Odnosi med sorojenci niso preprosti. Nekateri so sprti, drugi se odtujijo, le malo pa je takšnih, ki se zelo dobro razumejo in so zavezniki.
Osemintridesetletna Tanja (ime je izmišljeno) ima s sestro precej hladen odnos. "S sestro si nikdar nisva bili pretirano blizu. Med nama je šest let razlike in velikokrat je bila do mene pretirano zaščitniška in me je skušala nadzorovati, ker je starejša od mene.
Z leti se je situacija poslabšala in tudi jaz sem postala vedno bolj občutljiva. Naveličala sem se njenih kritik na račun mojega načina življenja – očita mi, da sem neodgovorna, ker nimam redne zaposlitve, ampak sem samozaposlena.
Vmešava se tudi v moje ljubezensko življenje. S fantom sva skupaj pet let in pogosto mi očita, da bi se lahko že poročila in imela otroke. Ko sem ji na nekem družinskem srečanju zabrusila, da imam dovolj njenih kritik in naj se neha obnašati, kot da sem njena hči, ne pa sestra, je bila tako užaljena, da se mi več mesecev ni oglasila na telefon.
Po tem sva se sicer spet začeli pogovarjati, vendar je najin odnos zelo površinski. Ne morem ji zaupati, ker me vedno obsoja."
Tudi 40-letni Tadej (ime je izmišljeno) s svojim bratom že več let nima pristnega odnosa. V otroštvu sta bila povezana, v času študija pa sta se odtujila.
"Ne morem trditi, da sva skregana, prav tako pa nimava dobrega odnosa in se ne vidiva pogosto. Le ob praznikih in rojstnih dnevih, torej največ štirikrat na leto. Včasih sem se počutil krivega, ker nimava boljšega odnosa, zdaj pa sem se navadil na to.
Vsak od naju ima svojo družino in svoje prijatelje, zato ne pogrešava drug drugega. Morda se bo to spremenilo, ko bova starejša."
Nekoliko drugačna je situacija pri 32-letni Mateji (ime je izmišljeno), ki se z bratom ne razume, ker ima že od otroštva občutek, da ga ima mama raje kot njo.
"Moj mlajši brat je zagotovo njen ljubljenček, saj od njega nikdar ne pričakuje toliko, kot od mene. Ko sem bila mlajša, sem morala pomagati pri gospodinjskih opravilih, medtem ko se od njega to ni pričakovalo, prav tako sem bila pogosto kaznovana zaradi slabih ocen, njemu pa so starši vedno popuščali.
Čeprav nima redne službe in še ni imel zveze, ki bi trajala več kot osem mesecev, ga mama še naprej neprestano hvali, mene pa večkrat kritizira in mi pravi, da moram še veliko narediti 'na sebi', kljub temu da imam dobro službo in sem si ustvarila družino. Z bratom nikoli nisem mogla imeti dobrega odnosa, ker sva tekmeca, namesto zaveznika."
Dejavniki, ki vplivajo na spore
Specialistka zakonske in družinske terapije Andreja Vukmir pojasnjuje, da k odtujenosti med sorojenci pripomore več dejavnikov in da se lahko odtujijo na različne načine.
"Včasih so to samo obdobja v življenju - ko imamo majhne otroke in svojo družino, ali pa se partnerji sorojencev med seboj ne razumejo, ali vsak živi na svojem koncu in ni toliko priložnosti za srečanja, spet drugič pa je ta odtujenost notranja.
V tem primeru pomeni, da najbrž nikoli niso bili zares povezani. Če so sorojenci kot otroci v družini res povezani, potem tudi takšne 'začasne' odtujitve niso usodne in odnos vedno pretehta, je močnejši od vsega in se spet povežejo."
K notranji odtujenosti kot posledici nepovezanosti pripomore dinamika v primarni družini - kakšni so bili odnosi v primarni družini med posameznimi družinskimi člani, med sorojenci, razširjeno družino, kakšna je bila temeljna čustvena dinamika v družini in kako so 'rokovali' s čustvi, pravi terapevtka.
V Sloveniji je veliko žalostnih družinskih zgodb, povezanih s sprtimi sorojenci.
