Nazaj

Lucija Čevnik: Mama v svoji hčerki zrcali sebe

3.343 ogledov

Tema tokratnega Sensinega podkasta Modra soba je odnos med mamo in hčerko. Voditeljica dr. Metka Kuhar je gostila Lucijo Čevnik, doktorico socioloških znanosti, profesorico, specializantko lacanovske psihoanalize, publicistko, mentorico, svetovalko in avtorico knjižnih uspešnic Mama hčerki in Hčerka mami.

Pogovarjali sta se predvsem o ranah in brazgotinah v odnosu mati-hči, ki obenem povezuje generacije in je tudi prva vez, ki otroka poveže s svetom. Poskusili sta najti odgovore na vprašanja:

  • Kako lahko hčere zacelimo posledice travme, če je bil naš odnos z materjo zaznamovan z njo?
  • Kako se lahko hčere osvobodimo negativnih čustev in vzorcev v odnosu z materjo?
  • Kako lahko hčere objektivno ovrednotimo vlogo svoje matere v našem življenju?
  • Kako se lahko hčere zdravo oddvojimo od matere in razvijemo lastno identiteto?
  • Kako izstopiti iz pogrevanja preteklosti, kako se osvoboditi jeze, zamere, obsojanja matere - žrtve?
  • Kaj lahko kot matere storimo, da ne prenašamo lastne travme na hčere?
  • Lahko damo kot matere res le to, kar smo same prejele, ali lahko to presežemo?
  • Kako izstopiti iz samoobsojanja, krivde, slabe vesti, ki nas najeda, da nismo dobre mame?

NEKAJ MISLI IZ PODKASTA

Mamine žrtve ne moreš nikoli oddelati, pa če se še tako trudiš celo življenje.

Slovenska mati je žrtev, mučenica, ki se razdaja, predaja ... vedno mora ona nekaj narediti, delati, se razdajati, žrtvovati ... in noben ji ni hvaležen. Saj to je najhujše, ker noben ni hvaležen. Ampak ta nehvaležnost na drugi strani ves čas ustvarja občutek krivde. In to neznosne, nerešljive ... krivde, ki nikoli ne more oddelati te žrtve.

Mama v svoji hčerki zrcali sebe. Skozi hčerko zelo močno začutim svoj lastni jaz oz. jo pogosto dojemam kot svojo malo sebe. Skozi njo čutim svoje lastne bolečine, svoje lastne krivice, svoje lastne strahove. Obenem me je strah zanjo in jo želim zaščititi. Nekako jo vidim kot podaljšek sebe.

Odnos mama - sin je, tudi zaradi drugega spola v primerjavi z odnosom mama-hči, drugačen. Sin ni enako kot hči. Mama se skozi njega ne more tako identificirati, kot se prepozna ali vidi v hčerkinem bistvu, njenem sebstvu. In ravno tu pogosto nastopi problem, ker hčerkino sebstvo razume kot svoje sebstvo.

Individualizem in tekmovalnost se izražata tudi v odnosu med starši in otroci. Starši trenutni družbeni ideologiji sledijo tudi pri vzgoji, v veri, da želijo otrokom dobro. Za otroke obstajajo pritiski iz ene in druge strani: kdo moraš biti, ker tak, kot si, nisi v redu. Najprej moraš nekaj postati, doseči, nekaj imeti in potem boš nekdo. Postati moraš svoja blagovna znamka. Postati moraš influenser. Za mlade je to zdaj zelo pomembno - biti bitko, kdo je najboljši na spletu, kdo ima največ všečkov. To je zdaj postalo kriterij za to, kdo je in kdo ni; kdo obstaja in koga ni.

Mi moramo biti mama sami sebi, ranjenemu otroku v sebi. Ne moremo pričakovati, da bo mama pozdravila tega ranjenega otroka v nas. Ona je namreč soodgovorna, da je ta otrok ranjen. V sebi moramo najti zdravo jedro in reči, da mi nismo naša mati. Če se ona ne bo spremenila, to ne pomeni, da je za nas konec poti.