Živa Kovačević: Pandemijo bodo preživela podjetja, ki počnejo TO!

Te dni je večina podjetnikov, tako malih kot velikih, na preizkušnji. Kako naprej? Živa je na drugi strani ena izmed tistih, ki imajo med epidemijo povečano količino dela. Med drugim trenutno namreč številna podjetja iščejo ljudi, ki bi jim pomagali pri spletnem nastopu. In prav s tem se ukvarja. Kaj svetuje tistim, ki ne vidijo luči na koncu predora?

Svoje znanje in izkušnje iz pisanja in vsebinskega marketinga radi delite z vsemi, ki jih to zanima. Na blogu in družbenih omrežjih pa te dni največ pozornosti posvečate 'podjetniškim idejam iz karantene', torej deljenju namigov podjetjem, ki jim je pandemija vzela kruh. Kako naprej? In kaj vse lahko vmes, ko ne smemo poslovati ali je delo okrnjeno, delamo v ozadju podjetij? 

Pandemija na prisotnost na spletu deluje kot povečevalno steklo. Pokazala je vse pomanjkljivosti blagovnih znamk. Tisti, ki so leta in leta zanemarjali marketing ali ga morda celo prezirali, so zdaj postavljeni pred resnično in dolgotrajno odločitev: "Bori se ali beži?"

Ko manjšim blagovnim znamkam omeniš besedo marketing, se jim običajno v mislih vrtijo naslednje asociacije: “to je drago”, “jaz tega ne potrebujem”, “samo nekaj vržem na Instagram, pa je to to”. 

Morda je moja miselnost za koga skorajda kruta, a dejstva so dejstva – brez konsistentnega grajenja znamke z ogromnim poudarkom na kakovostni vsebini se ne bo več dalo obstati na trgu. Zadnja leta smo potrošniki (vsaj na spletu) postali sila zahtevni. 

Želimo si zgodb. Izstopanja. Resničnosti. Personalizacije. Prenajedli smo se, kot temu sama pravim, 'sfotošopiranih ritk' in podjetij brez zgodb.

Uporabnik na spletu začuti blagovno znamko skozi vsako objavljeno besedo in sliko. Zato postaja vse pomembneje, da gradimo svojo prepoznavnost z osebno noto. Prepričana sem, da bodo tista podjetja, ki se trudijo s kakovostno vsebino (po principu izobražuj, zabavaj, navdihuj) in svojim sledilcem pokažejo prave obraze blagovne znamke, preživele pandemijo. Pa čeprav so bili dva meseca skoraj brez dela. 

Kako naprej, sprašujete? S trdno odločitvijo. Morda bo lahko. Morda najtežje, kar ste do zdaj morali storiti. Naj vam dam primerjavo – površnemu spletnemu nastopu rada pravim cedilo za solato. Kaj se zgodi, ko vodo nalijete vanj? Vsa odteče. To se dogaja z energijo in denarjem podjetij, ki se ne zavedajo pomembnosti spletnega nastopa.

Cilj je torej, da se zakrpajo vse prepustne luknje. Da denar ne bo odtekal, temveč ostajal v podjetjih. 

Če bi morala izbrati zgolj en sam nasvet, kaj početi, ko 'ne smete' delati, bi ta bil, da se posvetite vsebinskemu marketingu. Ta zajema pisanje kakovostnih vsebin (blogi, objave na družbenih omrežjih, e-novičke) in posledično grajenju dolgoročnega zaupanja s potencialnimi kupci. To je namreč edino, kar vam tudi na dolgi rok zagotavlja zvesto bazo strank. 

Te dni se najslabše piše podjetjem, ki se niso znala hitro prilagoditi. Bodisi digitalizaciji bodisi temu, da bi ponudila tisto, kar ljudje trenutno potrebujejo. Kako pomembno je vedeti, kakšne težave pestijo potencialne kupce in kakšne so njihove sanje?

Govoriva o dveh različnih stvareh – o zmožnosti prilagajanja in poznavanju trga. Oboje hodi z roko v roki, pa vseeno poglejva najprej drugo, saj je osnova prvi.

Avatar. Idealna stranka. Najboljša prijateljica. Kar nekaj izrazov obstaja za profil osebe, ki jo s svojo blagovno znamko in ponudbo nagovarjaš. Kako pomembno je njeno poznavanje? Tako pomembno, kot je za človeka spanje. Če težav, strahov, želja in čustvovanja svojih bralcev ne poznate tako dobro kot okusa jutranje kave, potem poslujete na trhlih temeljih. 

