Dr. Škodlar, psihiater in psihoterapevt, vodja enote za psihoterapijo Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana, je tudi predavatelj in avtor več del. V njegovi knjigi Samoumiritev je zbranih 52 metod za doseganje telesnega, duševnega in duhovnega ravnovesja.
V pogovoru je dr. Škodlar delil svoje prve izkušnje z meditacijo in opisal, kako je ta praksa vplivala na njegovo profesionalno pot. Razpravljal je o pomenu duhovnih praks za duševno zdravje ter podrobno govoril o čuječnosti in vse večji priljubljenosti teh praks v sodobni družbi. Hkrati je izpostavil tako prednosti kot pasti teh praks.
Predstavil je svoje razumevanje mističnih izkušenj, ki presegajo tradicionalno percepcijo realnosti in nudijo globoko doživetje, ki lahko vodi do transformativnih sprememb v življenju posameznikov.
Dr. Škodlar je predstavil svoje terapevtsko in raziskovalno delo na področju psihoz in povezavo med psihoterapijo in duhovnimi praksami. Epizoda je obogatena z globokimi uvidi in praktičnimi nasveti dr. Škodlarja, ki so lahko v pomoč tako strokovnjakom s področja mentalnega zdravja kot tudi posameznikom, ki iščejo metode za izboljšanje svojega duševnega počutja.
IZ PODKASTA
O popularizaciji duhovnosti
Zanima me meditacija, čuječnost, joga - vse starodavne prakse in njihove oblike, ki so do danšnjega dneva preživele in se transformirale. Danes je tega veliko in tudi ljudi, ki se s tem ukvarjajo. To mi je hkrati všeč, vendar lahko hkrati tudi zvodeni, se razostri in temeljno sporočilo ostane prezrto. Pri tem se mi vzbujajo mešani občutki. Zagotovo tam, kjer se duhovnost potopi v ekonomske vode in vdre v različne vzvode moči, osnovno sporočilo velikokrat sploh ni več prisotno. Ostanejo samo še zunanje forme. Menim, da je potrebno ločiti med ljudmi prakse in tistimi, ki to počnejo iz takšnih ali drugačnih vzvodov. Verjamem, da so prvi tisti stebri, na osnovi katerih se bodo te prakse lahko ohranile v izvornem, dobrem smislu.
O meditaciji
Meditacija je zame vsako ostajanje pri doživljanju z namenom, da bi ga boljše razumeli znotraj širše umeščenosti v svetu. Ne gre zgolj za razumevanje sebe, ostajanja pri sebi v nekem ožjem smislu, ampak za odpiranje notranjega prostora. To bi opisal kot sedenje, seveda s sabo in v tišini, ampak s tem, da se odpira prostor - s tem mislim pogled na procese, ki tečejo skozi mene in ki se zlivajo in prelivajo s procesi okrog mene. To pomeni videti celoto, veliko povezanost.
O trenutkih uvida
Trenutke uvidov, 'aha trenutkov' imamo ljudje v življenju veliko, odvisno pa je, koliko pozornosti jim namenjamo.To so trenutki, ko nekaj zagledam, vidim ... uzrem, uvidim, ko se mi razjasni neka povezava. Teh trenutkov je ogromno tudi v psihoterapevstkem procesu, ki nikoli ne teče zvezno, ampak vedno skozi trenutke uzrtja, uvida, 'aha-ja'. In meditacija je v resnici samo ustvariti prostor, pogoje z osredotočenostjo, umirjenostjo, da bi lahko ugledal. In to se zgodi mnogim, ki meditacije ne prakticirajo formalno, in enim za zmeraj spremeni življenje. Eni pa pač zagledajo, zgodi se jim uvid, pa na to pozabijo in živijo naprej ujeti v vsakdanjost.
