"Duhovna zloraba ni nujno spolna zloraba, gre za čustveno manipulacijo znotraj duhovne skupnosti z duhovnimi sredstvi," pojasni Zmago Švajncer Vrečko, ki je končal magisterij iz filozofije in izpopolnjevanje iz zakonske in družinske terapije. Zaposlen je kot mladi raziskovalec na Inštitutu Nove revije, je generalni sekretar Združenja zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije ter izvaja individualno, zakonsko in družinsko terapijo. Trenutno je vpisan na doktorski študij na Teološki fakulteti, kjer se specializira iz področja duhovnih zlorab, kar je tudi tema tokratne epizode Sensa podkasta z Ano Vehovar.
Kaj vse se lahko dogaja na področju duhovnosti? So lahko duhovni nauki in duhovna prepričanja problematična? Kako pogosto so duhovne vodje narcisi? Zmago je na lastni koži občutil, kaj je to duhovna zloraba. Tematika ga je začela zanimati in začel je študirati literaturo iz področja, iz katerega opravlja tudi mednarodno raziskavo v sklopu doktorata.
V podkastu najdete odgovore na vprašanja, kot so:
- Kakšne oblike zlorab se pojavljajo v sodobnejših oblikah duhovnosti?
- Zakaj pride do zlorab v duhovnosti tako pogosto?
- Zakaj je duhovne zlorabe, še posebej kadar gre za psihične ali čustvene zlorabe, tako težko dokazati?
- Kako problematično je, da ljudje želijo vse kompleksne probleme rešiti preko duhovnosti?
- Kako so povezane narcistične motnje z duhovnostjo?
- Kako so tantrične prakse lahko problematične z vidika spolnih zlorab?
- Iz kakšnih okolji in primarnih družin običajno izhajajo ljudje, ki so nagnjeni k duhovnim zlorabam v odrasli dobi?
In še številne druge teme, povezane z zlorabami, ki so v naši družbi bolj pogoste, kot si morda upamo priznati.
Zmago v podkastu pojasnjuje:
"Duhovna zloraba je zelo težek pojem za opredelitev. Veliko ljudi pravi, da je to lahko najhujša oblika zlorabe. Če si zlorabljen v družini, partnerstvu ali na delovnem mestu, ti kot človeku še vedno ostane presežna ali duhovna raven, kjer lahko še vedno doživiš nek mir. Če pa je še ta, notranja oziroma duhovna raven zlorabljena, ti ne ostane več nič. Vse ravni so zlorabljene in takrat lahko človek zaradi izjemnega trpljenja stori tudi samomor. To se tudi dostikrat dogaja, ker se takrat nimaš več na nič upreti. Če te zlorabi duhovna skupnost, ne zaupaš več nikomur.
Duhovna zloraba zelo škodljivo vpliva na ljudi, ki jo doživijo in lahko vključuje manipulacijo in izkoriščanje. Žrtev prisiljeno prevzema odgovornost za različne stvari, je cenzurirana pri sprejemanju svojih odločitev. Nadzoruje se, katera odločitev je zanjo v redu in katera ni v redu. Dostikrat je primorana biti tiho ali skrivnostna. Kar se dogaja v neki skupnosti, ostane tam. Podobno kot se ne govori denimo o tem, če se v družini dogaja nasilje. Uporablja se nadzor z uporabo svetih besedil, svetih naukov, tradicionalnih učenj... In seveda moraš biti podrejen duhovnemu voditelju.
Specifična stvar pri duhovni zlorabi je tudi, da duhovni vodja dostikrat pravi, da govori v imenu Boga, višjega, presežnega... Ima večje duhovne lastnosti kot drugi, zato mu moraš biti podrejen in slediti njegovim naukom, da boš morda tudi ti dosegel razsvetljenje, večji mir, večjo srečo in postal podoben njemu. Ampak to se potem ne zgodi. Če je nek vodja duhovne skupnosti še narcisoiden, ne bo dovolil, da bi bil kdo drug na enaki ravni, kot je on, ker noče izgubiti moči in nadrejenega položaja, kar je problematično. Podobno pa se lahko dogaja tudi v družinah, ko se starši počutijo ogrožene, če jih otroci v nečem prekašajo.
Pogosto gre v duhovnosti tudi za elitizem, kjer duhovna skupnost poudarja, da so samo oni najboljši, da le oni vedo resnico tega sveta in da lahko samo z njihovo pomočjo človek doživi razsvetljenje, pride do višjih stanj zavesti ali do Boga. Tako moraš zanikati sebe, saj lahko samo na njihov način prideš do miru in sreče.
Duhovne skupnosti tudi pogosto strašijo z izklučitvijo na način, da če se boš upiral, boš izključen iz skupnosti, v kateri imaš morda vse svoje prijatelje ali celo družino. Podobna odvisniška dinamika pa se lahko pojavi tudi v partnerskem odnosu..."