Tisti, ki so šli, nam tega ne bodo zamerili

Spet bo tu. Dan, ko se spomnimo na tiste, ki jih več ni. 

Smešno, kako smo jim uradno namenili tisti en dan. En dan gneče na pokopališčih. En dan prodajnih prospektov in jumbo plakatov z ugodnimi svečami s količinskim popustom. No, temu dnevu oglaševalci v bistvu namenijo kar ves mesec. 

Ne maram ju obiskovati tam. Tam ni spominov nanju. Tam je le kamen. In ta res ni topel, kot sta znala biti onadva. Sploh pa ne novembra. 

Kot da si moramo dan za spomine nanje zapisati v koledar. Kaj? Bi sicer pozabili? Je pogled na kup prižgane rdeče plastike edini način, kako jim na drugo stran poslati sporočilo, da jih pogrešamo in imamo še vedno radi? Čeprav od daleč. Brez besed in dotikov. 

Ampak, kaj bodo pa drugi rekli, če bo naš grob edini brez sveže svečke. Saj veš, da pogledajo. Rekli bodo, da smo pozabili nanju. Rekli bodo, da nam je vseeno.

Priznam. Tudi mene mimogrede užalosti pogled na obraščena in pozabljena pokopališča. Na pozabljene obraze in imena. Vendar me prav tako užalosti pogled na urejena. Še bolj na tista čisto sveža, pravkar pokrita in polna utrganih, umrlih cvetlic, ovitih v črne trakove z besedami slovesa.

Smrt je žalostna z ikebano ali brez. In ko grem k njunem grobu, ne želim, da je to zgolj zato, da si drugi sicer ne bi česa mislili. 

Po spletu okoliščin me tako niti letos na prvega novembra ne bo tam. Tudi njiju ni tam. Ne zares. Sta povsod drugje. 

Nanjo se najpogosteje spomnim, ko zagledam rdečo emajlirano skledo z belimi pikami. Danes so spet precej priljubljene, zato se nanjo spomnim še pogosteje. V eni takšnih mi je rada postregla žgance z mlekom. Vanje je vsula toliko cukra, da bi jo danes grdo pogledali vsi prehranski "strokovnjaki." Najboljši žganci na svetu. 

Nanjo me brez izjem spomnijo tudi linške oči. Te piškote je vedno hranila v "veseli omari". Saj veste, tista pravljična omara v kuhinji, v kateri se skrivajo najslajše dobrote. In nikoli jih ne zmanjka. Vsaj pri njej ne.

Smešno, nanjo me spomnijo tudi kuhinjske nape. Ne te sodobne, tiste iz jugoslovanskih kuhinj, iz katerih je vodila nič kaj estetska nagubana cev. Kot majhno mulko me je včasih strašila, da je to Bavkelj. Neka gorenjska pošast, se mi zdi. Če smo bile poredne, nam je pomignila proti napi in rekla "A pokličem Bavkeljna?" Ko smo odrasle in se zavedle, da je to samo ena zamaščena napa, nas je z njim vedno znala nasmejati do solz.

Nanjo me spomnijo kovinske navijalke. Viklarji jim je rekla. In težke odeje. Tiste, ki te pojedo pod sabo in pod katerimi spiš najboljše na svetu. Tudi potica. Čeprav je vsakič trdila, da ji "tokrat pa res ni uspela, kot bi mogla!" Še danes kdaj slišim, kako čudovite vrtnice je imela vedno na vrtu. Čudno, ker meni je samo letos na okenski polici dehidrirala že druga bazilika. Nanjo me spomni Esmeralda, ki jo je tako rada gledala, ko sem prišla iz šole. In vse bizarne mehiške telenovele, ki so prišle za njo. 

In on? Nanj se spomnim, ko se zarosi kozarec, v katerega si iz pipe nalijem ledene vode. Čeprav danes skoraj nobena pipa ne zna več dati tako mrzle. Niti je nimam več srca pustiti tako dolgo teči v prazno. Ko je pil vodo, je morala biti mrzla, mrzla. Sestrična Špela je bila vedno malo užaljena, ko je rekel, da znam ravno prav mrzlo vodo prinesti le jaz. Kot najmlajša v hiši sem pač imela nekaj bonitet. In vem, da kozarec mrzle, mrzle vode tudi Špelo spomni nanj. Vem, ker se o tem pogosto pošaliva. 

Nanj me spomnijo ruševci. In srnjaki. Njihovi rogovi, ki jih je odstrelil kot lovec, še danes visijo v lovski sobi. Njegov klobuk tudi. Nanj se spomnim, ko kdo omeni sladkorno bolezen. Nanj se spomnim, ko gre mimo mene neznanec in kihne tako glasno, da me prestavi za pol metra. Tako je kihal tudi on.

Oba sta imela nek poseben vonj. Niti ne zares prijeten na prvo žogo. Ampak vseeno domač. Tak, ki ga po njunem slovesu nikoli več nisem srečala. Pa vendar si ga znam še danes, po več letih priklicati v misli.

Verjamem, da se nanje spomnimo pogosteje, kot zgolj medtem ko poskušamo v dežju prižgati svečo in preklinjamo nekadilske navade, ker smo vžigalnik seveda pozabili v avtu. 

In mislim, da ni treba čakati na smrt, da nam ljubim začnemo nositi rože. Zato prve, druge, enaintridesete in vse dneve vmes v vseh mesecih leta potrkajte tudi na vrata tistih, ki so še tu. Nabirajmo sveže spomine za čase, ko bo to vse, kar nam bo ostalo.

Tisti, ki so šli, nam tega ne bodo zamerili.

Novo na Metroplay: Pogumna Slovenka, ki je sledila svojim sanjam in preplula ocean | Mastercard® podkast navdiha z Borutom Pahorjem