Urša Milavec, avtorica holističnih programov za notranje ravnovesje: "Na tak način se lahko zaljubimo v to čarovnijo, ki ji pravimo življenje ..."

Urša Milavec je izobraževanje zaključila na Fakulteti za šport, njena karierna pot pa jo je skozi delo z otroki in na športnem področju pripeljala do ustanovitve centra za dobro počutje.

A med delom s strankami je ugotovila, da jo mnogo bolj kot skrb za fit in urejeno telo veseli to, da ljudem pomaga do urejenega notranjega sveta in notranjega zadovoljstva, saj je to tisto, kar v resnici prinaša trajno zadovoljstvo in notranji mir.

V svoje programe se je poleg formalnega znanja, ki ga je pridobila med študijem, tako odločila vključiti tudi znanja iz coachinga, nevrolingvističnega programiranja in hipnoze.

Leta 2016 je ustanovila Master Change Training, obliko programov, ki s pomočjo transformativnega coachinga pomagajo ljudem pri obvladovanju stresa, ponovnem vzpostavljanju porušenega notranjega ravnovesja, premostitvi težjih in zahtevnejših življenjskih prelomnic in drugih ovirah na poti do notranjega miru.

Zadnji dve leti se ukvarja tudi z ustvarjanjem podkastov pod naslovom Pot k ravnovesju. Njihova rdeča nit so dobre prakse iz življenjskih zgodb gostov, ki so na določenem področju življenja dobili izziv, ga uspešno rešili in se skozenj naučili nekaj novega o sebi in o življenju. Med drugim so pred njenim mikrofonom že sedeli Jan Plestenjak, Desa Muck, Pater Karel Gržan, Marko Pavliha in drugi. 

Zadnji izziv, ki si ga je zadala, pa je knjižni projekt. Nedavno je luč sveta ugledal njen transformacijski trojček Več sebe, ki ga sestavljajo priročnik, dnevnik in komplet coaching kartončkov.

Gre za knjigo, ki želi posameznika popeljati skozi telesni, duhovni in mentalni vidik soočanja z izzivi, izboljševanja sebe in spoznavanja njegove prave narave. Kmalu po tem, ko je prišla iz tiskarne, smo z avtorico spregovorili o njenem snovanju, pa tudi o tem, za kar bi si želela, da ljudje od nje odnesejo.

Urša, kdo je bil vaš največji vpliv ali vzornik na vaši poti (lahko jih je tudi več)?

Na moji poti se je zvrstilo kar nekaj vzornikov. Vedno znova me namreč navdihujejo ljudje, ki poleg tega, da so v teoriji nečesa dobri ali celo mojstri, znajo to z ljubeznijo in predanostjo tudi v praksi izvesti na prepričljiv in všečen način. V mladosti se me je na tak način zelo dotaknila moja najljubša profesorica angleščine, Dušica Kunaver, ki je bila najljubša profesorica večine v moji generaciji in tudi kasnejših. Z eno besedo čista dušica in brezpogojna ljubezen.

V zadnjem obdobju, v katerem se je eksponentno odvijala tudi moja osebna rast, pa sem imela tako "žive" kot tudi virtualne ali bralne učitelje in ljudi, ki me navdihujejo. Od dr. Aleksandra Šinigoja, ki je neverjetna zakladnica znanj iz NLP-ja, hipnoze in coachinga in izredno karizmatičen ter simpatičen učitelj, ki se ljudi dotakne s svojo preprostostjo, do dr. Wayneja Dyerja, avtorja prekrasnega filma The Shift (Premik).

Tu so še mnogi psihološko-duhovni teksti in knjige, pa mistiki, kot so Tesla, Jogananda, E. Tolle, Sadhguru, avatar Babaji, Syd Banks.

V zadnjem času sta me navdušila tudi odmeven psihoterapevt prof. dr. Sebastjan Kristovič, ki je izjemno pronicljiv in v stiku z zdravo kmečko pametjo, ko razlaga o zdravi vzgoji otrok, in Gabor Mate, ki je zame poleg njegovega izjemnega znanja o reševanju travm zanimiv tudi zaradi visokega nivoja energije, saj pri 80+ letih odlično obvlada tudi tehnologijo ter se zna povezati z mladimi in starejšimi.

