Tržačanka, ki je prepričana, da Slovenci bolj cenimo kulturo kot Italijani

Na velikem odru dvorane Slovenske filharmonije sta se v podkastu 1,2,3 … bis! s Tilnom Artačem tokrat pogovarjali Tatjana in Verena Rojc. Isti priimek ni zgolj zanimivo naključje, sogovornici sta v ožjem sorodstvu. "Verena je moja edina nečakinja," pove Tatjana Rojc, slovenska literarna zgodovinarka, pesnica, pevka, pisateljica in publicistka, ki je bila na parlamentarnih volitvah leta 2018 izvoljena v senat italijanske republike. Obe sta Tržačanki, povezujeta ju (poleg sorodstvene vezi) umetnost in glasba, Verena Rojc je članica prvih violin orkestra Slovenske filharmonije.

Sodobna glasba jo spremlja že od rojstva

Glasba in kultura sta v njunih genih. Verenin oče je bil glasbenik, pianist, sam je koncertiral in mnogo let predajal znanje študentom. On je tudi tisti, ki ji je približal sodobno glasbo in na čas otroštva jo veže en prav poseben spomin. Takole pripoveduje, kar ji je pripovedoval oče: "Ko sem bila majhna, sem se igrala v dnevni sobi, oče pa je vadil. Na programu je imel sodobno skladbo in je pač to vadil. Potem pa se spomni name in si misli: 'ubogi otrok, to pa ne bo šlo'. In začne igrati Mozarta, ki je običajno za manjše otroke super. In jaz se začnem jokati. Oče se je ustrašil, kaj je z mano narobe, poskusi še z Mozartom na plošči, pa ni nič pomagalo. Potem pa le spet začne vaditi sodobno glasbo in jaz se umirim …" (smeh).

Slovenski filharmoniji se je Verena Rojc pridružila pred osmimi leti in gostitelja ob tem zanima, kako poteka izbor novih članov, kako poteka avdicija. "Zelo hudo," malo za šalo odgovori sogovornica, malo pa tudi zares, kajti, kot pravi, avdicija ni prav prijetna za nikogar, ne za kandidata in ne za komisijo. V njenem primeru so vse tri avdicijske etape potekale pred zaveso. "Zakaj pred zaveso?" zanima Artača. Predvsem zato, mu odgovori Rojčeva, da si prisiljen kot prvi vtis uporabiti samo ušesa in se sfokusirati samo na igranje.

Na koncu komisija glasuje, nov član pa mora biti izglasovan od večine. A tudi če dobi večino, to še ni zagotovilo za dolgoročno sodelovanje. Kdor uspešno opravi avdicijo, temu sledi enoletna poskusna doba. "Igranje ima pomembno vlogo, pomemben pa je tudi značaj - da se dobro vklopiš v skupino - kajti novi član je z nami lahko tudi 30 let, to je poroka na dolgi rok," obrazloži Verena Rojc.

Demokracija tudi v orkestru

Pravi, da v orkestru vlada demokracija, ampak z določenimi precej strogimi pravili. Sama si zgradbo orkestra predstavlja kot piramido, na vrhu katere je koncertni mojster. A še tako stroga pravila se kdaj tudi prekrši in Tilen Artač sogovornico nagovori, naj vendarle deli kakšen tak primer. Res se spomni, da je nekoč, pa ne v Slovenski filharmoniji ("seveda ne," se pošali Artač), doživela, da z dirigentom ni bilo vse v redu. Koncertni mojster je to seveda hitro opazil, prekinili so vaje in v izjemno hitrem času pridobili novega dirigenta.

A takšni in drugačni 'prekrški pravil' se ne dogajajo samo v orkestru, pač pa tudi v parlamentu. "Tudi v parlamentu se zgodijo trenutki, ko predsednik parlamenta nekako ne more držati reda v zbornici in potem pride tudi do fizičnega obračunavanja. Tisti, ki so bolj strastni, se prav zaženejo dol po stopnicah do drugega dela parlamenta … je kar zabavno," pripoveduje Tatjana Rojc, ki pravi, da ji je bil parlament velika šola, ker beseda, ki je bila prej samo individualna, na mah postane javna: "To je zelo dvorezen meč in tu je demokracija zelo zahteven pojem. Marsikdo si domišlja, da je demokracija velik anarhizem, v bistvu pa mislim, da ima zelo zelo stroga pravila."

 Glasba povezuje različne narode in kulture

Tatjana in Verena Rojc sta obe Tržačanki in dobro vidita, kako se je Trst kulturno spreminjal v zadnjih tridesetih letih. Spremembe so ogromne. "Odkar je Slovenija vstopila v Evropsko unijo in postala samostojna država ter prestopila v schengensko območje, se je zgodil en velik socialni in kulturni preobrat v glavah ljudi. To je zelo blagodejno in pozitivno vplivalo na vzdušje, ki je v Trstu," pravi Tatjana Rojc.

