Še preden je filmska uprizoritev mentalnega propada Arthurja Flecka in posledičnega rojstva njegovega alternativnega ega Jokerja doživela svojo festivalsko premiero, je bilo jasno, da tega filma ne bo moč enostavno spregledati. Že zato, ker je tako brezsramno povzdignil vprašanje, glede katerega se ameriška družba kar ne želi zediniti – kaj je dejanski razlog za porast duševnih motenj (še posebej med mladimi).
V zadnjih letih se Združene države precej ukvarjajo s stanjem kolektivnega duševnega zdravja. Da ni vse v najlepšem redu, jih namreč zadnje čase vse prepogosto spomnijo primeri strelskih napadov, ki pa imajo predvsem en zelo očiten skupni imenovalec – storilci so vedno mladi moški, belci, polni nekih frustracij in jeze. Mediji so ta arhetip pograbili in ga v slogu filmske pripovednosti izoblikovali v duševno motenega, a družbeno vsaj mejno funkcionalnega posebneža, ki je nekega dne preprosto znorel.
Ali pa, še bolje, se je v resnici že rodil zloben in je potem ta zloba le cvetela do kritične točke. Imeti prst krivde uperjen v takšno konfiguracijo storilca je preprosto, senzacionalno, a obenem precej neodgovorno. Tako vsaj nakazuje vodilno sporočilo Jokerja, ki z mentalno mutacijo duševno krhkega Arthurja Flecka v maničnega zlobneža Jokerja želi pokazati, da nastanek duševnih motenj ni posledica nekega izoliranega naključja, ampak je za porast tovrstnih problemov pogosto krivo sodobno stanje družbe in razkrojenih medčloveških odnosov.
Osrednji mediji v Ameriki te perspektive ne sprejemajo. Jokerja vidijo kot barvito reklamo za nasilje, h kateremu, po njihovem mnenju, inherentno težijo vsi zafrustrirani mladi moški, ker so ves čas podvrženi ideologiji nestrpnosti. Zato so zagnali paniko, da obstaja velika nevarnost strelskih napadov kar na filmskih premierah Jokerja. Češ, da se v tem filmu kaže zmagoslavje v konceptu, da svoje frustracije mutiraš v nasilna dejanja. Da usekaš po tistih, ki jim zameriš. Zato je film nevaren.
Ogorčeno so v člankih omenjali nevarnost povezovanja mentalnih bolezni z nasiljem, obenem pa svarili, koliko nasilja je filmu. Taisti mediji, ki na prvih straneh z največjim veseljem in brez kančka krivde objavljajo imena, obraze ter celotne manifeste napadalcev v strelskih pohodih in jim tako dajejo zvezdniški status še preden organi pregona sploh lahko preštejejo žrtve, s popolno ignoranco, da lahko prav takšno medijsko opevanje spodbudi h kopiranju teh pokolov.
A ker je v dobi spektakla za vse, kar je narobe v družbi, veliko lažje kriviti fantazijski lik s klovnovsko masko in pri tem voditi svojo lastno ideološko narativo, kot pa narediti vsaj osnovno introspektivo in pogledati, kje so dejanski razlogi za pojav takšnih oblik socialne odklonskosti, so povzročili dovolj panike, da so na nekatere premiere poslali policijske okrepitve. Za trenutek se je zdelo, da si osrednji mediji celo želijo, da bi prišlo do kakšnega incidenta, ker bi bilo to odlično za ratinge in klike.
Če ste film že gledali, veste, da niti približno ni tako nasilen, da bi izstopal iz hollywoodskega povprečja. Zgodijo se trije brutalni umori. John Wick, Rambo ali Bruce Willis v vsakem drugem svojem filmu, jih toliko pospravijo samo na poti do trgovine, pa to ni nikoli sprožilo tako glasne moralne panike ali celo skrbi, da bi film kogarkoli radikaliziral. Je torej nasilništvo res ključni problem, ki so ga kritiki zaznali v Jokerju? Najbrž ne.
