Karizmatični Saša Lošić, pevec rokerskega fenomena Plavi Orkestar, je prava zbirka neverjetnih, nenavadnih in fascinantnih zgodb. Zaveda se, da je po več kot štirih desetletjih njihov zvok že korenito zasidran v podzavesti ljudi na področju nekdanje Jugoslavije, njihova pot od kleti na Leninovi ulici v Sarajevu do izjemne slave pa skriva kopico zanimivih preobratov.
Nekoč najstniški sanjač iz Sarajeva, ki je že od svojih srednješolskih let predan glasbi, je danes glasbena legenda in nepogrešljiv člen v mozaiku rokerske zgodovine v naši regiji. Saša Lošić, za prijatelje in oboževalce preprosto Loša, je z zasedbo Plavi Orkestar desetletja ustvarjal pop-rokerske napeve, ki so osvojili srca milijonov. "Doživljali smo nekakšno mikro 'Beatles manijo' na Balkanu," se spominja uspehov že ob izidu prve plošče leta 1985, naslovljene Soldatski bal, s komadi, v katerih se skrivajo Lošićevi vtisi o služenju vojaškega roka v JLA. Ta album je do danes ostal najbolj prodajan debitantski album v regiji.
Zadnja leta Saša piše predvsem filmsko glasbo, med drugim jo je skoval tudi za nekatere najbolj uspešne slovenske filme: Outsider, Kajmak in Marmelada ter Petelinji zajtrk. Kljub nepredstavljivemu uspehu Saša ostaja prizemljen, realen. Spominja se, kako je kot mladenič občutil prehod v prepoznavnost in slavo ("hodil sem, kot da me snema namišljena kamera", se spominja), zdaj, ko je utečen glasbeni maček, pa je zvezdniški ego že davno pozabljen.
Vojna je spremenila vse
"Ko se je začela vojna, sem še živel v iluziji slave. Potem pa sem nekega dne poklical starše in niso bili dosegljivi. Lahko sem samo gledal poročila in se spraševal, kaj je z njimi. Takrat, v tistem trenutku, so se mi spremenile prioritete. Nehal sem razmišljati o svoji karieri, o slavi, mene to absolutno ni več zanimalo," se spominja Saša, ki na podkastu razloži, kako je to obdobje še na druge načine vplivalo nanj in na njegov pogled na svet.
Saša poudari, da bo do konca življenja hvaležen Sloveniji, ker je v času krute vojne na Balkanu sprejela njega in njegove prijatelje. Tu je našel zavetje in upanje po preživetju, obenem pa iskal možnosti, da bi to omogočil tudi svoji družini. "Takrat se je pokazalo, da stereotipi o zadržanih Slovencih ne držijo. Prav nasprotno," s čustvenim nabojem v podkastu pove Saša. "Slovenci so meni in prijateljem pomagali na diskreten, nič patetičen način, da se nikoli nisem počutil kot drugorazredni državljan."
Je boljše biti …
Vprašanje, ki se mu v pogovoru s Sašo Lošićem ni mogoče ogniti, je seveda vprašanje, ki se navezuje na njihov izjemni hit Bolje biti pijan nego star (Bolje biti pijan kot star) - kaj je torej bolje, vinjenost ali starost? Zimzelena skladba je del njihovega udarnega debitantskega albuma Soldatski bal, založba Jugoton pa jo je izdala še v sklopu druge singel plošče.
Če je Saša s skupino pred štiridesetimi leti prepeval, da je bolje biti pijan kot star, pa je danes, ko je star 60 let, drugačnega mnenja. "Mislim, da je bolje biti star. To sem zdaj ugotovil. Ko si star, se več ne boriš za pozicije, umirjeno živiš, znaš ločevati pomembno od nepomembnega, ne piješ kot budala, da imaš potem - kot rečete v Sloveniji - tri dni mačka," pove Saša, ki to umirjenost ves čas pogovora tudi dejansko izkazuje – z iskrenostjo zgodb, z lahkotnostjo govora, s prepričanji, ki ves čas stremijo k prijateljstvu, razumevanju, solidarnosti.
Tretja sezona Podkasta navdiha se torej začenja s pogovorom z izredno zanimivim in srčnim glasbenikom, ki tako z nepozabnimi hiti kot tudi z anekdotami, zapisanimi v niz neverjetnih izkušenj, že desetletja povezujejo generacije. Posebno pozornost pa pritegne tudi nova kulisa, saj se podkasti v tej sezoni snemajo v prekrasnem biseru baročne Ljubljane, v 300 let stari Semeniški knjižnici. "Zdi se mi, kot da sem v zgodbi Harryja Potterja ali pa v knjižnici Trinity kolidža," prostor navdušeno komentira Saša in s tem osvetli še en element navdiha, ki nas bo spremljal v novem poglavju Mastercard podkasta navdiha z Borutom Pahorjem.
Vse podkaste lahko poslušate tudi na: Metroplay | YouTube | Spotify.