Spletne zmenkarije vse bolj izpodrivajo klasične osvajalske pristope

Ker vsakdo od nas le ne obvlada danes prepogosto izgubljenega znanja velikih osvajalcev ženskih trdnjav, na primer Casanove ali Don Juana, smo vam pripravili branje o tem, kako v primerjavi z nemodernim barskim parčkanjem poteka spletno spoznavanje sorodnih duš. Da ne bo pomote, vsem radostim spleta navkljub ne odobravamo (vseh) perverznosti, ki so jih posamezniki sposobni uprizarjati v medmrežju.

A časi objavljanja jedrnatih/suhoparnih ženitnih oglasov po ­revijah in oglasnikih so nepreklicno v zatonu. Nič več vam ni treba brkljati za besedami, ki bi vas kar najbolje opisale. Saj veste: »35-letni fant, 188/95, rjavolas, samostojni podjetnik, iščem resno prijateljico za trajnejšo zvezo. Lahko je bogata, se preselim. Pa rad plavam in sprehajam svojega cucka v naravi. Imam še kar dolgega.«

Večno iskanje sorodne duše

Stvar je mogoče tudi obrniti. Kakšno zvezo ljudje pravzaprav iščemo? Če gre soditi po moških izkušnjah (za vsak slučaj podprtih z raziskavami), mora biti ženska tam do našega štiridesetega leta videti neverjetno seksi ter v postelji vroča kot sam hudič, s celo vrsto hobijev, tako da bomo imeli čim več časa zase in za lastne potrebe. Tam od štiridesetega pa do šestdesetega si želimo pač nekoga ob strani, ni povsem pomembno, kako je videti, tako ali tako sanjarimo o mlajših frkljah, ki nekatere še obiskujejo šolske klopi (na fakulteti, ne srednji šoli; saj niste pomislili drugače, kajne?).

Od šestdesetega leta pa si želimo samo še topline, ljubezni (platonske) in zvestobe (bog ne daj, da ona pogleda kakšnega mlajšega v domu starostnikov, bo v trenutku štala, letele bodo proteze, bergle, zobčeniki vozičkov in kolki se bodo lomili). Torej si po šestih desetletjih želimo le ženske, ki zna splesti volneno kapo, šal in rokavice?

In kakšna je statistična šansa, da samski bralci tehle vrstic ujamete svojo nasled­njo partnerico zunaj v divjini? V Sloveniji je po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije v zakonskem stanu 1.699.493 ­moških in žensk, samskih in nikoli poročenih pa 621.979 prebivalcev, starejših od 18 let.

Samskih in nikoli poročenih moških je 290.376, samskih in nikoli poročenih žensk pa 271.603. K temu prištejte še 47.459 razvezanih moških in 65.756 ločenih žensk in ugotovili boste, da se na 337.835 samskih moških najde 337.359 žensk. Staro reklo, da se za vsako metlo najde štil, torej za Slovence in Slovenke drži z 99,85-odstotno natan­čnostjo. Jasno, opazili ste, da smo se namigovanju na prešuštva med poročenimi namenoma ognili, a takisto je jasno, da se tudi med skakanjem čez plot partnerji nemalokrat zamenjajo.

Ljudje v partnerju največkrat iščemo so­rodno dušo, pogosto pa le zabavnega sopot­nika v trenutnem življenjskem obdobju. Strokovnjaki sicer pravijo, da si vsi domišljamo, da vemo, kakšen je naš idealni partner, potem pa se le streznimo, ko pristanemo v zvezi z nekom, ki ni samo popolno nasprot­je, ampak tudi svetlobna leta daleč od zaželenega sopotnika. O iskanju idealnega part­nerja in poznejših partnerskih odnosih je ­nekaj krepkih razdrla znana dr. Barbara De Angelis v knjigi Si ti pravi zame? (Are You The One For Me?), v kateri razpreda tudi o potrebni skladnosti med obema stranema.