V resnici ne gre za nobeno znanstveno fantastiko. Prepričana sem, da vsak podjetnik, ki se odpravi na svojo pot, prav dobro ve, katere težave želi reševati in kakšnemu tipu ljudi služiti. Le potem nekje na poti pozabi, da ustvarja za ljudi in da se ne vrti vse okoli logotipa, branda in imena. 

Naj vam zaupam čisto enostaven trik: preden karkoli objavite, si predstavljajte, da ravnokar prebirate objavo konkurence. Bi šli k njim na kavo/kupili od njih izdelek, če bi videli napisano? Naj bo to filter, skozi katerega precedite vso svojo vsebino.

Vsakokrat se postavite v kožo svoje stranke in ustvarjajte z njene perspektive, ne pa s svojo znamko v ospredju.

Zmožnost prilagajanja trgu sem poimenovala kar podjetniška joga. Tako kot pri praksi joge hkrati krepimo in raztezamo telo ter premikamo meje prepričanj, kaj telesno zmoremo in česa ne, je tudi pri podjetništvu. Vsi ljudje smo rojeni z dvema super-močema: kreativo in prilagodljivostjo. Če pogledate na svoj posel s kreativnimi očmi, boste kaj hitro našli rešitve zunaj ustaljenih okvirjev.

Naj dam konkreten primer za lažje razumevanje - če imate kavarno, ki med karanteno ne more obratovati, pomislite, česa si ljudje zdaj zares želijo. Odgovori so lahko: omamno dišeče kave; recepta za doma narejen ledeni čaj; lekcije o tem, kako pravilno speniti mleko itn. Potem je čas za raztezanje domišljije. Kako lahko te želje zapakirate v svojo ponudbo? Na primer ponudite prodajo kave za domačo uporabo prek spleta; posnamete video o pravilnem penjenju mleka; napišete e-knjigo z recepti za ledene čaje iz svoje kavarne in polnite svojo e-mail bazo ... in še in še bi lahko naštevala.

Spletno okolje je brez dlake na jeziku. Če bralcem ni všeč, kar pišeš, potem tvojih besedil ne bodo prebirali in tvojih izdelkov ne bodo kupovali, pravite. Kako jim torej biti všeč, če morda niti še niste raziskali, kaj jim sploh je všeč?

Za začetek ne smemo ustvarjati z željo po všečkih. Ko karkoli počnemo zgolj zato, da bi bili všečni, delujemo obupano – to pa je sila odbijajoče. Zavedati se moramo, da nikoli ne bomo vsem všeč. Ko govorimo o svojem ciljnem občinstvu, ni treba odkrivati tople vode. Sama sledim misli “Your vibe attracts your tribe”.

Moja predpostavka je torej, da sem iskrena. Ljudje namreč začutijo, kdo je pristen in kdo je narejen.

Prvi korak je torej, da zasleduješ svoj veliki zakaj – zakaj počneš, kar počneš. V odgovoru se vedno skriva služenje višjemu namenu oziroma pomoč sočloveku – pa najsi bo to lepši dan zaradi okusnega sladoleda ali možnost boljše karierne poti zaradi na novo pridobljenega znanja. Vso vsebino, ki jo ustvarjam zase ali za naročnike, kreiram tako, da sem zvesta svojim vrednotam (oziroma vrednotam naročnika) in z mislijo koristnosti končnemu bralcu. To vedno privede do skoraj čarobnega izida – pravi ljudje se počutijo nagovorjene, ne da bi morala prositi za všečke ali uporabljati kakšne sumljive taktike. 

Splet in družbena omrežja so precej dvosmeren proces. Kako izkoristiti to dvosmerno cesto med podjetji in potrošniki? 

Splet lahko enačimo s pogovorom v živo. V resnici ni nič drugače, le da smo skriti za zasloni. Vsaka komunikacija je dvosmerna, to je že sama definicija pogovora. Podjetja se premalokrat zavedajo, da se svet ne vrti okoli njih. Na spletu, sploh pa na družbenih omrežjih, smo vse blagovne znamke v vlogi svetovalcev in ustvarjalcev.

Nikogar ne zanima vaš brand sam po sebi. Potihoma se vsi ves čas sprašujemo, kaj je tukaj za nas. 

