Zakaj je pomembno spustiti (družinsko) zamero

Kaj pravzaprav pomeni zameriti?

V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je beseda razložena takole: vzpostaviti do nekoga negativen, odklonilen odnos zaradi njegovega neprimernega, žaljivega ravnanja.

Zamere znotraj družine

Te so najbolj boleče in trdovratne.

Staršem otroci zamerimo, da so nas puščali same, se niso zanimali za nas, so bili ob nas le fizično, ne pa tudi čustveno prisotni, so nas udarili, celo pretepali ali na kakšne druge načine zlorabljali, se ločili, varali, so jim bile druge stvari, na primer njihovi konjički, pomembnejše kot naša tekma, predstava, nastop...

Tudi sorojenci, zlasti odrasli bratje in sestre, si marsikaj zamerijo. Te zamere pa običajno izhajajo iz različnega odnosa, ki so ga imeli starši do vsakega otroka posebej, in različnih vlog otrok v družini.

Čeprav starši rečejo, da imajo vse svoje otroke enako radi, pa jim ljubezen izkazujejo na različne načine, kar sorojenci občutijo kot manjvrednost ali večvrednost, nezaželenost, zavrženost, favoriziranje. Nekateri so imeli vlogo očetove princeske, maminega sinčka, črne ovce, dežurnega krivca.

Ko se nato kot odrasli na družinskem srečanju usedejo za mizo in potegnejo na plano stare zamere, ki jih gojijo med seboj in zanje krivijo drug drugega ali starše, s tem le še poglobijo vrzel, ki je nastala med njimi.

Nato so tu še zamere med možem in ženo. Te so povezane z ravnanjem z denarjem, aferami, ločitvijo, prioritetami. Delo ali popivanje je bilo pred odnosom, kupovanje oblačil pred hrano in plačevanjem položnic ... Nerazrešeni konflikti, kaznovanje s tišino ali nasilje, pa izkazovanje lojalnosti lastni primarni družini pred lojalnostjo drug do drugega.

Glavna težava pri zamerah je, da jih družinski člani ne morejo preboleti in bližnjim ter tudi sebi ne morejo odpustiti, ampak postanejo glavno orodje družinskih razhajanj, razdora, jeze, besa, celo sovraštva.

Tako lahko družina desetletja, celo pol ali več življenja živi obremenjena z zamerami, ki jih ne more pozabiti, kaj šele preboleti. Zamere, prežete z jezo, onemogočajo iskreno komunikacijo, nekako tudi rastejo in postajajo vedno bolj trdožive in trdovratne.

Kako prebroditi zamero?

To je nekaj težkega, kar je seveda odvisno tudi od moči same zamere in njenega trajanja. 

Človek začne zamero prebolevati šele tedaj, ko zbere pogum in moč, iskreno spregovori o zamerah, s tem pa tvega tudi odziv drugega – obtožbe, zanikanje, posmehovanje in kritike.

To pomeni, da drugi še ni čustveno pripravljen, da bi se soočil s svojimi bolečimi zamerami, ki so v njem nakopičene, ne pa tudi predelane.

Prebolevanje zamer je navznoter obrnjen proces, kjer se posameznik sooči z vso bolečino zamer – jezo, besom, žalostjo, razočaranjem –, ki jo je doživljal ob bližnji osebi in še vedno ni del preteklosti, ampak živa sedanjost. Iskanje krivde je tu brezpredmetno, saj le še priliva olje na ogenj.

Pomembno je odpustiti

Pa ne samo drugemu, tudi sebi. Spustiti iz duše, se olajšati, razbremeniti, odložiti breme. Brez tega koraka se zamer ne moremo otresti. Ko enkrat človek odpusti drugemu in sebi, njun odnos postane drugačen, zavedati se začne, da je lahko lep in bogat, bolj iskren, sproščen.

Tako mama in hčerka lahko sproščeno klepetata po telefonu, oče in sin skupaj ustvarjata v delavnici, bratje in sestre s svojimi družinami uživajo na pikniku, sosedi pokramljajo, sodelavci skupaj pijejo kavo in si med seboj pošiljajo elektronsko pošto s šalami in pismi prijateljstva.

Ni pomembno, da ti ljudje zamere pozabijo, ampak jih prebolijo in prevrednotijo odnos, s tem pa pripravijo prostor za nekaj drugačnega, lepega.

Ana Zarnik Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije

Poglejte si še: 

• 7 načinov, kako odpustiti samemu sebi
• 9 razlogov, zakaj odpustiti tistim, ki so vas najbolj prizadeli
• 5 razlogov, zakaj bi morali odpustiti napake staršev

Vir: Sensa.si