A zanimivejši je tisti del o eksperimentu, ki ga je priznana raziskovalka odnosov napravila med pripadnicami nasprotnega spola (drobna opomba: prvotno je knjiga namen­jena njej, a ne škodi, če v kakšno žensko bukvo občasno pokukamo tudi moški). Nekaj jih je poprosila, naj na list papirja zapišejo tiste lastnosti, s katerimi so se v času skupnega življenja izkazali njihovi nekdanji partnerji. Po tistem, ko so jih spoznale, so se nam­reč številni izkazali za povsem drugačne kot v času petelinjenja ali dvorjenja. Nato pa je od žensk zahtevala, naj spišejo ženitne oglase z omenjenimi dobrimi lastnostmi partnerjev.

Rezultat? Predstavljamo vam le enega [prevod, povzet s spleta]: »Iščem čemernega cepca, ki se ne zna pogovarjati. Lahko se sporazumeva s kret­njami. Iščem moškega, ki se bo prilepil na kavč, dneve in noči gledal šport ter rigal. Dolgočasnejši kot si, raje te bom imela. ­Redno britje in umivanje ni nujno. Zatiskanje oči pred resnico je nujno. Nikoli ne priznaj, da imava težave. Erekcija ni nujna.«

Navade, psihološko stanje, videz in materialni status lahko tisti, ki si iščejo partnerja z oglasi, brezskrbno prilagajajo trenutnim potrebam na trgu samskih, toda prej ali slej se opečejo. Ker imamo povprečni smrtniki vse manj časa za iskanje sorodnih duš (k temu svoj piskerček pristavita še poznejši prihod v službo in daljši delovnik), kaj šele njihovemu dolgotrajnemu spoznavanju, se je pojavila potreba po drugačnem iskanju partnerjev. Ena od teh privlačnejših novodobnih oblik so spletni zmenkarski portali. Preden pa se jih lotimo, odgovorite na vprašanje: Ali v vsem dnevu – razen na delovnem mestu – sploh vidite kakšno žensko? Kaj šele, da bi vam bila všeč. In kje je potem šele tisti čas, ki ga je treba imeti za spoznavanje, zmenke ...

Tabu, strah in popularizacija

Tovrstno razgaljanje duš, ki iščejo sopotnika, je bilo dolgo tabu (spletni zmenkarski portali so nastali že v devetdesetih let, pojavili so se kmalu po rojstvu interneta), iskalci partnerjev prek portalov pa so bili zvečine geji (istospolno usmerjenim je bilo namenjeno veliko prvih zmenkarskih portalov, šlo je za ciljno spoznavanje oseb, ki bi sicer s tem v družbi lahko imele precejšnje težave) ali pa so veljali za fukfehtarje in perverzneže.

Kar ni presenetljivo, svetovni splet je vendarle gojišče in lovišče vseh sort spolnih pošasti in prikazni (posiljevalcev, pedofilov, morilcev, spolnih obsedencev in drugih), ki tako ali drugače prežijo na nedolžne žrtve, ki so bile tako naivne, da so objavile svoje podatke. Logična nadgradnja ali preselitev oglasov za iskanje ustreznega partnerja iz medijev, kot so telefon, televizija in revije/časopisi, se zato ni takoj izkazala za uspešno. Tudi prve študije, ki so jih raziskovalci opravili, so bile večinoma usmerjene zgolj na istospolno usmerjeno populacijo uporabnikov. Ne brez razloga, saj gre za manjšo populacijo, ki teže najde in vzpostavi stik s potencialnimi partnerji. Povrhu istospolne zveze od klasičnih partnerskih zvez moškega in ženske loči višja raven nemonogamnosti.

Če primerjamo: socialna ali družbena omrežja so na primer polna spolnih predatorjev. Znan je primer MySpacea, ki je leta 2008 na svojih straneh našel več kot 90 tisoč registriranih spolnih prestopnikov. In če so jih toliko našli, se logično poraja vprašanje: Koliko jih pa niso? In če jih je toliko na MySpaceu, koliko jih potemtakem mora biti šele na Facebooku, gigantskem družabnem omrežju, ki gosti neverjetnih 800 milijonov uporabnikov – toliko prebivalcev imajo skupaj celotne ZDA in Evropska unija.