Ne morem pa niti mimo vseh ljudi, ki se me dotaknejo s svojo zgodbo, pojavnostjo ali načinom delovanja, ki so razvili visoko stopnjo integritete in osebne odličnosti. Tukaj bi lahko izpostavila kar nekaj oseb, omenila pa bom enega, ki je naredil s svojim pristopom do dela, življenja in ustvarjanja svoje blagovne znamke name največji vtis, to je Dušan Badovinac, ustanovitelj znamke ZlatiGhee.

Če se za konec osredotočim še na svoje najbližje, ki imajo name gotovo največji vpliv, pa ne morem mimo svoje mami, ki je zmeraj polna energije, kar me vedno znova opomni na to, da lahko polno živimo vse do pozne starosti.

Pa sestre Monike, ki je zelo razgledana in načitana in me s tem spominja na pomembnost vseživljenjskega učenja in dela na sebi do starosti, ter moža Mitja, poosebljene potrpežljivosti, kreativnosti in modrosti ter kombinacije umetnika ter zelo uspešnega poslovneža, ki na ta način razbija mit, da so umetniki zmeraj praznih žepov. Ne nazadnje pa me tudi najini trije že odrasli otroci vsak na svoj način učijo ljubezni in bistva življenja, ki je prilagajanje in sprejemanje vsega, kot je, ne kot bi mi želeli, da je.

Več sebe je projekt za osebno rast in doseganje notranjega miru, ki jih je trenutno na trgu v različnih oblikah kar nekaj, veliko je, se zdi, tudi povpraševanja po teh tematikah. Zakaj se je po vaše pojavila takšna potreba po tem? Je kriva sodobna družba, ki nas ves čas peha v hitrost in produkcijo? 

Mislim, da v življenju vse poteka v ciklih. Taoisti učijo, da bolj strmo kot gre krivulja navzgor (torej bolj intenzivno kot živimo), globlji padec bo sledil.

V tej luči je torej v današnjih časih, ki so, kot ste že sami ugotovili, podrejeni hitrosti in hitri produkciji, jasno in logično, da se kot protiutež temu kaosu in noriji pojavljajo znanja in načini, ki nam v tem svetu pomagajo preživeti in ostati kolikor toliko zdravi.

V čem se vaša knjiga v kombinacijami z dnevnikom in karticami razlikuje od vseh, ki so že na trgu? 

Knjiga Več sebe tematiko ravnovesja in poti izboljševanja sebe obravnava skupaj in holistično z vidika uma, telesa in duha, individualno in družbeno, kar je ključno, če želimo biti pri tem uspešni. Drznila bi si trditi, da jo to ločuje od drugih.

Predvsem se mi zdi dodana vrednost cela zbirke Več sebe (torej knjige, dnevnika in coaching kartončkov) tudi ta, da bralec dobi tako teoretične poglede kot tudi praktične načine in orodja za uvajanje sprememb pri sebi ali drugih.

Pri tem mu bodo pomagali dnevnik in coaching kartončki, ki so mimogrede prva in edina tovrstna zbirka petdesetih coaching konceptov z vprašanji pri nas nasploh.

Kakšen je bil proces snovanja oziroma pisanja? 

Leta 2020 sem bila povabljena k pisanju kolumne o poti k ravnovesju in ohranjanju notranjega miru, in to ravno v zelo zahtevnem obdobju, ko je bil cel svet ujet v korona fazo, ljudje pa zaradi tega zelo pod stresom, saj smo se znašli v časih velike negotovosti in omejevanja.

Kolumne so izhajale za znan slovenski poslovni portal in so prikazovale različne vidike soočanja s tem, kar se nam je dogajalo, obenem pa tudi možnosti, ki se nam ponujajo, da se zaradi te okoliščine spoznavamo in izboljšujemo ter na ta način nekaj težkega obrnemo tudi sebi in svoji osebni rasti v prid.

Po končanem dveletnem pisanju kolumn je spontano padla odločitev, da vse zapisano združim v knjigo ter še kaj dodam (predvsem s področja coachinga).

Dodatka dnevnik in zbirka coaching kartončkov pa sta nekje v zraku prav tako že čakala na svoje rojstvo in ko sem knjigo zaključila, sta tako rekoč spontano prišla poleg, saj na praktičen način pomagata bralcu pri tem, da teze iz knjige vnese v svoje življenje ter se na ta način čisto konkretno loti poti svojega razvoja in samoizboljševanja. Verjetno vse skupaj odraža tudi mojo praktično plat osebnosti.