Če v neki blagovni znamki prepoznamo vrednost (skozi podajanje kakovostne vsebine na primer), potem se lahko z njo poistovetimo. Sicer pa jo bomo dojeli kot še en vase zagledan, narcisoiden poskus. Trg je že tako ali tako hudo zasičen, zato je iz leta v leto težje izstopati. Menim, da bodo na spletu sčasoma zares uspešna le še tista podjetja, ki bodo ponujala zelo personalizirano in k uporabniku usmerjeno izkušnjo. 

Pred časom sem intervjuvala gledališkega igralca Nika Škrleca. V pogovoru mi je zaupal, da Instagram dojema kot TV-postajo. Preden karkoli objavi, se vpraša, ali je vsebina dovolj zanimiva, da bi jo predvajali tudi po televiziji? Tak pristop se mi zdi sila domiseln. Če želite namreč ustvarjati skupnost sledilcev in zvestih fanov (ki bodo slej kot prej postali vaši kupci), potem jim morate dati razlog, da vas spremljajo, komentirajo vaše objave in se z veseljem vračajo na vaše profile. 

Veliko zanimivega odkrijem tudi sproti. Dnevno objavljam različne zapise na svojem Instagramu. Nekateri so bolj strokovni, drugi zabavni, spet tretji razkrivajo dele moje osebnosti. Vsem pa je skupno, da poučujejo ali pa iščejo stične točke med menoj, kot ustvarjalko, in bralci. No, pri analizi ugotovim, da ljudje najraje prebirajo dva tipa objav: tiste, kjer se naučijo ogromno novega (na razumljiv, lahko prebavljiv način); ter tiste, kjer se malce sarkastično pošalim na svoj račun.

Še en hiter nasvet – ne bojte se deljenja brezplačne vsebine. Nikoli ne morete dati preveč. Bolje je, da daste več kot premalo. Tako bodo ljudje tudi brez zadržkov pripravljeni kupiti od vas, ko jim boste predstavili svojo ponudbo.

Kako smiselno je oglaševanje produkta ali storitve, da teh vsiljivo ne izpostavljate na prvo žogo? 

Oglaševanje in deljenje vsebine sta neločljiv del spletnega marketinga. Kdo pa pravi, da morajo biti oglasi napisani kot TV-oglas iz 90. let? Veste, ljudje bodo z veseljem kupili, kar jim ponujate, če bodo v tem prepoznali vrednost.

V grobem tipe oglasov delim na dva tipa poslovnih modelov. Poimenovala sem ju Smart in Lifestyle. Smart so vse ponudbe, ki rešujejo globlje težave (tako imenovane 'pain points'). Sem prištevamo izobraževanja, prehranska dopolnila, šport itn. Oglaševanje v tem sklopu poteka po principu poduka stranke – izpostaviš njen problem in ji nevsiljivo ponudiš rešitev, katere del je tudi tvoja ponudba.

Lifestyle izdelki in storitve pa so, kot že ime pove, povezani z življenjskim slogom (restavracije, lepotni izdelki, moda …). Pri oglaševanju teh je treba imeti v mislih dve stvari: truditi se morate za ustvarjanje verodostojne, dobro prepoznane blagovne znamke ter v ljudeh vzbujati potrebo, da bi z nakupom vaše dobrine postali del skupnosti uporabnikov, ki recimo pije kavo v točno določeni kavarni. 

Oglasi na prvo žogo me vedno spomnijo na princip: “Pokličite zdaj in zastonj vam operemo še možgane”.

Seveda obstajajo redke izjeme, kjer tak pristop dejansko deluje. Moje naslednje vprašanje bi bilo: je to res tip strank, ki si jih želite? Jaz si jih zagotovo ne. 

Govorite tudi o premikih mentalitete, ki smo jim priča v zadnjem času. Med njimi je tudi konec individualizma. Kakšna je moč povezovanja? 

Če bi pri tej debati združili filozofa, sociologa, zgodovinarja in marketingarja, bi debatirali do leta 2028. Zato bom izrazila le del svojega mnenja. Človek je zelo kontradiktorno bitje - želi si pripadati (družbi) in izstopati (s svojim individuumom) obenem.

Da bi pripadali, počnemo same neumnosti in kupujemo stvari, ki jih niti slučajno ne potrebujemo. Da bi izstopali, tolčemo po drugih in pljuvamo v lastno skledo. Ne eden ne drug princip nas ne bosta daleč pripeljala.