Spletni zmenkarski portali se po drugi strani proti spolnim prestopnikom in psihopatom danes bojujejo z vsemi možnimi sredstvi. Seveda pomaga, če so njihova imena in fotografije dosegljive v dostopnih podatkovnih bazah. Eden najznamenitejših tovrstnih portalov Match.com se je namreč letos že moral zagovarjati na sodišču. Žensko iz Kalifornije je spolno napadel moški, ki ga je spoznala prek njihovega portala, kar pa bi po besedah njenih odvetnikov lahko preprečili, če bi portal redno preverjal kriminalno preteklost registriranih uporabnikov. To zdaj tudi počne.

A niti zgoraj omenjeni razlogi niso in ne morejo preprečiti razmaha spletnih portalov za spoznavanje potencialnih partnerjev. Tudi jih ne kaže enačiti s socialnimi omrežji, saj način komunikacije med uporabniki vsekakor ni enak. Zmenkarski portali ponujajo udoben način iskanja partnerjev (celo preveč udoben), kar nekateri kritiki obsojajo. Ljudje naj bi po naravi imeli raje lov kot to, da plen dejansko ujamejo. To, da plen ujameš, je antivrhunec, pregledovanje spletnih profilov oseb, ki iščejo partnerje, pa igra, ki spominja na vedenje potrošnika v trgovini s čevlji – pregleda jih na desetine, nato pa izbere tiste, ki so mu najbolj všeč.

Je to nujno slabo? Zygmund Bauman v svojem delu Liquid Love iz leta 2003 pojav spletnih zmenkarskih portalov vidi kot uresničitev želje modernega posameznika po racionalni izbiri. Saj nam spletne strani vendarle omogočajo filtriranje rezultatov, torej potencialnih partnerjev, najsi gre po najosnovnejših ali tudi podrobnejših značilnostih. V idealnem primeru na njih najdete osebo, ki je pravšnja za vas tako po postavi (objavila je svojo fotografijo, po možnosti v kopalkah) kot drugih značilnostih, ki se vam zdijo pomembne (barva las, oči, starost itd.).

Je pa tudi res, da je nekoč (torej pred prodorom vsemogočnega svetovnega spleta) ­tisti, ki je v oglasnikih razgaljal svojo dušo, veljal za nekoga, ki si ni sposoben poiskati ljubice niti v službi. Poudarjeno moramo zapisati, da pri spletu ni tako. Kajti na to lahko gledamo tudi tako, da je internet socialni medij, ki naravnost spodbuja interakcijo med njegovimi uporabniki kot tudi nastajanje skupnosti, v katerih smo praviloma vsi enaki (pravo moč ima tako ali tako edino administrator). Znano pravilo interneta je nam­reč: če nisi obiskan, nič več ne obstajaš.

Naj domače spletno lovišče

Servisi za spoznavanje v Sloveniji sicer tičijo na dnu med spletnimi skupnostmi, kadar merimo poznavanje in pogostost njihovega obiskovanja. Na vrhu še vedno prednjačijo spletni forumi in dnevniki (blogi), ki pa jih že dohitevajo socialna omrežja. A demografsko gledano navdušenih nažigačev večigralskih iger in mularije, ki na video- in fotoportalih dnevno gleda filmčke, v katerih si skejtarji lomijo ude, otroci padajo z gugalnic in avtomobili pospešujejo do 300 na uro, ne moremo metati v isti koš skupaj s populacijo uporabnikov spleta, ki obiskujejo servise za spoznavanje.

Ti uporabniki so na Slovenskem najbolj dejavni na spletnem zmenkarskem portalu Ona-on.com, ki ima v svoji bazi več kot 120 tisoč uporabnikov, mesečno ga obišče več kot 90 tisoč rednih uporabnikov. Od tega je več kot 50 tisoč uporabnikov aktivnih iskalcev partnerjev.

