Pogovor z mladim stilistom Matejem Fijačkom o poklicu stilista v Sloveniji, drznosti njegovih modnih izbir, oblačenju za nočno življenje, nestrpnosti do pripadnikov skupnosti LGBTQ+ in še čem.
Svoj poklic stilista jemlje prekleto resno: na nedavno predstavitev knjige o modi Kako nositi kar koli, kjer je bil eden od gostov pogovora, je prišel v črnih škornjih z desetcentimetrskimi petami, na intervju pa v ležernem videzu s pridihom francoskega šika.
Mladega modnega poznavalca Mateja Fijačka (roj. 2002) v povsem običajni, nezapomnljivi modni kombinaciji verjetno ne boste ujeli – ne nazadnje ob koncih tedna pogosto obvelja za najbolje oblečenega obiskovalca kluba Tiffany na Metelkovi, posledica česar je knjiga Crossfit, ki sta jo nedavno ustvarila s fotografom Marijem Županovim: več kot 200 strani njegovih najboljših in najbolj drznih kombinacij, v katerih drvi skozi nočno življenje.
"Ko sem začel eksperimentirati z modo, sem najprej v visokih petah in krilih hodil tudi na faks," pravi Fijačko, ki je študiral na Naravoslovnotehniški fakulteti v Ljubljani, na Katedri za oblikovanje tekstilij in oblačil. "Vendar sem kmalu ugotovil, da je pomembno predvsem to, da ti je udobno. Če prideš tja ob sedmih zjutraj in greš domov ob sedmih zvečer, si težko modna ikona. Tako da bi zdaj rekel, da je moj način oblačenja čez teden usmerjen v udobje, ob koncu tedna pa prakticiram preoblačenje (crossdressing, op. a.)."
Takrat pride na plan njegov alter-ego Matejka Fijačkova, ki nosi obleke, krila, obvezno pete in nasploh najbolj odštekane kombinacije. "V Tiffany hodim zato, da se sprostim in nekako 'dam ven' energijo celega tedna, vizualna podoba in obutev pa sta del tega. Ker če moj 'look' ni dober, se pač ne bom imel dobro. Ne bi rekel, da namenoma ciljam na to, da bom najbolje oblečen v klubu, se pa zna to zgoditi v procesu," se zasmeji.
Konci tedna mu ogromno pomenijo, ven hodi vsak petek, brez izjeme, pa čeprav sploh ni nujno, da bo ves večer preplesal – morda bo samo sedel nekje s prijatelji, debatiral in na ogled postavljal svojo modno izbiro tistega večera. "Vsak ponedeljek začnem odštevati do petka," še pove.
Raje risanje kot šivanje
Odraščal je v Trbovljah, njegova modna kariera pa ni posledica sanj o modi od malih nog kot denimo pri liku Stanleyja Tuccija iz kultnega filma Hudičevka v Pradi, ki se je kot mulec skrival pod odejo in bral Vogue – Fijačko omeni, da je nekaj časa razmišljal, da bi delal v zdravstvu, potem pa za srednjo šolo izbral oblikovno v Ljubljani, smer grafika.
Za to se je odločil, ker je praktično celo otroštvo preživel na računalniku. "Dobesedno sem ga znal vklopiti, še preden sem pravilno štel do deset," se zasmeji.
Na srednji šoli se je odlično znašel, v grafiki je užival, a ga je začelo tudi zaradi prijateljev z modne smeri vse bolj vleči v modne vode. "Zaradi tega sem se malo bolj vrgel v raziskovanje tega področja, za zaključno nalogo na oblikovni sem naredil neki 'lookbook', začel sem fotografirati in stilirati ... in naenkrat dojel, da bi pravzaprav zelo rad to počel, da mi to leži, konkretno stiliranje." O poti modnega oblikovalca, nasprotno, ni razmišljal, veliko bolj kot šivanje in tehnični del mu namreč leži risanje.
Morda vas zanima tudi:
"Ko sedem k šivalnemu stroju, se cela učilnica trese," se pošali. "Zaključno nalogo sem sicer s pomočjo šivilj sicer spravil skupaj, ampak že ko sem prišel na uvodno uro, sem rekel – to ni zame, jaz sem za papir, želim biti stilist. Je pa tako, da je na našem faksu predmet stiliranje možno imeti samo v enem semestru v vseh letih študija, in jaz sem to 'pokoristil' že v prvem letniku."
Za zaključno nalogo je sicer ustvaril kolekcijo HYPER REALITY TEA PARTY, ki po eni strani črpa navdih iz koncertov Vocaloid, neke vrste računalniških programov, ki tvorijo koncerte v obliki hologramov, po drugi pa iz ultra feminilnih japonskih modnih trendov, ki ga navdihujejo, sploh harajuku subkultura in estetika Lolit.
"Sama zgodba Lolite je seveda sporna zaradi razlike v letih, a sam na ta fenomen gledam res v modnem smislu. Vse te oblekice, krinoline, naborki, detajli, pogosto še lasulje ... to se mi zdi res navdihujoče." Navdih za svoje modno ustvarjanje sicer najde povsod, od revij in editorialov do stilov glasbenikov in glasbenic, pa družbenih omrežij, kot je TikTok, a vse to ga inspirira bolj v smislu, da je v modi vse mogoče, navdihi pa se nato v njegovi domišljiji povezujejo v nove edinstvene modne zgodbe.