Najbrž jih je zmotilo tudi to, da je režiser Todd Phillips javno oznanil, da je novodobna kultura intenzivne občutljivosti ubila komedijo. In da se ljudje vendarle prebujajo v dejstvo, da je sistem, ki nas drži v nenehnem prepiru o pravih in nepravih načelih glede stvari, ki nas v bistvu nikoli prej niso motile, umetno nameščen.
Da oranžni mož, ki je toliko ljudem trn v peti, ni vir novodobnih problemov ampak rezultat teh problemov. Povedano drugače, Todd Phillips je javno pokazal, da razmišlja drugače, kot mainstream. Da torej razmišlja 'narobe'. Zato so se mnogi kritiki podali na ogled filma že odločeni, kaj bodo napisali.
V publikaciji The Guardian so tako film označili celo za 'film, ki je letos najbolj razočaral', na RottenTomatoes agregatu pa si je film od skupnih kritiških ocen nabral le 69%. Pa čeprav ga na drugi strani gledalci označujejo za mojstrovino in si je na RottenTomatoes pridobil oceno publike kar 90%.
Z malce kritične distance in odprtim umom se namreč hitro vidi, da Joker ni problematičen. Da zgolj nastavi ogledalo celotni današnji družbi in sporoča, da si posameznike z zastrupljenimi umi, ki potem povzročijo nezaslišane tragedije, ustvarjamo sami.
Da so produkt sistema, ki je bil nameščen, zdaj pa ga sami poganjamo naprej. Ta sistem je atomiziral človeštvo, ga razklal na tavajoče posameznike, ki se hranijo le še z nenehnim potrošništvom na eni strani, medtem ko jim puhaste zvezdniške tvorbe krojijo odločitve, načela in vrednote na drugi strani.
Družba, v kateri je vsak posameznik izobčen in zaničevan takoj, ko ni podvržen mainstream standardom, pa je družba, ki vsakogar, ki ni ustrojen po pričakovanih mainstream standardih, vodi v prav takšen klavstrofobični nihilizem, kakršnega v filmu izkuša Arthur Fleck.
Na tej točki lahko morda trdimo, da je družba vedno primarno silila v mainstream, v 'osrednjo sceno', vendar se zdi, da je današnja specifika v tem, da se alternativa tej osrednosti ne dopušča. Da je vsakdo, ki misli drugače, nemudoma označen za čudaka, neprištevnega, ničvrednega, ki se ga lahko brez slabe vesti žali, zaničuje in s tehnikami ustraševanja skuša prisiliti, da bo razmišljal 'pravilno'.
Če so včasih subkulture tvorile zatočišča za razmišljanje izven okvirno prevladujoče ideologije, je današnja družba z doslednim in trpežnim spiranjem možganov prek naše nenehne povezanosti z informacijskimi tokovi končno le ustvarila družbo izoliranih posameznikov, ki kritičnega mišljenja več ne prakticirajo v socialnih krogih, ampak le s tvorjenjem irelevantnih trenj na digitalnih kanalih. To pa je seveda odlično gojišče za osamljenost, depresijo, tesnobnost in druge oblike duševnih stisk.
Verjetno najbolj koncizna kritika, ki jo Joker ponudi družbi, pa se skriva proti koncu filma, ko naslovni antagonist na pogovorni oddaji potarna o propadu človečnosti v družbi. In to je, vsaj po mojem skromnem mnenju, bistveno sporočilo filma.
Preprosto – ljudje moramo samo biti do drugega bolj prijazni. Ker zdaj nismo.
Razčlovečeni besnimo prek ekranov na ljudi, ki jih nikoli nismo srečali, namesto da bi za trenutek prenehali z nenehnim iskanjem naslednje stvari, ki bi nas zmotila in raje kritično pogledali na stanje družbe, v kateri živimo. Ker problem ni samo naslednji psihopat, ki bo ogrozil navidezni družbeni red s še enim tragičnim strelskih pohodom, ampak tudi, če ne predvsem družba, ki ga je producirala, ko ga je pred tem zaradi drugačnosti vztrajno potiskala na rob.
Novo na Metroplay: Juš Milčinski o vodenju Malih sivih celic in kakšen mora biti avtor humorističnih vsebin
