Slovenka, ki je tri leta živela v Francoski Polineziji, o razlogu za svojo vrnitev domov

Jasna Tuta je po izobrazbi učiteljica, in ko so ji pred leti ponudili redno zaposlitev, je rekla "ne". Pred redno službo, družino in hišo je želela videti in spoznati del sveta. Bila je stara 29 let, ko se je za leto dni odpravila v Azijo in Avstralijo. 

Ko je bila v avstralskem Brisbanu na glasbenem festivalu, je videla oglas, da nekdo išče ekipo za jadrnico, s katero bi jadrali do Sydneyja. Ker je bila prav tja namenjena sama, se je javila na oglas in se srečala z Rickom, lastnikom jadrnice.

Sama sta se čez čas vkrcala na jadrnico in se zaljubila. Tako je veter zapihal v drugo smer, do Sydneyja nista priplula, sta pa skupaj jadrala prihodnjih nekaj let in videla velik del sveta. V Mehiki sta to jadrnico zamenjala za večjo in se odločila, da bosta šla prek Tihega oceana vse do Francoske Polinezije.

Tam sta preživela kar tri leta in dodobra spoznala domačine in njihov način življenja. Ta je povsem drugačen tukajšnjemu, bolj počasen in umirjen. Da lahko dela nič brez slabe vesti in samo zre v širno morje, se je naučila tudi Jasna Tuta. A nekega dne tam pod palmami na najlepšem otoku na svetu je začutila, da ni več srečna.

"Potem ko sem bila tam veliko let, sem nekega dne opazila, da imam določene potrebe, ki jih oni nimajo," pravi Jasna Tuta. In doda, da se je zavedela, da ima v sebi potrebo po kreiranju, po ustvarjanju, ki je tam nimajo. Zaradi dela se je vrnila domov in danes je ob številnih projektih bolj živa, kot je bila v Polineziji.

A da danes živi tako, kot živi, je morala skozi vso to izkušnjo. Da ve, da lahko odveže vrvi v domačem Sesljanu in se sidra pol milje stran pod devinskim gradom in da ji za te občutke ni treba biti na drugem koncu sveta. Vseeno pa se v Polinezijo pogosto vrača. Pozdravit prijatelje in predvsem opomnit sebe, česa ne sme pozabiti.  

Vabljeni k poslušanju celotnega podkasta TUKAJ.