Ne le poklicna dolžnost, tudi novinarska radovednost mi je v zadnjih tednih odprla pogled na nešteto bolj ali manj anonimnih komentarjev in objav, nabitih s sovražnostjo, agresijo ter skrajno primitivnostjo. Marsikdo se je ob tem le namrdnil, češ odraz stanja v državi, spet drugi smo vrtali globlje. Kaj človeka pripravi do tega, da v udobju domačega naslanjača udarja po tipkovnici in zliva gnojnico, medtem ko je njegova podoba na ulicah povsem drugačna – tiha in ponižna? Kdo so tisti, ki v javnosti ne upajo niti odpreti ust, pod plaščem anonimnosti pa dobijo krila brezmejnih dimenzij?
Psiholog dr. Andrej Perko je znan po svojih pronicljivih izjavah, tokrat pa je pojasnil, kaj je zakuhalo kompot objav na družbenih omrežjih, in se obregnil tudi ob vladajoče like, ki ne dvigujejo več prahu s svojimi besedami, temveč kar z objavami na družbenih omrežjih.
V zadnjih mesecih se tudi na spletu bije prav posebna vojna z močno politično vsebino. Kaj je razlog? Vsesplošno nezadovoljstvo, negotovost ljudi, virusna kriza, več časa na družbenih omrežjih …?
Vojna med rdečimi in črnimi, levimi in desnimi se tragično kaže v razkolu slovenskega naroda že skoraj 100 let. Zaradi novih možnosti, kot je splet, lahko vsak pride do svojih pet minut in izrazi mnenje. Navadno gre za primitivne, agresivne vsebine, ki niso vredne nobene prave pozornosti. Zrel človek kaj takega niti ne bere. Ta vojna se ne bije samo zadnjih nekaj mesecev, med Slovenci kontinuirano traja že vrsto let.
Številni ljudje se na družbenih omrežjih pa tudi med komentarji skrivajo pod anonimnostjo. Kakšno moč da človeku anonimnost? Kaj povzroči v naših glavah?
Anonimnost omogoča, da si ljudje upajo izraziti vse tisto, kar si sicer ne bi. Kot vidimo, gre navadno za agresivne in, kot sem že omenil, zelo primitivne vsebine. Španski filozof Gasset (op. José Ortega y Gasset ) bi rekel, da tako funkcionira »masa«, ljudje, ki nimajo hrbtenice, ki so konformisti in poskušajo doseči položaj elite, vendar brez vloženega truda in odpovedi.
Menite, da bi bilo izražanja mnenj v primeru, da bi se moral vsak predstaviti z imenom in priimkom, manj?
Nedvomno bi bilo takšnih mnenj na spletu zelo malo, če bi se moral vsakdo podpisati s polnim imenom in priimkom. Večina ljudi, ki piše komentarje, so »skrivači« brez hrbtenice.
Kakšni so karakterni profili teh ljudi t. i. spletnih trolov? Kaj jih žene k sovražnemu govoru in žaljivosti?
Omenil sem, da so to ljudje »masa«. To so ljudje, ki svojo zatrto agresivnost sproščajo prek spleta, ki živijo na površju in po principu ugodja. Psihologi bi jih označili za »predipalce« (to so tisti posamezniki, ki niso v razvoju dosegli stopnje moralne odgovornosti, ki niso razvili vesti). Danes govorimo o narcistični kulturi in ta kultura se kaže tudi na spletu.
Družbena omrežja se sicer trudijo karseda odstraniti račune, ki promovirajo določeno politično opcijo. Zakaj je najemanje ljudi in ustvarjanje t. i. trolov, ki blatijo opozicijo in poveličujejo določeno politično strujo v današnji dobi vse pogostejše?
Oblast človeka spremeni. Znano je dejstvo, da se človek pokaže v pravi luči, ko mu daš v roke malo (ali pa veliko) oblasti. Številni so pripravljeni v bolestni potrebi po oblasti (oblastnike se občuduje, so v središču pozornosti …) uporabiti vsa razpoložljiva sredstva. Tudi laži, diskvalifikacije itd.
Prav tako se je komunikacija politikov preselila na družbena omrežja, kjer lahko z nasprotniki obračunavajo povsem neposredno. Kako psihologi vidite udejstvovanje političnih veljakov na Twitterju, konec koncev tudi Instagramu?
Današnji čas je naplavil kopico politikov, ki so osebnostno neopremljeni za položaje, ki jih zasedajo. V bistvu so nezreli, narcistični ali kako drugače mejno orientirani ljudje. Polastili so se položajev, ki jim ne bi smeli pripadati, in ker so v bistvu patološke osebnosti, jim pošteni, normalni ljudje niso kos. In ti so se umaknili in se ne potegujejo več za vodilne položaje v družbi, politiki, kajti s psihopati se lahko boriš le na psihopatski način. Zreli ljudje pa tega ne znajo in niti nočejo.
Menite, da bo tega v prihodnosti vse več?
Očitno bo tega vse več. Zahodna družba je v zatonu, pred kolapsom, in verjamem, da bo iz vsega počasi nastalo nekaj novega, da se bo krivulja zopet dvignila z dna, kjer smo danes. Kako, na kakšen način, pa ne vem. Družbeni razvoj je šel skozi vso zgodovino od vrhuncev do dna in spet nazaj in nikoli ni bil linearen.
Zdi se, da je vse večja aktivnost na družbenih omrežjih sorazmerno povezana z vse večjo družbeno pasivnostjo. Vse več ljudi svoje mnenje izrazi na družbenih omrežjih, medtem ko ga niso pripravljeni izraziti ob protestih, različnih akcijah … Čemu? Kako sta ti dve komponenti povezani?
Današnji človek je človek ugodja. Glavni cilj so mu dobra hrana, pijača, seks in morda še kaj. Višji cilji, za katere je treba vložiti nekaj truda, tudi trpljenja, so mu tuji. Zato sta tudi pasivnost in konformizem glavni značilnosti večine ljudi.
Med protestniki je mogoče opaziti predvsem mlade ljudi, kar ni nič nenavadnega, saj so bili protesti že v zgodovini v domeni mladih. Kaj je razlog za to? Zakaj so prav mladi tisti, ki se odločajo za udeleževanje na protestih?
Mladi morajo biti revolucionarji in nekaj bi bilo hudo narobe, če ne bi bili. Ne morejo biti konzervativni. Nasprotno pa so starejši navadno konzervativni, tradicionalisti, in bilo bi hudo narobe, če bi bili revolucionarji. Tu gre za nekakšen naraven proces. Težavo vidim predvsem v tem, da je danes v ozadju revolucionarnih zahtev pogosto anarhija. Mladi (in tudi stari), ki se niso oblikovali kot moralno odgovorna bitja, revolucionarji niti ne morejo biti. Anarhisti pa postanejo zelo hitro.