Pa razmerje med njimi? Vas skrbi, da ne bi padli v kakšen klub razočaranih moških? Skrb je odveč. Razmerje je resda 60 proti 40 v korist močnejšega spola (odvisno, kako na to gledate, kakšna žena zna usekati precej močneje kot dedec), a to še zdaleč ne pomeni, da priložnosti za romanco ni. Portal prebiva pod okriljem podjetja VenetiCOM, ki ima v lasti še tršo izvedenko zmenkarij Urgenca.com. To stran so pred leti ustvarili zato, da so Ona-on.com očistili fukfehtarjev in tistih, ki so v sliko profila lepili bližnje posnetke svojega bingljajočega orodja, ponavadi grozečega videza in velikosti XXL. In jim je tudi uspelo. Ona-on.com je postal zbirališče prijateljevanja, romance in tudi ljubezni željnih posameznikov iz različnih življenjskih obdobij ter z različnimi interesi.

Težav z nadlegovanjem pri nas v nasprot­ju s tujino ni, v zadnjih desetih letih upravljanja spletnih zmenkarij se je po besedah lastnikov portala le dvakrat ali trikrat zgodilo, da so morali na zahtevo policije sporočiti določen podatek o uporabnikih (običajno številko IP). »Identitete uporabnikov seveda ne preverjamo, saj je namen storitve anonim­nost pri navezovanju stikov, vse do trenutka, ko se uporabnik sam ne odloči drugače in se razkrije potencialnemu partnerju. Logika je, da spletno spoznavanje postopoma privede do fizičnega srečanja, pred tem si uporabniki praviloma izmenjajo telefonske številke in zasebne e-poštne naslove, profile na Facebooku ipd. Tako ugotovijo, ali gre res za osebo, za katero se nekdo predstavlja,« še dodaja Luka Kogovšek, ustanovitelj Ona-on.com in nadaljuje: »Bistvena za omejevanje nadlegovanja je mož­nost vsakega uporabnika, da po svoji presoji blokira kateregakoli uporabnika. S tem je večina težav rešenih in vsak poskus nadlegovanja je zaustavljen. Ti primeri niti ne pridejo do nas. Kljub temu vztrajno lovimo spamerje s sumljivimi ponudbami, navadno afriškega rodu. Te smo doslej vselej uspešno tehnično omejili in uredniško izločili, še preden so lahko zares množično komunicirali. Skrbimo za sprotno nadgrajevanje filtrov za tovrstne poskuse, ki se sčasoma spreminjajo. V splošnem so pritožbe uporabnikov razmeroma redke. Če pa kakšna je, kršitelja praviloma najprej opozorimo, v primeru ponavljajoče se kršitve pa onemogočimo.«

Česa pa si slovenski obiskovalci zmenkarskih portalov sploh želijo? Ženske bi veliko bolj kot moški rade le prijateljevale. Sta pa zato spola precej izenačena v iskanju dolgega razmerja, skupnih interesov in prave ljubezni. Brez obveznosti bi raje bili moški, ti vodijo tudi med iskalci kratkotrajnih razmerij, a poroke si oba spola (sicer v majhnem odstotku) želita enako.

Kako potem moški in ženska odločata, s kom bosta s seznama vseh uporabnikov stopila v stik? Moški, po naravi vizualni tip, bo kajpak padel na njeno zunanjost, toda šele za starostjo. Ta je glede na raziskave tudi glavni dejavnik na lestvici najodločilnejših stvari, ki spodbudijo osebo k vzpostavitvi stika z nekom. Starosti po vrsti sledijo zunanjost, kraj bivanja (moški), interesne dejavnosti (ženske), postava (moški), izobrazba (ženske), všečnost osebnega opisa (to je ženskam pomembneje kot moškim), potem izobrazba, prihodek in tako naprej. Na petem mestu pri moških najdemo kadilske navade, in tako kot dedce moti, da njim smrdi iz ust po nikotinu, one po drugi strani sovražijo zadah po alkoholu (pivske navade so pri ženskah na osmem mestu, za kadilskimi), ki ga moški ne postavljajo visoko.