Opozori na še svežo novico o tem, da bo italijanska tržaška univerza, ki letos praznuje svojo 100-letnico, častni doktorat podelila italijanskemu predsedniku Sergiu Mattarelliju in bivšemu slovenskemu predsedniku Borutu Pahorju "za vse, kar sta naredila za sožitje in prijateljstvo, kar je seveda dobilo svoje največje priznanje v skupni evropski prestolnici kulture, kar se bo zgodilo leta 2025 za Novo gorico in Gorico. To so veliki koraki, ki ne bi bili mogoči pred 20 ali 30 leti." Tako razmišlja Tatjana Rojc, ki je prepričana, da ima glasba bistveno vlogo pri povezovanju med ljudmi.

Slovenci damo več na kulturo kot Italijani

Če bi morala izbrati, je Tatjana Rojc prepričana tudi, da Slovenci v primerjavi z Italijani mnogo več damo na kulturo. Takole utemelji: "Nihče v Italiji si ne more predstavljati, da ima lahko pisatelj status svobodnega umetnika. Umetnost je svobodna, v Italiji tega statusa ni. Tudi kultura je tržna v Italiji. Zelo tržna. Ko ti predlagajo, da bi objavil knjigo, ne dobiš honorarja. Ti si kot avtor na prizorišču v nekem supermarketu. Če ti gre dobro, gre knjiga dobro v prodajo in to je to. V Sloveniji je veliko spoštovanje do kulture."

Poudari, kako so že Trubar in njegov krog doumeli, da lahko glasba (petje) združuje ter plemeniti ljudi. Če se Italijani prepoznavajo v operi, se Slovenci prepoznavamo v prepevanju in tudi Tatjana Rojc se spominja, kako so doma vedno prepevali: "Mi smo doma ogromno prepevali. Naša mama je imela krasen alt, moj brat je igral na klavir in prepevali smo večglasno. Ni bilo niti kratkega potovanja, da nismo peli. To me je zelo zaznamovalo … Tako bogato narodno petje, tudi liturgično petje, kakršno je med Slovenci, to bo težko dobiti med drugimi narodi."

 Pomembno je, da država podpira kulturo, a v prvi vrsti jo moramo podpirati ljudje. Artača zanima, na kateri koncert v letošnjem letu bi Verena Rojc povabila svojo teto. Tako njo kot občinstvo bi odlična violinistka povabila na koncert sodobne glasbe, ki je lahko izjemno zanimiv tako zvokovno kot vizualno ("ko so na odru neki čudni inštrumenti, ki se ne uporabljajo na navadnih koncertih simfonične glasbe"). Pri sodobni glasbi se ji zdi izjemen privilegij, da se je s skladateljem mogoče pogovoriti o njej, kar z Mozartom ali Beethovnom na žalost ni mogoče.

Ob tem Tatjana Rojc doda, da je njej osebno sodobna glasba velik izziv, tudi racionalni: "Sodobna glasba je misel, razmišljanje, racionalnost, ki se prelevi v zvok …" Zdi se ji izredno pomembno, da Slovenska filharmonija prireja tudi cikel koncertov sodobne glasbe in pravi, da ji je skoraj žal, da ne živi v Ljubljani, saj da bi "gotovo dala v vrsto različne žanre in jih potem postavila nekako v intimni dvogovor".

Čeprav je z glasbo tesno povezana že od otroštva, sama profesionalno ni nikoli igrala nobenega inštrumenta. Njen brat Aleksander Rojc (Verenin oče) je igral klavir in starša sta določila, da bo mlajšo sestrico učil, pa ni najbolje delovalo. Potem je bratov učitelj klavirja predlagal, naj se gre deklica – ker ima izreden posluh – učiti violine, pa se je Tatjana Rojc temu uprla. "Že kot majhna sem bila anarhist, upornik," doda.

Ni pa se gostja uprla izzivu, ki je sledil, kajti Tilen Artač jo je povabil, da zaigra violino s svojo nečakinjo: "Glasba ni tako kot politika. V komorni glasbi ni koalicije, v komorni glasbi ni opozocije, pomembno je samo, da se lepo sliši. Pa v bistvu je podobna kot politika. Dame in gospodje, senatorka v italijanskem parlamentu, gospa Tatjana Rojc." Simpatičnemu učenju, ob katerem se je Rojčeva opravičila Beethovnu in Slovenski filharmoniji (obljubila je, da ne pride na avdicijo), je sledilo pravo presenečenje ...