V enem od zapisov sem dejala, da individualizma ne enačim z individuumom kot našo lastno esenco. Gre za mentaliteto, da smo (kot podjetniki in blagovne znamke) sami proti svetu. Če bomo pohvalili konkurenta, bomo ob posel. To ustvarja napetost in namesto da bi se posvečali ustvarjanju, smo ves čas v uporu. Na kratko – strog individualizem je škodljiv tako za nas kot posameznike in za posel. 

Razumeti moramo, da nihče na tem svetu ne naredi ničesar sam. Vsaka stvar se rodi iz sodelovanja. Zato je že skrajni čas, da to tipično slovensko mentaliteto o sosedovi travi vržemo čez ramo in tega soseda rajši povabimo na čaj in piškote.

Moč povezovanja je neskončna. Ko skupaj stopi več podjetnikov, ki podpiramo drug drugega, imamo vsi povečano poslovanje pa še stranke so zadovoljne. Povezovanje se začne že pri tako enostavnih stvareh, kot je javna pohvala nekoga drugega na družbenih omrežjih. No, povejte mi – vas kaj stane, če v svoj story napišete nekaj lepega o frizerju, ki že 10 let skrbi, da ne hodite naokrog kot prvošolčki s frufrujem, ki vam ga je mama postrigla z loncem na glavi?

Naš ego se upira ideji, da bi kaj lepega povedali še o kom drugem, namesto tega ves čas hvalisamo sami sebe.

Pa da ne bo pomote, kot pravi naslov ene knjige, tudi mene pogosto ego je**. Tudi mene zvije v želodcu, ko vidim, da je lahko kdo boljši, hitrejši, bolj uspešen. Ampak namesto da bi svojo energijo usmerjala v upor proti temu navideznemu konkurentu, ga raje pocukam za rokav. Kaj pa, če skupaj kaj zanimivega ustvariva? Če nič drugega, udariva vsaj eno produktivno debato. In se postaviva na radar drug drugemu. No vidite, življenje je že lažje, kajne? 

Pravite tudi, da ni pametno nositi vseh jabolk v eni košari. S tem verjetno mislite, da so razpršen kapital in lovke v različnih smereh bolj varna izbira, če eno jabolko začne gniti? 

Točno tako. Ravno zadnjič sem poslušala zanimiv pogovor med Marie Forleo in Chasom Jarvisom. Chase pravi, da je zdaj najbolj nevaren čas, da igramo po varnih pravilih.

Če so naši starši lahko 30 let preživeli na enem delovnem mestu, je za našo generacijo to najbolj nevarna ideja. Navidezna varnost je najbolj strupen recept. 

Jasno je, da se življenje zaradi modernih tehnologij bliskovito spreminja. Še nikoli ni bilo toliko možnosti za ustvarjanje, kot jih je danes. In obenem še nikoli ni bilo tako težko izstopati. V resnici ni nobenega zagotovila, da nam bo uspelo s tisto eno idejo, za katero se tako zelo trudimo, da bi postala naš glavni vir dohodka. Zato je pametneje, da imate ves čas več žil, po katerih služite svojo plačo.

Enostaven primer so pisatelji. Le redki lahko zares živijo samo od prodaje knjig. Lahko pa vsi živijo od pisanja, če so pripravljeni pisati še kaj drugega, kot knjige (ciljam na komercialne vsebine). Ali pa vodijo še delavnice, spletna izobraževanja. Morda razvijejo še kakšno drugo skrito ljubezen.

Poznam ljudi, ki so programerji in fitnes trenerji obenem. Pa take, ki so statistiki in učitelji joge. Ter električarje, ki pečejo torte. In zobotehnike, ki postavljajo spletne strani. Nič ni narobe, če počnete več različnih stvari. Tudi sama imam sila razvejan posel in razvitih več kreativnih smeri. Poznate me kot tekstopisko, v ozadju pa se ukvarjam še s tisoč in eno stvarjo. 

Kje ste sami našli največ znanja s področja digitalnega marketinga in preskakovanja poslovnih ovir? 

V praksi. Tako kot ne verjamem, da lahko osebnostno rasteš v položaju lotosa, tako ne verjamem, da se česarkoli praktičnega naučiš iz teorij. Da ne bo pomote – knjige so moje najboljše prijateljice. Izobraževanj v vseh formatih (knjige, podkasti, spletni tečaji, delavnice) ne zamenjam za nobeno serijo ali drugo brezpredmetno zapravljanje časa.

A dejstvo je, da dokler nisi vržen v vodo, si samo nabiralec marjetic. Sama zagovarjam mentaliteto, da vsako novo znanje, ki ga dobiš, takoj (ampak res takoj!) preizkusiš v praksi. 

