Tomo Križnar o nekdaj prepovedani skladbi, ki je najbolj primerna za ljubljenje

Tomo Križnar je v najnovejšem podkastu 1,2,3 ... bis! gostitelju Tilnu Artaču (drugi gost je bil tenorist Slovenske filharmonije Igor Drnovšek) zaupal marsikdaj, česar o njem še nismo vedeli. Tudi to, da si danes ne prepeva več toliko veselih pesmi, pač pa bolj žalostne, saj je breme, ki ga nosi, preveliko. "Pa je Gorski Karabah letos, pa se Ukrajina nadaljuje, pa je ponovno Palestina, pa od aprila, ko se je začela nova za vojna v Sudanu, je z domov pobegnilo 6,5 milijonov ..." pripoveduje vidno čustven. 

A včasih, ko je bil res srečen, pravi, si je pel takšne pesmi, kot je slavni Bolero Mauricea Ravela. "Jahamo, jahamo, gremo skozi vesolje, gremo v neznano," se vživi v njen ritem Križnar, ob tem pa Artač pripomni, da je to menda tudi skladba, ki je najbolj primerna za ljubljenje. "Saj je bila prepovedana. V času nastanka. Je preveč provocirala. Na koncu pride do izliva, do eksplozije. Jaz mislim, da je vesolje nastalo z orgazmom, jaz tako doživljam svet. To je staroselsko, da tako vidiš svet – moški, ženska, dva pola, dva spola, dve očesi, zato vidimo globinsko ostrino, dve ušesi, zato imamo stereo. Ne moreš hoditi z eno nogo. Lahko, ampak ne dolgo. Vse je polarno, vse to se privlači, vse je magnetično. Od zadaj smo glih, od spredaj pa skupaj pašemo. A veš, kako je to pomembno? Še naprej bi morali delati take skladbe, kot je Bolero!" je prepričan Tomo Križnar, ki pravi, da se mu vseskozi vrti glasba, da vseskozi nekaj poje.

Ob tem ga Tilen Artač postavi pred izziv - prinese mu afriški boben, hitro šolo pa mu je ponudil Igor Drnovšek. Pa ne preveč, kajti kot pravi slednji -  "midva s Tomotom oba veva, da šola ubija kreativnost." Pa sta vsak s svojo kongo med koleni prešla kar v prakso, pridružil se je zbor Slovenske filharmonije in zgodila se je prava čarovnija, v kateri je bil največji užitek spremljati Toma Križarja. Kot bi vsa bremena za hip padla z njegovih ramen ... 

Celotnemu pogovoru lahko prisluhnete spodaj.