe scenarije. Iluzija nadzora se je podrla in zdaj ne moremo več ignorirati dejstva, da nimamo pojma, kaj nas zares čaka jutri.

Namesto te iluzije imamo prazno platno za svojo domišljijo. In domišljija nič ne ljubi bolj kot prazno platno. Da ustvari neštete variante, kako bo šlo vse skupaj samo še na slabše. In ko je govora o človeški domišljiji, gre to 'slabše' lahko v neskončnost.

Razum vseeno zmaguje

Ko prebiram spletne komentarje bralcev teh in onih novičarskih portalov, me ti v bistvu tolažijo. Kolikor me teorija uči, da znajo takšne situacije hitro voditi do t. i. pojava katastrofiziranja, ko se vsak kanček slabe novice razume kot indic, da bodo stvari globalno, v popolnosti in večno grozne, tega pri slovenskem občinstvu večinoma ne zaznavam.

Zdi se mi, da se nam je uspelo zelo dobro ogniti uničujoči paniki, da ostajamo do dejanske situacije kolikor toliko razsodni, predvsem pa z jasnim razumevanjem, da ta pojav ni neskončen. Da ima konec, pa četudi ga trenutno še ne znamo opredeliti.

Razumevanje, da kriza, ki jo živimo, ima svoj konec, pa je v bistvu poglavitna strategija soočanja z intenzivno negotovimi pojavi. Stvari, ki imajo konec, lahko namreč naši možgani interpretirajo kot nekaj, kar je mogoče nadzorovati, s tem pa se tudi najlažje pomirijo občutki anksioznosti.

Kolektivne anksioznosti v tem trenutku ne moremo več zanikati. Je seveda akutna in bo minila, ko bomo začeli drseti iz primeža ukrepov za lažji nadzor nad epidemijo, a dokler je prisotna, je ne smemo spregledati. Seveda si vsi želimo, da se iz te situacije izkopljemo ne le telesno zdravi, ampak kolikor toliko umsko stabilni.

Prav pa je, da pri tem uberemo pravo pot. Zato najbrž ni smotrno razmišljati, kako se popolnoma znebiti občutkov anksioznosti, ampak prej, kako tolerirati občutke negotovosti. Kar pa se najlaže stori po principu, ki nam je te dni vsekakor znan – z distrakcijo, seveda.

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere