Sedim v kavarni. Vzdušje je prijetno, diši po čaju in cimetu. Za sosednjo mizo zanimiv par. Mize so na varni kovidni distanci, vsi gosti PCT verificirani. Telefon ima prazno baterijo, čakam na svojo družbo, opazujem, poslušam, razmišljam.
In za sosednjo mizo ujamem izjavo.
Spanje je najlepši del dneva
“Moj najboljši del dneva je spanje. Ko ležem v mehko posteljo in mi nihče ne postavlja vprašanj, me nihče ne kliče po telefonu, me ne vznemirja. Ko so okoli mene le tema, mir in tišina.”
Zastrižem z ušesi, se celo obrnem, da bi spoznal avtorja izjave. Zanima me, kako izgleda nekdo, ki ga navdušuje črna noč in spanje. Kdo je oseba, ki je na prvi pogled srečnik z dobrim spancem in hkrati nesrečnik s (pre)malo dobre vsebine življenja? Kdo potrebuje noč da zatemni ves balast in kaotično ureditev lastnega mikrosveta?
Prišli smo iz teme, da bi izkoristili svetlobo! Življenje nam je dano zaradi dejanj, življenje je lepo zaradi dogodkov, stikov, odnosov, druženja, ustvarjanja.
Preprosto ne razumem, kako je lahko najlepši del dneva spanje. Oziroma bi razumel, če bi vsako noč imeli neskočno lepe, barvite in akcijske sanje, v katerih bi na rajskih plažah uživali v razkošju življenja, v družbi najbolj zabavnih prijateljev, lepoti teles, ob sladkih besedah, kulinaričnih presežkih, najboljši glasbeni kulisi, ko bi nam milijoni podarjali všečke, nas odkrito občudovali in hvalili.
Kdaj ste nazadnje imeli take sanje? Jaz redko, zelo redko. V sanje se pogosto prikradejo tudi temni dogodki, junaki iz zadnje prebrane knjige ali filma, v sanjah globoko padamao, srečujemo kače in podgane … In v sanjah ne moremo ukrepati z dejanji, lahko se le premočeni zbudimo in se razveselimo novega dne in resničnega sveta.
Živeti v preteklosti je izguba časa (nostalgiki)
Nekateri ljudje živijo v preteklosti. Pogosto podoživljajo slabe trenutke, dneve, obdobja žalosti in bolečine. Vse preveč jih je. Tistih, ki vedno znova obžalujejo napačne odločitve, zakonsko zvezo, izbiro poklica ali prijatelja, napačno investicijo. Tistih, ki podoživljajo ločitev, dopuščanje nasilja, bolezen, izgubo. Dan za dnem podoživljajo nemoč, bolečino in v slabih spominih izgubljajo sedanje življenje. Ure in dnevi sedanjosti odtekajo zaradi preteklosti.
Le malo jih živi v lepih spominih in podoživljajo lepe trenutke, zmagovalne zgodbe, srečo in blagostanje. Tem ljudem je vsaj lepo, a tudi oni izgubljajo sedanjost.
Živeti v prihodnosti je izguba časa (fantazisti)
Nekateri živijo v prihodnosti. V iluzijah, fantazijskem svetu. Fantaistom optimistom je lepo saj si svet izrišejo v svetlih barvah, bogatih okusih in prijetnem vonju. Euforično razlagajo kaj vse pričakujejo in kaj vse se jim bo lepega zgodilo. Navadno bodo vsi postali bogati, dobrega zdravja in ljubljeni. Neredko jih čaka trpko spoznanje, saj se vse ne konča vedno po njihovih napovedih in željah, zato imajo v podzavesti že potencialne krivce, ki utegnejo uničiti njihov imaginarni idealiziran svet.
Fantazistom pesimistom je težje, saj je njihov svet prihodnosti črnobel, hladen in pust. Pričakujejo obilo megle, dežja in hladu, povodenj in snežni metež. Na delovnem mestu same težave, še več dela, manj pomoči sodelavcev. Doma bo partner še manj ustrežljiv. Prijatelji se bodo izkazali kot sebični, izkoriščevalski tujci. Hrana bo vse slabša in elektrika dražja.
Tako optimisti kot pesimisti so fantazisti, ki izgubljajo sedanjost. Njihov svet je virtualni svet. Svet besed in ne dejanj.
Živeti tukaj in zdaj je priložnost (ljudje dejanj)
Vedno manj ljudi živi tukaj in zdaj. V realnem svetu. Svetu kjer probleme lahko aktivno rešujemo, se glasno in iskreno pogovarjamo, smejimo, dotikamo, ustvarjamo, premikamo, prenavljamo, spreminjamo, delamo nekaj otipljivega, vidnega. Ustvarjamo svojo zgodbo, gradimo svoj ponos, se veselimo s prijatelji in družinskimi člani, potujemo in se premikamo s koraki, telesom in se ob tem zadihamo in preznojimo. Sedanjost je priložnost, da si ustvarjamo spomine za prihodnost in hkrati izkoriščamo izkušnje iz preteklosti, gradimo modrost. Izzive sedanjosti rešujemo z glavo in rokami, se ob tem učimo in zabavamo.
Pomislite, da ste na svet prišli kot enodnevnica
Vsakdo bi moral kdaj pomisliti. Kako bi preživel dan če bi se rodil kot krilata žuželka iz roda Ephemeroptera (ephemeros-kratkoživeč). Kot enodnevnica, ki ji je dano nekaj ur do nekaj dni življenja. Bi se prerekal, prevaral prijatelja, nahrulil otroka, cel dan pisal žolčne komentarje, se jezil in preklinjal…
In življenje ni nič drugega kot vsota dni (in noči), kot roj enodnevnic.
Za tiste, ki jim je najlepši del dneva spanje se v mojih očeh velja vprašati o smiselnosti rojstva. Morda je to klic na pomoč, krik. Morda poziv k drastičnim spremembam življenjskega stila, oblačil, oseb, ki ga obkrožajo in okolja v katerem živi.
Vakdo ima priložnost in pravico, da najprej sprememni sebe in nato z boljšo verzijo sebe izboljša tudi družbo kateri pripada. Bodimo manj nostalgiki, fantazisti in bolj ljudje dejanj, ki osrečujejo nas same in vse okoli nas.
Živimo le tukaj in zdaj in nihče ne ve koliko nam je dano.