Kako pa ste se počutili, ko je knjiga končno ugledala luč sveta?

Ker je zadeva še zmeraj v procesu, kar pomeni, da knjigo in ves trojček še predstavljamo svetu –  spomladi drugo leto bodo sledile predstavitve po vseh večjih slovenskih krajih, jeseni pa po knjižnicah –, nimam nekega posebnega občutka, razen tega, da si želim, da bi trojček prišel v roke čim več ljudi, ki želijo, da bo ta svet postal lepši. Spremembe se namreč vedno pričnejo pri nas, nato pa to širimo navzven.

Je ideja za to, da priročniku dodate tudi dnevnik, vzklila iz vaše lastne prakse? Pogosto reflektirate svoje občutke, zapisujete rituale hvaležnosti, motivacijske citate, ki vam pomagajo pri doseganju boljše različice sebe?

Idejo za dnevnik sem dobila od tuje avtorice, ki je v ZDA zelo brana med bralkami duhovne literature. Pri njej je bil knjigi dodan še dnevnik, kar se mi je zdelo zelo sodobno in všečno.

Moj dnevnik namreč ni klasičen dnevnik, gre bolj za zbirko vaj, konceptov, misli, citatov, zgodbic in vprašanj, ki bralcu na nežen način pomagajo pri razmislekih o več sebe, izboljševanju sebe in življenja nasploh.

Sicer pa sama ne pišem dnevnikov v klasičnem smuslu, si pa zabeležim misli ali citate, ki me navdihujejo, saj jih rade volje delim s svojimi bralci. S tega vidika je dnevnik Več sebe na nek način bolj zbirka tega, kar navdihuje mene.

Eno od poglavij v knjigi nosi tudi naslov "Kako se zaljubiti v svoje življenje". Kako to na povsem osebni ravni udejanjate vi? 

S tem, da vzamem vsak dan točno takega, kot je in se skušam otresti kakršnih koli misli in pričakovanj, kakšen bi moral biti. Na tak način se lahko zaljubimo v to čarovnijo, ki ji pravimo življenje.

Ker je pred vrati praznični december, z njim pa tudi čas novoletnih zaobljub, ki jim v knjigi ravno tako namenjate nekaj prostora, me zanima, kako ste se jih letos lotili vi. 

Mogoče bo klišejsko, a v resnici imam samo eno željo; da ostanem zdrava in tako tudi vsi moji. Kajti ko izgubimo zdravje, vse ostalo postane drugotnega pomena ali celo brezpredmetno.

Zdravje v pozni starosti bi moral biti ultimativni cilj vseh nas, če bi to upoštevali in udejanjali od mladosti dalje, bi se tudi vse prioritete najprej podredile temu. Ostalo, kar ustvarjamo, pa bi sledilo po obdobjih.

Kaj bi sporočili našim bralcem, ki bi se želeli podati na pot iskanja "več sebe"?

Povzela bom kar zaključek spremnega besedila, ki ga je h knjigi Več sebe zapisal prof. dr. Marko Pavliha, ki pravi takole: "Knjigo navdušeno priporočam v branje, preučevanje in ponotranjenje, kajti 'nikoli ni prepozno začeti in vedno je prezgodaj odnehati'. Ne morem lepše skleniti tega spremnega besedila, kot da zopet citiram avtorico, ki nam na nekem mestu tudi kleno razkrije spiritus agens, kako doseči Več sebe: 'Pot do več sebe je tlakovana z več nenavezanosti na zunanje dejavnike, več ljubezni in sprejemanja sebe brez kakršnega koli pogojevanja od zunaj, več posluha za lastne interese in potrebe, več časa za tišino in duhovno hrano, več razmisleka o hrani in gibanju, ki nam koristita, več počitka, več radovednosti in odprtosti za neznano, več poguma, pokukati izven ustaljenih okvirjev, več sprejemanja okoliščin brez vsebinske analize, več poslušanja, več harmonije, več učenja, več igre, več življenja.' Naj se Uršine srčne besede naselijo tudi v naših srcih …"