Kako je Slovenec postal nesmrten na Hrvaškem: Marjan Pipenbaher o mostu, ki je spremenil življenja številnih (VIDEO)

Hrvaški polotok Pelješac je tudi med Slovenci precej priljubljena turistična destinacija. Razumljivo, če smemo dodati. Pelješac turistom ponuja marsikaj. Tako uživanje v kristalno čisti vodi kot tudi prijetnem podnebju, odlični hrani in okusnem vinu. Radi ga imajo tudi pohodniki, hrib Sveti Ilija stoji 961 metrov nad morjem. Pelješac lahko zadovolji tudi okus tistih, ki radi brskajo po zgodovini; polotok so kot prvi poselili že Iliri, kasneje so se tam mudili tudi Grki, Rimljani in Bizantinci. Toda čeprav je Pelješac vsekakor vreden obiska, se mu je še do pred kratkim marsikdo iz Slovenije ne glede na vse raje izognil v velikem loku. Razlog? Zahteven dostop in dolga pot. Kdor ni želel na trajekt, je moral z avtom celo čez Bosno in Hercegovino, kar pa številnim pričakovano - tudi zaradi gneč na dveh mejnih prehodih v razmaku vsega 9 kilometrov - ni dišalo. Zdaj so časi drugačni. Lani poleti se je vse spremenilo. Velikanske zasluge za to pa ima tudi ... Slovenec!

Da je Pelješac po novem po kopnem dosegljiv tudi s hrvaške strani, gredo zasluge tudi uglednemu slovenskemu gradbenemu inženirju in graditelju mostov Marjanu Pipenbaherju. Slednji je načrtoval pelješki most, s katerim so Hrvati po dolgih letih povezali celinski del države s svojo kopensko eksklavo, ki obsega glavnino Dubrovniško-neretvanske županije.

Most, ki prečka pelješki kanal, so gradili od poletja 2018 dalje, stroški gradnje so znašali več kot 420 milijonov evrov. Most je dolg 2404 metre, širok 23,6 metra, visok pa od 75,4 do 98 metrov. 

O pelješkem mostu je Marjan Pipenbaher nedolgo tega spregovoril tudi kot gost v tokratni epizodi Mastercard® podkasta navdiha. Nekdanjemu predsedniku države Borutu Pahorju je razkril tudi to, koliko časa je minilo od prve ideje do tega, da je most zasijal v vsej svoji veličini. 

"Morda kdo misli, da je to hitra zgodba, pa temu ni tako. Veste, vsi veliki mostovi oziroma viadukti potrebujejo svoj čas. Od prvih idej pa do izgradnje mine 7, 10, 12 let. S Pelješcem sem začel leta 2012. Decembra smo podpisali pogodbo. Tedaj smo združili moči z zagrebško fakulteto in morali smo ponuditi dve rešitvi. Zagrebčani so predlagali gredni most z velikim številom podpornikov v morju. Jaz pa sem vseeno razmišljal ... Most mora imeti zgodbo. In če človek hodi po Pelješcu, vidi, da je zgrajen iz številnih piramidastih hribov. In potem razmišljaš, kaj narediti. S tem, da so ta most Hrvati že gradili, in sicer je bil to most z dvema ogromnima pilonoma v sredini in skoraj 600 metri razpona. Bi nadvladal ta prostor. Potem je sledila kriza, projekt ni bil izdelan do konca. Tudi če smo odkriti ... Niso imeli prave predstave, koliko bi most stal. Takrat so gradnjo ustavili in rekli, da bodo začeli znova. Ko smo gradili most, smo morali dva obstoječa stebra porušiti. Zgodba pa je takšna, da moraš pri vseh teh velikih mostovih čutiti prostor. Če ne čutiš prostora, ni nič," je razpredal 66-letni Marjan Pipenbaher.

Boruta Pahorja je v nadaljevanju zanimalo tudi, kako se v glavi inženirja sploh rodi ideja o tem, kakšen most postaviti. "Je najprej kokoš? Ali jajce? Ko ste prvič prišli pred Pelješac, ste imeli najprej zamisel neke oblike in potem iskali inženirske rešitve? Ali pa se zavedate, da je to na koncu? Kaj je prej? In kaj na koncu?" je Pipenbaherja za rokav pocukal Pahor, izjemno uspešni inženir pa je pojasnil: "Na nek način te – jaz temu tako rečem – prostor nagovori. V vsakem primeru vidiš most. Most, ki bo moral biti podrejen prostoru. Tekmovati s prostorom je nesmiselno, ker je prostor neskončno lep. In mene danes najbolj veseli, tudi prejšnji teden smo bili na mostu že ob petih, šestih, da se je dobesedno ulegel v prostor. Nič ne moti. Podobno kot Črni Kal. Vsakič, ko grem iz Kopra, ga rad malo pod kotom pogledam. Tako kot vedno pravim za arhitekte, da morajo biti primarno urbanisti. Da morajo razumeti, kaj lahko v ta prostor umestijo in postavijo. Enako je pri mostovih. In kar je zelo fino: pustiš, da zgodba sama prihaja. To je, veste, kot pri tistih, ki izpirajo zlato. Na koncu ostane par zrnic. Ampak so veliko vredna. In izščiščena ter čista. In skozi vse te variante, ki sem jih prehodil, sem dobro razmislil. Ta most je imel še vsaj 20 drugih form."

Leto dni po odprtju mostu je Marjan Pipenbaher ponosen na končni izdelek, še toliko bolj pa ga veseli, da so lokalni ljudje z mostom pridobili ogromno pozitivnega. "Res vidim, da ga imajo radi. Ker jim je prinesel ogromno. Že res, da je potem Hrvaška prišla tudi v schengen in da je marsikaj sledilo temu, toda ... Ko greš po teh vaseh in ko vidiš ... Ena vasica na Pelješcu. Prideš tja in gledaš te prekrasne hiše. Dubrovniška arhitektura. Ostalo pa opuščeno. Tam živi 200 ljudi. Pa se pogovarjaš in ti rečejo, da je za časa Avstro-Ogrske tu živelo 2500 ljudi. Vino, ki so ga pridelali, so prodali na dunajski dvor. Kaj to pomeni, če si na nek način odrezan od sveta. In to so mostovi. Tudi Andrić je lepo rekel. Vedno so postavljeni tam, kjer so najbolj potrebni. Bolj sveti so kot hrami. V njih ni nič zla. Ko se mostovi rušijo, je to žalostno," je kot gost v tokratni epizodi Mastercard® podkasta navdiha z Borutom Pahorjem dodal Marjan Pipenbaher.

Vabljeni na Metroplay, kjer si lahko ogledate vse epizode Mastercard® podkasta navdiha z Borutom Pahorjem. Naš nekdanji predsednik republike se pogovarja z izjemnimi Slovenkami in Slovenci, ki so na svoji poti ustvarili neprecenljive zgodbe, vredne preučevanja. Je nefiltrirano potovanje skozi njihove izkušnje, o odkrivanju njihovega potenciala, preseganju ustaljenih okvirjev in ustvarjanju izpopolnjenega življenja.

Vsebino omogoča Mastercard®.

Prijavite se na naš novičnik, da ne zamudite naslednje epizode podkasta, ki prihaja kmalu.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču