Mag. Miran Možina je leta 2007 je prejel tudi Zlato priznanje za razvoj psihoterapije s strani Slovenske krovne zveze za psihoterapijo. Je avtor knjige Mozart človeške komunikacije, biografije o psihiatru in psihoterapevtu Miltonu Ericksonu.
V podkastu med drugim najdete odgovore na vprašanja:
- Komentar na trenutno stanje v slovenski psihiatriji, ko na plano prihajajo različna pričevanja o nasilju in zlorabah na ljubljanski kliniki
- Problematike psihiatrije in prevelikega predpisovanja zdravil
- Temna plat antidepresivov
- Problematike psihoterapije v Sloveniji
- Kaj je razlog, da so danes najbolj pogoste depresivne in anksiozne motnje
- Kakšne travme nosi sam in kako se je spopadal z njimi
- Kako gleda na želje po spremembi spola
- Kako na oddelku za otroke in mladostnike pomagajo mladim
- Kaj je huje: fizična ali duševna bolečina
Miran Možina o stanju psihiatrije v Sloveniji:
"Zadnja afera v zdravstvu kaže na to, da nadzor nad kvaliteto storitev ni bil dovolj dober. V slovenski medicini je zelo težko ljudem, ki doživijo napake in pomanjkljivo obravnavo v zdravstvu, priti do zadoščenja in popravila. Predvsem pa sistemsko ni urejeno, da bi se iz napak in pomanjkljivosti učili in izboljševali naš zdravstveni sistem."
"Ko sem sam nastopil v službi v psihiatrični bolnici, smo imeli primer, ko je zdravstveni tehnik posilil eno od pacientk. Ta nevarnost, da nekdo iz svojih nepredelanih čustvenih vzgibov izkoristi situacijo in se znese nad šibkejšim, vedno obstaja. Ljudje smo pokvarljiva bitja glede na okoliščine, v katerih smo."
"Psihotravmatologija je v zadnjih 25 letih doživela velik razvoj, v veliki meri tudi zaradi nevroznanosti, ki je pokazal do kakšnih sprememb lahko pride v možganih že samo po enem travmatičnem dogodku. Zame so bili zelo pretresljivi posnetki fMRI možganov žensk, ki so bile enkrat posiljene. Takšni dogodki povzročijo dolgotrajne in strukturne spremembe možganov, ki trajno spremenijo čutenje ženske.
Mislim, da danes v Sloveniji močno zaostajamo za drugimi državami Evrope, ki so naredile pomembne korake na področju psihotravmatologije. Pokazalo se je, da številne duševne motnje, ki jih poprej nismo nujno povezovali s travmo, kot so depresije, hude anksiozne motnje, motnje hranjenja... imajo travmatsko ozadje.
V slovenski psihiatriji je zaskrbljujoče, da se relativno majhno število psihiatrov res ukvarja s psihoterapijo in z načini zdravljenja travme. Ljudje ostajajo na tem, da dobijo neka zdravila. Niti ne povežejo svojih težav s težkimi spomini, ki jih bremenijo."