Razlogi za spore so zelo različni. "Med najpogostejše zagotovo spada občutek, da je eden od sorojencev ljubljenec enega od staršev, da je imel in dobil več, da ga imajo raje. Povečini ne gre za to, da bi imeli starši enega otroka raje kot drugega, je pa velikokrat tako, da se z enim lažje povežejo kot z drugim.
V resnici je veliko primerov, ko mame ali očetje enega otroka favorizirajo, ne da bi se tega sploh zavedali."
"Naslednje veliko nesoglasje pa je deljenje nepremičnin. Tu se pokaže vsa bolečina. Ne gre za nepremičnino, ampak kaj nepremičnine predstavljajo v čustvenem smislu," razloži Andreja Vukmir.
Sprti odrasli sorojenci so velikokrat žrtve nefunkcionalnega bodisi starševstva bodisi partnerstva ali nerazrešenih čustvenih vsebin med njihovimi starši.
"Nefunkcionalno starševstvo ima velik vpliv na odnose med sorojenci. Prva stvar, ki vpliva na starševsko kompetentnost, je sposobnost vzpostavljanja čustvenega stika, odziva ter ovrednotenja otroka.
Za zdrav psihični razvoj in zdravo organizacijo osebnosti, otroci potrebujejo starše, ki so reflektivni, imajo odnosne kapacitete in se zmorejo učinkovito povezati.
Starši, ki to zmorejo, se bodo zmogli čustveno povezati z vsakim otrokom posebej, ne glede na to, kako različni so otroci med seboj. V takšni družini se bo vsak otrok posebej lahko zdravo in avtonomno razvijal.
Če pa so v tem smislu nefunkcionalni, se bodo z otroci povezovali glede na svoje in ne otroške čustvene potrebe. Tu pa je že seme problema, ker bodo čustvene potrebe otrok spregledane in otroci se lahko drug ob drugem počutijo prikrajšane," opozarja Vukmirjeva.
Nefunkcionalno partnerstvo lahko močno poseže v odnose s sorojenci
Prav tako na napete odnose med sorojenci vplivajo odnosi med njihovimi starši.
"Nefunkcionalno partnerstvo s svojo nerazrešeno čustveno dinamiko lahko močno poseže v odnose s sorojenci, saj si starši v tem zakonskem konfliktu v otrocih lahko iščejo zaveznike, tolažnike, nadomestne partnerje.
Porinjeni so v vloge, ki jim razvojno sploh niso kos, ali pa v vloge, ki jim kot otrokom sploh ne pripadajo - postaršeni otroci, odrešitelji, zavezniki, tolažniki.
Pogosto so te vloge med sorojenci nasprotujoče in konfliktne. Namesto da bi se uzrli kot sorojenci, se uzrejo skozi te vloge in to vpliva na njihove odnose.
Žal se velikokrat tudi kot odrasli ne zmorejo videti izven te družinske dinamike in biti samo bratje in sestre," pojasnjuje specialistka zakonske in družinske terapije.
Konflikt med starši je problematičen za odnose med sorojenci, če ga razrešujejo prek otrok.
"Nekateri starši so tako čustveno zreli, da se zavedajo, da je konflikt samo njun in ga ne razrešujejo prek otrok. Nasprotno, otroku dajo vedeti, da je to samo njuna zgodba, da jo bosta sama rešila in da imajo otroci še vedno oba starša in pravico do odnosa.
Vendar pa večinoma ni tako. Starši v svoji razbolelosti, ranjenosti, jezi, priučeni nemoči ne zmorejo te razmejitve in nehote v ta konflikt, ki je lahko tudi način življenja, povlečejo otroke.
Na primer, žena alkoholika bo namesto, da bi sama rešila ta problem, zapustila moža alkoholika, svojo jezo na moža pa bo izražala pred otroki ali celo otrokom govorila, kakšen je oče.
Še posebej se bo naslonila na najstarejšega otroka, ki bo lahko postal njen tolažnik, hkrati pa bo skrbel za mlajše otroke in bo postal neka 'avtoriteta in rešitelj' v družini. To je zelo nehvaležna vloga, ker bo moral žrtvovati veliko svojega otroštva in nikoli ne bo zmogel oditi.
