Kar 32 dni je bila Slovenka Jasna Tuta s svojim partnerjem Rickom na jadrnici na Tihem oceanu, preden sta končno zagledala kopno Francoske Polinezije.
Ko se je zamejska Slovenka Jasna Tuta pri 29 letih za leto dni odpravila po svetu, si niti v sanjah ni predstavljala, da bo tam ostala kar devet let, da bo večino tega časa živela na jadrnici in da bo s partnerjem Rickom, ki ga je spoznala v Avstraliji, preplula Tihi ocean.
Življenje je imelo svoje načrte in tako sta Jasna in Rick nekega dne iz Mehike izplula z jasnim ciljem - Francoska Polinezija. Na ta izziv sta se veliko pripravljala, predvsem logistično, čeprav Jasna Tuta pravi, da te na odprto morje ne more pripraviti nobena knjiga.
Kar 32 dni je trajala plovba. "Veliko strahu je bilo na začetku, ker ne veš, kaj pričakovati. In pričakuješ itak vedno najhujše. Vreme, valovi, nevihte in okvare. Ko si ti tam sredi oceana, tisoč kilometrov vse naokrog ni ničesar, tudi če se karkoli zgodi, nihče ti ne pride pomagat. Ta zavest je stalno prisotna," pripoveduje.
Kakšen pa je potem občutek, ko človek po toliko tednih končno zagleda kopno? "Zanimivo mi je bilo to, da vso pot komaj čakaš, da boš prišel, in ko si tam na koncu in vidiš kopno, se vprašaš – saj se ne bi ustavil, bi kar šel naprej. Ker v tebi se ustali ta ritem, ta umirjenost …" pripoveduje Jasna Tuta.
Kopno sta dosegla na Markizovih otokih in prva stvar, ki sta jo storila, sta odšla teč, hodit, "migat noge", kot pravi tokratna gostja. "Markizovi otoki v Polineziji so idealen kraj, kamor pristaneš po eni tako dolgi plovbi, ker so res en del sveta, zelo drugačen od našega. Tam še vedno živijo v tišini, miru, počasno, marsikje ni interneta," pripoveduje.
Posebej ljub ji je otok Tahuata, vulkanski otok, na katerem sta z Rickom našla čudovit zaliv s svetlo mivko in brez signala, z enim samim prebivalcem. Ime mu je bilo Steven in je postal njun dragi prijatelj, ki je Jasno med drugim naučil tudi, da ni nič narobe s tem, da človek počne - nič in da samo zre v morje.
Vabljeni k poslušanju celotnega podkasta TUKAJ.