V Sloveniji se stilisti šele uveljavljajo
Večino dela kot stilist dobi tako, da ljudje kar sami pristopijo k njemu, bodisi ker so našli njegov Instagram profil bodisi ker jim ga je nekdo priporočil. "Po navadi so to glasbeniki, ki me najprej vprašajo, ali bi bil za kakšno sodelovanje in tako dalje, nato pa se zmenimo, kaj sploh delamo, a je to stajling za na oder, za videospost, za fotografiranje ali kaj tretjega. Moram reči, da se najraje usmerjam v fotošutinge, ker si tam res lahko daš duška: odstraniš nekaj, kar na fotografiji ne deluje, dosežeš, da je oblačilo videti dobro, tudi če v realnosti osebi ni povsem ulito, in tako dalje."
Pri takih fotografiranjih najraje sodeluje z Marijem Županovim, s katerim se res dobro ujameta. Stiliral pa je že tudi koncerte, leto dni je denimo sodeloval z glasbenico Zevin.
Vendar pa poklic stilista v Sloveniji na žalost ni zelo razvit, zato Fijačko iskreno pove, da si dolgoročno ne predstavlja, da bi ostal tu. "Sicer je gotovo bolje kot pred 20 leti, a še vedno je pri nas zelo malo stilistov. V ZDA je denimo logično, da ima vsaka zvezdnica svojega stilista, pri nas pa gredo znane osebnosti kar neposredno k oblikovalcu ali si izposodijo že obstoječe kose, nimajo stalnega stilista."
Trenutno ima tako v načrtu, da bi se vsaj za nekaj časa preselil v Pariz, kjer je pred kratkim preživel teden dni zaradi tedna mode, zdaj pa želi tam vpisati magistrski študij. "Tam obstaja smer Modni imidž in res čutim, da je to nekaj zame, zelo me vleče tja, sploh ker na isti fakulteti, a drugih smereh, študirata tudi dva moja kolega. V Sloveniji moja kariera zelo verjetno ne bi šla v smer, ki si jo želim. Finančno bi bilo zame še vedno ugodnejše, če bi ostal tukaj, a si tega res ne predstavljam."
Pri tem ga podpirajo tudi doma. "Minuli konec tedna sem obiskal domače, govora je bilo tudi o mojem študiju in starši so se takoj pozanimali, kako pridobiti štipendijo, kaj potrebujem za tja in tako dalje. Res imam srečo, tudi ker starši od nekdaj zelo poudarjajo pomembnost izobrazbe in jim za to nikoli ni bilo škoda denarja, čeprav pripadamo čisto običajnemu srednjemu razredu. Tako je bilo že od malega: mama je tako mene kot brate in sestre spodbujala, naj gremo iz domačega kraja, najprej v Ljubljano, nato pa tudi kam naprej, da vidimo svet. Izjemno sem ji hvaležen za to."
"Nisem mogel od faksa do Mercatorja, ne da bi se kdo zadrl name ..."
Ob koncu intervjuja neizogibno spregovoriva še o manj prijetni plati preoblačenja: nestrpnih komentarjih in opazkah, usmerjenih v pripadnike skupnosti LGBTQ+. Generacijo Z, kamor spada tudi Fijačko, mediji radi predstavljamo kot progresivno, strpno, odprto, v modnih izbirah bolj spolno fluidno, vendar stilist opozori, da se tudi znotraj nje pojavljajo mehurčki, v katerih se zbirajo posamezniki, bolj sovražni do odstopov od družbenih norm kot njegovi stari starši. Ne nazadnje to tudi v Sloveniji dokazujejo mladi člani in članice desno usmerjenih političnih strank, ki močno stremijo k retradicionalizaciji.
"Na začetku faksa, ko sem se še tudi za tja trudil z bolj opaznimi modnimi kombinacijami, kot so krila in platforme, praktično nisem mogel priti od faksa do Mercatorja v bližini, ne da bi se kdo zadrl name. Sicer se navadiš to ignorirati, slušalke v ušesa in gremo, ampak sčasoma ti začne presedati, sploh če to preraste v grožnje ali če pride celo do fizičnega napada," pojasni.
Tudi to se mu je žal že zgodilo. "In takrat sploh nisem bistveno izstopal, edina 'ženska' stvar na meni so bile najlonke. To se hočeš nočeš dogaja, pa redko kdo govori o tem. V skupnosti se sicer opozorimo na to, da drugi lahko ostanejo varni, ampak dolgoročne rešitve za to pa nimam. Za tistega se želi res v polnosti izraziti, je morda res bolje, da se preseli v kakšno bolj odprto mesto."
Zatohlo vzdušje je hočeš nočeš že vplivalo na njegove modne izbire, ki so v vsakdanjem življenju in okolju manj izstopajoče, kot bi si želel. Le Metelkova in Tiffany ostajata varen prostor, kjer je lahko stilsko točno to, kar želi biti.
"Na žalost sem nehal upati, da se bo Slovenija spremenila. Kar lahko naredimo, je le to, da se poskrbimo za svojo zaščito, sistemsko pa bi morda dodatno pomagala neka izobrazba o tem v šolah, ampak tudi glede tega nisem povsem prepričan. Ne nazadnje nestrpne ideje vznikajo tako, da ljudje z ozkoglednim mišljenjem vplivajo drug na drugega, kar velja tudi za srednješolce, in to celo z dobrim izobraževalnim programom težko prebiješ."