Včasih mi kdo reče, da imam srečo – karkoli naj bi to pač že pomenilo. Da sem bila ob pravem času na pravem mestu. A samo jaz vem, kolikokrat sem se iz desetega nadstropja vrgla čez balkon in se vsa polomljena pobrala in si rekla; še enkrat grem – mogoče pa tokrat zares poletim. 

Kombinacija sestavin, ki jih potrebuješ za uspešno preskakovanje ovir, so: trma, vztrajnost, prilagodljivost, empatija, kanček naivnosti in neustavljiva želja po ustvarjanju. Mene ne žene ideja o finančnem uspehu. Moji najvišji vrednoti sta svoboda in ustvarjanje. Delam, kar delam, ker me ustvarjanje samo po sebi polni in mi omogoča, da ne ždim v klasični strukturi podjetij. 

Pripravljena sem delati 7 dni v tednu v zameno za to, da nimam šefa, ki odmerja moj čas in dopust. Na to se opomnim vsakič, ko se sprašujem, “pa kaj je meni tega treba”. 

Na kateri točki je dovolj teorije in čas za prakso? Menite, da se je stvari bolje lotiti napol pripravljeni in težave odpravljati sproti ali čakati na pravi trenutek, ko vam bo vse jasno?

Takoj zdajle je čas za prakso. Vedno je čas zanjo. Z eno od najdražjih prijateljic se redno opominjava na slogan: "Bolje narejeno, kot popolno. In ko je narejeno, to izpopolni."

Nikoli nam ni vse jasno. Ravno to je čar podjetništva. 

Noro vznemirljivo se mi zdi dejstvo, da nikoli ne bom znala in vedela vsega. To namreč pomeni, da mi nikoli ne bo zmanjkalo gradiva za učenje, čudenje, raziskovanje, napredovanje, piljenje same sebe. 

Je pa pomembno, da vsemu temu zagonu dodam še tehten premislek. Eno je začeti, ko še nisi pripravljen. Drugo pa je biti površen in pod pretvezo skoka iz teorije v prakso od sebe dajati malomarno vsebino. Sama prisegam na konceptualno grajenje blagovnih znamk. To zahteva ogromno truda, znanja, sodelovanj, tudi kar nekaj finančnih vložkov.

Zato je moj predlog: začni, preden si pripravljen. Poskusi čim prej zaslužiti nekaj denarja. In vsaj prvih nekaj let večinski del zaslužka vlagaj v razvoj svojega branda. Če greš v podjetništvo zato, da boš obogatel čez noč, potem nisem pravi naslov za nasvete. A če razumeš, da je tvoj brand tvoja stvaritev, ki rešuje tudi težave drugih ljudi (ne nazadnje – ne gre le zate), potem veš tudi, zakaj ne smeš delati z njim kot svinja z mehom. 

Če sta na eni strani težavi apatičnost in vdanost v usodo, pa je posebne sorte nadloga tudi neinovativna proaktivnost. Govorim o posameznikih, ki želijo ubrati bližnjice in si ideje izposodijo pri drugih projektih. Tudi med slovenskimi ustvarjalci plagiati niso redkost. Kaj bi sporočili tistim, ki takšnih moralnih zadržkov nimajo?

Zanimivo, da ste mi zastavili to vprašanje. Ravno prejšnji mesec sem sodelovala z uradom za intelektualno lastnino pri projektu, ki se delno prekriva z vprašanjem plagiatorstva.

Grda stran spleta je, da lahko vse ukradeš. 

Ker pogosto kot ustvarjalci ne moremo veliko storiti, saj ima oseba na drugi strani očitno čisto pomešane moralne vrednote, je najbolje, da svoje energije ne usmerjamo v konflikte, saj nam jemljejo dragocen čas, ko bi lahko ustvarjali. Velja pa nekaj – več, kot ima vaše ustvarjanje osebne note, težje vas bo kopirati. In vaši sledilci bodo takoj prepoznali delo, ki je (oziroma ni) vaše. 

V resnici močno dvomim, da se je kdo od lenobnežev, ki raje kopirajo kot ustvarjajo, pregrizel do tega dela intervjuja. Zato bi rajši nagovorila tiste, ki vede kupujejo in podpirajo plagiatorska dela. Če občudujete nekega ustvarjalca in ga vsak dan spremljate, potem pa kupite cenejšo varianto od sosedove Marjetke, ste skrajno nespoštljivi in nepošteni do osebe, ki vam vsak dan polepša dan s svojimi umetninami. 

