Partnersko terapijo izvajata po načelih v čustva usmerjene terapije za pare (angl. Emotionally Focused Couples Therapy), ki velja za enega izmed najbolj raziskanih in dokazano učinkovitih pristopov za delo s pari. Njegova utemeljiteljica je dr. Sue Johnson, klinična psihologinja, partnerska terapevtka ter dolgoletna univerzitetna profesorica in raziskovalka partnerskih odnosov in partnerske terapije na Univerzi v Ottawi v Kanadi. V procesu tovrstne terapije terapevt pomaga paru prepoznati negativne kroge (t.i. cikle) interakcij, ki par vedno znova potegnejo še globlje v konflikt.
V pogovoru so razkrivali izzive sodobnega partnerstva, ki velikokrat izhajajo iz nerazrešenih negativnih zgodnjih otroških izkušenj in posledičnih neozaveščenih vzorcev čustvovanja, komuniciranja in vedenja.
Stili navezanosti so fascinanten vidik človeške psihologije
Nanašajo se na to, kako se povezujemo z drugimi v intimnih odnosih, zato močno vplivajo na naše partnerske odnose. Ena najpogostejših dinamik, ki se pojavlja pri parih, je dinamika izogibanja in ambivalentnosti.
Ko se posamezniki z izogibajočim se stilom navezanosti in tisti z ambivalentnim stilom navezanosti združijo v partnerskem razmerju, pogosto doživljajo dinamiko zasledovanja in umikanja, kar poganja in ohranja krog konfliktov in napetosti v odnosu.
Osebe z izogibajočo se navezanostjo imajo močno potrebo po neodvisnosti in samozadostnosti. Pod to potrebo je strah pred zavrnitvijo, kajti verjamejo, da bodo razočarani ali izdani, če se drugemu odprejo in se navežejo. Morda so se zgodaj v življenju naučili, da iskanje tolažbe ali podpore pri drugih vodi do zavrnitve ali zapuščenosti. Posledično se lahko partnerju/ki umikajo, distancirajo ali se počutijo nelagodno ob ranljivosti in čustveni intimnosti. Da bi ohranili občutek nadzora, lahko partnerja/ko odrivajo oziroma odvračajo (npr. s kritiko) ali ustvarjajo konflikte.
Po drugi strani pa imajo osebe z ambivalentnim stilom navezanosti globoko zakoreninjen strah pred zapuščenostjo. Koren teh strahov je pogosto v zgodnjih življenjskih izkušnjah, kot je nepredvidljiv odnos s staršem. V odraslosti čutijo veliko potrebo po potrditvi ali podpori s strani partnerja/ke, lahko imajo težave pri sprejemanju odločitev ali samostojnem delovanju. Zelo so občutljivi na zaznane grožnje zavrnjenosti ali zapustitve. Ta strah lahko vodi v nenehno iskanje čustvene povezave, da bi pomirili svojo tesnobo in preprečili zapuščenost.
NEKAJ MISLI IZ PODKASTA
70 odstotkov aktivnosti v našem partnerskem odnosu je povezanih z našo preteklostjo.
Če otrok sliši: "A si ded'c ali nisi, zakaj pa jokaš?!", potem to razume kot:"Aha, ne smem jokati", ker na ta način ohranjam svoj odnos z očetom, zato skrijem svojo ranljivost. Otrok se torej prilagodi tako, da se umakne. Če da svoje potrebe, svoja čustva na stran, potem ima občutek, da ohranja vsaj en delček odnosa.
Izogibajoč partner si zelo želi ustreči partnerki, samo tega ne zna. Njegova notranja motivacija je v bistvu: "Zelo si želim, da bi bil zadosti dober zate. Ampak v tvojih očeh vidim, da zdaj nisem. In to je tako boleče, da se raje umaknem."
Če je partnerka zelo kritična, napadalna, kar je pri ljudeh s travmami zelo pogosto, torej huda reaktivnost, huda jeza, če je veliko kritike, grdih besed, če letijo žaljivke, to zelo pritiska na partnerjevo rano: 'nisem zadosti dober'.
Kadar se pari zmorejo pogovarjati na svojih ranljivih delih, to zelo umirja konflikt. Dokler konflikt poteka samo na zgornjih nivojih, na ravni obramb, je konflikt popoln - umikanje, pritiskanje, kritiziranje, branjenje, jezno branjenje - to poganja konflikt. Zato delamo s pari na način, da jih vodimo v te ranljive dele, ker ko prihajajo v stik z njimi, ko se pogovarjajo na ravni teh delov, to znižuje konflikt. Ko moški razume, da za jezo in kritiko njegove partnerke leži velika žalost, da jo boli, da ji je težko ... to umirja konflikt; ker ve, da je to njena osebna obramba, se čuti manj napadenega.
Jeza je kot olupek pri avokadu, koščica pa je bolečina, žalost, povezana s potrebo po povezanosti ... Se pravi, da je jeza nek tragičen izraz naših neuresničenih potreb in bolečin.
Gottmana, ki sta raziskovala varne pare, sta dokazala, da je temeljna stvar, ki jih loči od parov, ki jim ne uspeva, ta, da znajo popravljati odnos. Tudi oni se skregajo, vendar imajo kapaciteto ali so se tega naučili v primarni družini, da ko se skregaš, moraš zadosti hitro to pokrpati - se pogovoriti, popraviti, se opravičiti ...
To je kar nevarna ideologija, pričakovati vse od partnerja, to je mit o romantični ljubezni.