Kot starejši se bo počutil izrabljenega in bo na mlajše sorojence gledal z jezo in užaljenostjo, ker so lahko odšli, on pa je moral vse žrtvovati in te svobode ni imel. Nesoglasje med sorojenci nastane že v družini", pravi terapevtka.
Prepiri so povsem normalen del odnosov med sorojenci, včasih pa gredo stvari predaleč, zato morajo biti starši pozorni, da ne poglabljajo težav med svojimi otroci, jih ne primerjajo med sabo in se ne vmešavajo v njihove prepire, če to ni nujno potrebno (ko obstaja nevarnost, da pride do poškodbe ali trajne škode).
Kako izboljšati odnose?
Specialistka zakonske in družinske terapije verjame, da za odnos ni nikoli prepozno in da lahko starši veliko naredijo za boljše odnose med svojimi otroci.
"Morajo pa biti pri tem modri, dati vsakemu otroku svoj čustveni prostor in predvsem morajo sami razumeti, kaj se jim je v družini sploh zgodilo.
Če starši sami tega razumevanja nimajo, bodo težko vodili in usmerjali kompleksno dinamiko družine, konfrontacije in vso čustveno dinamiko, ki se bo prebudila.
Pogovor je ključnega pomena in to tak, da zmoremo zdržati in sprejeti čustveno resnico drugega, tudi če je tako zelo drugačna od naše."
Slovenske družine so precej porušene, ranjene in veliko sorojencev se med seboj ne razume, opaža terapevtka. "In to je velika škoda, ker je razširjena družina v življenju zelo pomembna.
Dobri odnosi s sorojenci v odraslosti nam lahko zelo obogatijo življenje, dajo občutek, da imamo neko širšo varnost in pripadnost, da imamo nekoga, ki mu pripadamo drugače kot partnerju.
Kri ni voda in to drži kot pribito. Tudi bratranci in sestrične so za otroke zelo pomembni. Razširjena družina je lahko zelo zdrav temelj v našem življenju."
Terapevtka ugotavlja tudi, da je med brati in sestrami več jeze in sovraštva, kot žalosti in razočaranja. "Morda zato, ker drugega pogosto vidijo kot priviligiranega. Zamere, ki jih doživijo doma, so tako globoke in boleče, da je lažje biti jezen in sovražen, kot žalosten in razočaran.
Lažje je biti jezen, kot žalosten. Pri jezi imaš občutek, da imaš še nekaj kontrole, nadzora nad situacijo, žalost pa te pribije na tla. Vsak sorojenec ima na enako situacijo lahko povsem drugačen spomin in situacijo lahko povsem drugače čustveno doživi."
Med sorojenci pogosto vlada tekmovalnost, vendar Vukmirjeva poudarja, da gre v resnici samo za tekmovalnost za ljubezen staršev. "Tudi če se zdi, da tekmujejo za hišo ali druge stvari, v resnici, v notranjosti tekmujejo za pozornost, ljubezen staršev, za potrditev, za vrednost."
Odnose med sorojenci je mogoče izboljšati, če si to oboji želijo. Pri tem je lahko koristna tudi psihoterapija. "Terapija pomaga razsvetliti družinsko in čustveno dinamiko v družini, njihove vloge in odnose.
Seveda bi bilo najbolje, da bi hodila oba in skupaj raziskovala svojo družino in čustveno dinamiko ter doživljanje vsakega sorojenca posebej. Kajti ta doživljanja so lahko med seboj zelo različna in tudi drug drugega vidita zelo različno.
Če hodi eden, je bolje kot nič, ker bo vsaj eden razumel, zakaj se pojavljajo težave v odnosu in bo morda manj reaktiven in bolj razumevajoč. Ampak za pravi odnos je bolje, da oba sorojenca obiskujeta terapijo," svetuje Andreja Vukmir.
PREBERITE ŠE: Matej Zaplotnik: "V korist otroka" je ena najbolj zlorabljenih dikcij! ali Vaš otrok ni vaš partner (piše: Katja Štingl)