Je pa tudi res, da na neki način vsi 'krademo'. O tem govori knjiga Steal like an Artist, ki jo je  napisal Austin Kleon. Pravi, da se vsi zgledujemo po sotrpinih in v umetnosti iščemo navdih. Razlika med slabim in dobrim tatom je ta, da prvi kopira, drugi pa si izposodi samo koščke sestavljanke in ustvari nekaj novega, unikatnega. Razvijajmo torej raje mentaliteto dobrega umetnika in si bodimo v navdih, namesto da se igramo igrice copycat. 

S čim sami hranite svojo kreativnost? 

S pestrostjo. Sem raziskovalnega duha in ves čas moram nekaj ustvarjati. Novi izzivi in mentalna stimulacija so na dnevnem meniju. Potrebujem pa tudi veliko miru. Ne predstavljam si na primer, kako bi lahko vse to naredila, če bi morala skrbeti še za kogarkoli, razen za svojega psa. 

Dolgi pogovori s prijateljicami, sprehodi s psičko Zoe, branje knjig pozno v noč (ko me daje nespečnost), zasanjano poslušanje elektronike – to so krila moji kreativi. Nimam televizije in je tudi ne nameravam imeti, saj se mi zdi največja potrata časa, ki bi lahko bil namenjen ustvarjanju. 

Potovanja – tega mi v karanteni primanjkuje. Po drugi strani pa stik s svetom – ves čas po malem preučujem ljudi, saj tako širim svoje razumevanje o tem, kaj potrebujejo. Raziskujem globine naših osebnosti. Ko spoznavam sebe, spoznavam tudi druge. Sprašujem provokativna vprašanja. Igram različne vloge in opazujem, kako se ljudje odzivajo name. Nikoli ne ostajam na površju. Načeloma je moja kreativa vedno malo lačna - vedno ima prostor za še eno porcijo črne čokolade. Saj poznate tisto misel 'ostani lačen'. No, to. 

No, tudi s hrano hranim svojo kreativnost. Ker je ustvarjanje zelo močno povezano z našim fizičnim počutjem, se zavedam, da je zdrava hrana sila pomembna. “I run on greens” bi bil lahko enostaven rek, ki opiše moje prehranske navade. 

Kako pa v teh tednih kaže vaši poslovni poti? Vidite luč? 

Pa smo spet pri vprašanju sreče, trdega dela in iskrene želje po poučevanju svojih bralcev. Verjetno je moja trenutna situacija posledica vsega po malem. Moj blog s podjetniškimi idejami iz karantene me je postavil na radar marsikomu (ker sem ga napisala z resnično željo po pomoči podjetnikom).

Trenutno sem ena izmed tistih, ki ima povečano količino dela. Tako zelo, da sem čez noč v ekipo vzela sodelavko in sodelavca, ki sem ju potihoma že prej želela vključiti v delovne procese. Zdaj smo trije, nisem več sama. 

Podjetja se zbujajo iz zimskega spanja in iščejo ljudi, ki bi jim pomagali pri spletnem nastopu. Obračajo se seveda na tiste, ki se jim zdijo zaupanja vredni. Hvaležna sem, da sem med njimi tudi sama. Obenem pa je zame to znak, da sem vsa ta leta nekaj počela več kot prav. Zdaj sem še bolj trdno odločena, da svoje znanje predajam naprej – tako svojima sodelavcema kot svojim sledilcem. 

Sem pa soočena s tisoč in enim novim izzivom. Zdaj ne komuniciram več samo z naročniki, ampak se učim biti še dober vodja. Takoj sem posegla po knjigi Simona Sineka, Leaders eat last. In smo spet pri sodelovanju – verjamem, da so projekti lahko vrhunsko izpeljani samo, če smo vsi vpleteni zadovoljni s celotnim procesom. In enako miselnost bi rada predala bralcem tega zapisa – ustvarjajte za veselje svojih sledilcev. Potem boste globoko izpolnjeni in karierno uspešni tudi sami.

PREBERITE ŠE: Strokovnjakinja o naših financah: "V krizi ljudje najdemo največ rešitev, ker smo v to primorani" ALI Kako izkoreniniti zastonjkarstvo na račun prijateljev in jih dejansko podpreti #kolumna

Novo na Metroplay: Kaj lahko pri e-mobilnosti storimo doma, da zmanjšamo tveganje za požar?