Ženske na primer moti, če ima moški že otroka (deseto mesto), pri moških ta podatek nima pretirane teže. Zanimiv je tudi podatek analitskega podjetja Nielsen, ki navaja, da se kar 33 odstotkov vprašanih pri svojem opisu zlaže. Pri tem to počnejo ženske pogosteje od moških (v Sloveniji vodijo s 35 proti 28 odstotkom). Toda ne glede na to se v živo potem vsaj enkrat sreča kar 26 odstotkov vseh uporabnikov, ki se spoznajo prek spleta.

Mirne duše lahko zapišemo, da se nekje trije od štirih oseb, s katerimi se nekdo dogovori za srečanje, na zmenku nikoli ne pojavijo. Razlog? Lagali so bodisi o svojem videzu in prilepili fotografijo, ki ni njihova (najvišji odstotek (55) med tistimi, ki svojo fotografijo dejansko prilepijo, so pribeležili homoseksualci), bodisi so v svojem opisu tako zelo pretiravali, da se preprosto ustrašijo odziva nasprotne strani, ko naj bi ta izvedela, da so lagali.

Do konca v živo

Če kaj, potem o uspešnosti spletnih zmenkarskih portalov pričajo zgodbe tistih, ki jim je uspelo. Pot od prvega stika na spletu do srečanja v živo je sicer zelo različna. Medtem ko je največ moških (23,8 odstotka) ­prepričanih, da je najbolje, da se prej kot v enem tednu vidijo z želeno osebo, so ženske do tega bolj zadržane (9,4 odstotka). Spola se ujameta v obdobju nekje od dveh tednov do enega meseca (moški 20,2 in ženske 20,5 odstotka), največ žensk pa se je pripravljenih z osebo sestati šele po več kot dveh mesecih (28,5 odstotka).

Pa seks? Podobno kot zgoraj. Moški tukaj spet prednjačijo, kar 22 odstotkov jih je namreč imelo seks z osebo, ki so jo spoznali prek spleta in so se potem z njo sestali že kar na prvem zmenku (pri ženskah le devet odstotkov), 58 odstotkov moških pa je 'nujno potrebo' opravilo v roku enega meseca po tistem, ko so se z osebo srečali v živo. V enakem času je do prvega spolnega odnosa z znancem s spleta privolilo 35 odstotkov žensk. Treba je omeniti, da je visok odstotek moških, ki ga radi hitro namočijo, povezan tudi s spolno usmerjenostjo.

Homoseksualci in biseksualci ne ovinkarijo in mečkajo tako kot heteroseksualna populacija spletnih zmenkarjev.

A kdor ne verjame v uspeh tovrstnega zmenkarstva, si lahko na spletnem portalu ona-on.com ogleda kup pričevanj parov, ki jim je uspelo.

Tako, zdaj veste, kdo ima na zmenkarskih portalih največ uspeha?

Tisti, ki prilepi svojo pravo fotografijo in v opisu opiše sebe. Toda, dragi ljudje, še vedno bo treba dvoriti v živo. Analogno. Saj veste, zgoditi se morajo vsi tisti nedolžni dotiki z nogo pod mizo, nerodno spogledovanje, počasno premlevanje hrane v ustih (in ne več goltanje kot na tekmovanju v žretju hrenovk), pa ko prvič sežete z roko skozi njene lase, z nosom povohate po njenem gladkem vratu in ugriznete ... Počasi, počasi, zmanjkalo je vrstic. O umet­nosti osvajanja torej kdaj drugič.

Zakaj ljudje iščejo potencialnega partnerja prek spleta?

V raziskavi, opravljeni leta 2007 med 1334 uporabniki domačih spletnih portalov za spoznavanje partnerjev, je kar 50,4 odstotka ankentirancev odgovorilo, da zato, ker je tak način spoznavanja najbolj anonimen. Vedno se lahko umaknejo brez vsakih obveznosti.

Nadalje, tako se ljudem zdi najlaže navezati tisti prvi stik. Zaradi bojazni, da bi bili zavrnjeni, se 46,2 odstotka uporabnikov raje zateka k spletnemu spoznavanju partnerjev. Govorimo o heteroseksualnih posameznikih, toda tudi pri homoseksualnih in biseksualnih sta oba odgovora na prvem in drugem mestu.

Tekst Tomaž Kotnik, foto Shutterstock

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere