Gojmir Lešnjak o svoji dolgi in bogati karieri: "Mislim, da je težje nasmejati ljudi, kot pa jih spraviti v jok"

Gojmir Lešnjak se je v intervjuju spominjal svojih igralskih začetkov in razkril, kako je bilo v igralski svet vstopiti kot dislektik. Spregovoril je tudi o sodelovanju v legendarnih TV-oddajah Periskop, Teater Paradižnik in TV Poper, prijateljstvu z Jernejem Šugmanom, življenju z znano kostumografinjo Zvonko Makuc, prebolevanju hude oblike covida in še čem.

Njegovi začetki so bili povezani z glasbo

Kje in kako ste se navdušili za igro? Ste že kot otrok vedeli, da boste nekoč igralec?

Nikakor. Zame je bila to sveta stvar. Ko sem gledal Poldeta Bibiča, Staneta Severja, Dušo Počkaj in Majdo Potokar, se mi je zdelo to nedosegljivo. Poleg tega sem tudi dislektik, zato nikakor nisem pomislil, da bi lahko tudi sam kdaj počel kaj takšnega. Začel sem kot glasbenik, kot frontman v skupini Srp. Tako sem dobil prvi vpogled v to, kaj pomeni odziv publike in kako se pretaka ta energija. Kot glasbeni skupini nam je bilo takrat to že jasno. 

V znamenitem IV. bloku študentskega naselja Rožna dolina, kjer je bil Disko Študent, smo nekoč v slopu kabareta Modra bluza pripravili dogodek. Najprej smo malo igrali - "popevčice", ki smo jih izvedli na "srpovski" način - nato pa smo sredi nastopa skočili dol z odra, zgrabili dolgolasca z brado, ki je sedel v prvi vrsti, ga na odru zvezali na stol ter mu s škarjami ostrigli brado in lase. Ljudje so se začeli zgražati, kako si lahko to privoščimo, da gre za človekovo dostojanstvo. 

V resnici pa je šlo za to, da se je naš oblikovalec Aleš Gregl - klicali smo ga Kristus, ker je bil tako tudi videti - odpravljal na služenje vojaškega roka in je predlagal, da bi naredili eno "sranje", ki smo ga potem tudi naredili. Bilo je kar malo nevarno, saj so ga nekateri hoteli tudi braniti, a smo jih na koncu vendarle potolažili, da je bilo vse skupaj dogovorjeno. 

Klasična igralska pot ga ni nikoli zanimala

Pri takšnih dogodkih sem začel dobivati občutek za gledališče, čeprav se sam nimam za klasičnega gledališkega igralca. Nikdar si na primer nisem želel igrati Hamleta, Richarda III. ali Henrika VIII. - te igralske stopničke me nikoli niso zanimale - veliko bolj me je zanimala komedija. Mislilm tudi, da je težje nasmejati ljudi, kot pa jih spraviti v jok.

Igrati sem pravzaprav začel, ker sta me o tem prepričali dve osebi. Ko sem obiskoval pedagoško akademijo, smo s skupino Srp še vedno igrali. V tistem času je Vito Taufer na AGRFT pripravljali diplomsko predstavo in nas je povabil k sodelovanju, da bi predstavo v živo spremljali. V tisti zasedbi je Matjaž Sekne igral violo, Tadej Pogačar kontrabas, Primož Simončič saksofon in jaz fagot.

To je bila predstava Učna ura Eugèna Ionesca, v kateri so igrali takratni študentje zaključnega letnika Saša Pavček, Bojan Umek in Dušanka Ristič. 

In sem padel notri. Takrat sem videl, kako igralska akademija deluje, Damjana Černe in Branko Završan pa sta me začela prepričevati, naj grem na sprejemne izpite. Zaradi disleksije sem imel velike pomisleke, a sta me prepričevala, da naj se zaradi tega ne sekiram, saj polovica igralcev tako ali tako ne zna brati, pa sem se nekako opogumil.

Z Branetom Završanom sva pred sprejemnimi izpiti imela nekakšen pripravljalni tečaj, na katerem mi je pojasnil, kaj na akademiji najbolj deluje, kaj je profesorjem všeč in kaj jim ni. V teater sem sicer že prej redno zahajal, gledališče sem imel namreč zelo rad in sem bil tam reden gost. Že v srednji šoli sem imel dva abonmaja; tako v Mestnem gledališču ljubljanskem kot v Drami. Videl sem pa tudi vse predstave v Mladinskem gledališču. 

Veliko sem obiskoval tudi gledališče Glej, kjer sem v prvem letniku celo delal kot rekviziter in scenski delavec. To je bilo zame kot za igralca pravzaprav zelo koristno, saj sem videl, kako delujejo drugi poklici v gledališču. Tako točno veš, kaj lahko kot profesionalni igralec od njih pričakuješ oziroma zahtevaš in česa ne. 

Z oddajo Periskop so izpraznili ulice

Kako se spominjate svojih igralskih začetkov? Je bilo težko dobiti vlogo? Se vam zdi, da je mladim danes kaj lažje?

Težko rečem. Sam namreč nikoli nisem hodil na avdicije, kot danes hodijo mladi kolegi. Na avdiciji sem bil samo enkrat, ko so se hoteli prepričati, ali gre kombinacija skupaj in kako se s kolegi ujamemo, pa sem rekel, da seveda z veseljem pridem. Sicer pa so me k sodelovanju vedno nekako povabili. 

Tudi ko se je s Periskopom začela moja zgodba z nacionalno televizijo, so me v oddajo pravzaprav povabili. Ne vem, kako točno je prišlo do tega, ampak Janez Lombergar in Tatjana Trtnik, ki je bila urednica, sta me povabila na sestanek, kjer je Janez govoril o tem, da je videl neko belgijsko oddajo, ki se je imenovala Elektron, in je opisoval vse, kar je videl v tej v oddaji. Poudaril je sicer, da bi mi naredili čisto po svoje.

In res smo naredili po svoje. Periskop ni bil franšiza, ampak je bila to drugačna, posebna oddaja. Janez Lombergar je imel le en cilj. Rekel je: "Edino, kar me zanima, je to, da izpraznimo ulice." Takrat namreč na televiziji še ni bilo vrtenja nazaj. Ko je bila oddaja na sporedu, si moral biti pred zaslonom, če si si jo hotel ogledati. In res nam je uspelo izpraznili ulice, ljudje so bili navdušeni. 

Mislim, da smo v osemdesetih naredili res imenitne oddaje in z njimi pri nas postavili novi mejnik v tem, kako se takšne stvari delajo. Še danes sem ponosen na vse, ki so bili zraven, na Josa Zalokarja, Blažko Müller, Mateja Straha, Majdo Koroša in druge. Nekateri sodelujoči so se sicer vmes zamenjali, drugi pa smo bili v oddaji stalnica.

S Periskopom ste torej opravili pionirsko delo ...  

Ja, res je. Janez je bil poln idej in energije, bil nam je močna podpora, hkrati pa tudi zelo zahteven. K sodelovanju v Periskopu so me povabili tudi zato, da bi za oddajo naredil glasbo, vključno z uvodno špico. Sam sicer nisem nikoli delal aranžmajev, to so naredili drugi, besedila pa je pisal Boris A. Novak. In napisal je res imenitne tekste. 

Dober pedagog mora iti učencu nasproti

Omenili ste, da ste dislektik, zaradi česar ste imeli pred vpisom na AGRFT tudi pomisleke. Vam je bilo zaradi tega na vaši poklicni poti kaj težje?

To je bil zame že od osnovne šole hud kompleks. V osnovni šoli sem zasovražil učiteljico slovenščine in res katastrofalno je, če zasovražiš učiteljico maternega jezika. Z njo je moralo biti nekaj zelo narobe. Da imam disleksijo, se sicer takrat še ni vedelo, ampak dober pedagog bi ugotovil, da nekaj ne štima, in bi šel učencu nasproti. Ne pa da govoriš, da so otroci lenuhi in da se jim ne ljubi brati. Ne moreš tako.

Še danes je problem, da učitelji pri otrocih ne iščejo znanja, ampak neznanje in točkovanje - to je izvirni greh. Ne vem, kdo si je to izmislil in zakaj tega ne ukinejo. 

Je pa narava oziroma bog, ne vem točno kdo, pravična. Sam sem sicer ateist in mi sklicevanje na boga ne pomaga veliko, ampak vendarle nekdo ali nekaj je, ki pomaga. In tako sem v srednji šoli dobil genialnega pedagoga za slovenščino. Da imam disleksijo, sem pa sicer izvedel šele pozneje, ko sem bil na pedagoški akademiji, pri profesorici, ki je predavala psihologijo. Šele takrat sem ugotovil, kaj je pravzaprav z mano narobe.

Je bilo pa težavno, saj sem bil na začetku zakompleksan in sem se moral tega rešiti. Sošolci se iz mene sicer niso nočevali, je pa problem, ko si zaljubljen v kakšno sošolko in si misliš, da te bo zaradi neznanja branja imela za bebca. Ampak pozneje sem se sprijaznil, saj sem videl, da se nihče ne nočuje iz moje disleksije.

Zaradi moje disleksije je seveda lahko gledališkim kolegom včasih kar mučno, ko imamo prve bralne vaje - to jecljanje, ki ni ničemur podobno. Vito Taufer se vedno usede kar zraven mene, in ko vidi, da prihaja kakšna takšna beseda, mi zraven šepeta, da se ne bi preveč ustavljali. Včasih pride tudi do komičnih situacij in se do dobra nasmejimo.

Je pa tako, da ko ti nekje nekaj manjka, imaš drugje plus - in sem si zelo hitro zapomnil besedila. Po nekaj bralnih vajah mi več ni bilo treba gledati teksta. Celo motilo me je, če sem gledal tekst, saj sem se prej zmotil, zato sem raje govoril kar na pamet. Vsaka taka stvar ima torej pozitivne in negativne učinke.

Nacionalka se ne bi smela ozirati na gledanost

Moram vas vprašati tudi glede sodelovanja v prav tako legendarni oddaji TV Poper na koprski televiziji. Kakšne spomine ste ohranili na to sodelovanje?

Tudi ta oddaja je bila res super. Z Borisom Devetakom in Borisom Kobalom. S Kobalom sva bila dober par, čeprav je več delal s pokojnim Sergejem Verčem. In res dobro, da je imel Verča, ker Boris zna biti včasih malo vulgaren, Verč pa je to zavil v celofan, da je bilo vse v redu. V teh duelih, ki sva jih imela s Kobalom, s Frančkom Domobrančkom in Mariem Lisico, smo ga kar biksali.

S TV Poprom je kar dolgo šlo, potem se je pa začelo. Rekli so, da bomo kar v studiu delali in da ni denarja. Zakaj ni denarja? Ker hočeš počasi oddajo ukiniti. In ne zato, ker gledanost ne bi bila visoka. Sam sem sicer prepričan, da se nacionalna televizija niti ne bi smela ozirati na gledanost. To morajo zaradi marketinga in oglaševanja gledati zasebne televizije, nacionalka pa zagotovo ne.

Nacionalna televizija tudi ne bi smela predvajati teh Biostile oglasov, razen če bi jim za to res plačevali milijarde, ne samo milijonov. Tega je res preveč. Prepričujejo nas, kako smo bolni in kako bomo z njihovo pomočjo zdravi. Herta Kosmina bi, sodeč po teh oglasih, lahko rešila celotno zdravstvo, saj se očitno spozna na vse. Herto za zdravstveno ministrico!

Svoje mesto je našel na Krasu

Ste rojeni Ljubljančan, ki živi na Primorskem. Se čutite bolj Primorec kot Ljubljančan in ali bi morski zrak še kdaj zamenjali za mestnega? 

Ne bi. Po mojih žilah se sicer pretakata kraško-notranjska in štajerska kri, ljubljanska pa pravzaprav ne. Kraško-notranjsko imam po očetu in štajersko po mami. Zaradi tega se sam nisem nikoli čutil Ljubljančan. Lahko, da ima Janković prav in je Ljubljana najlepše mesto na svetu, ampak najlepše podeželje na svetu je pa Kras.

Vaša soproga Zvonka Makuc, sicer znana kostumografinja, ki je sodelovala tudi pri z oskarjem nagrajenem filmu Nikogaršnja zemlja, je rojena Primorka ...

Ja, ona je Primorka. Njena mama je iz Banjške planote, oče pa je Tolminec. Odraščala je v Podbrdu in tam obiskovala prvi razred osnovne šole, nato pa so se preselili v Ljubljano.

Je tudi ona vplivala na odločitev, da se boste preselili na Primorsko?

Živiva v njeni hiši. Ko sva se spoznala, je rekla, da sta dve stvari, mimo katerih ne more in ki bosta vplivali na to, ali bova skupaj ali ne. Prva je bila to, da me je morala sprejeti njena hčerka - ki me je hvala bogu sprejela - druga pa to, kako se bom odzval, ko mi bo pokazala eno ruševino, na tričetrt podrto hišo s podrtimi zidovi, zaraščeno s trnjem in robidovjem. Ko sem videl to hišo, sem jo vprašal: "Kdaj začneva obnavljati?" Zdaj v tej hiši živiva.

Skupaj sta že zelo dolgo. Kako se po vseh letih razumeta?

Čez dve leti bo 40 let. Mislim, da sem s tem povedal vse o tem, kako se razumeva. Ona se krega name, jaz se pa strinjam. Za moške velja samo dvoje: ali imaš prav ali pa mir, tretje možnosti ni. Tako da imam včasih prav, včasih pa mir (smeh). Če odgovorim malo bolj resno: mislim, da sva neki normalen par z vsemi sporazumi in nesporazumi. Sicer pa človeka najbolj spoznaš na potovanju in na potovanju sva midva izjemno kompatibilna in veva, da sva si usojena. 

Veliko potujeta?

Potovala sva v Afriko, in sicer v Tanzanijo in na Zanzibar. Prepotovala kar nekaj južne Amerike, obiskala ZDA, videla sva celotno Avstralijo, Novo Zelandijo, bila sva na Karibih, Cookovih otokih in tako naprej. Pretežni del Evrope je za nama, zdaj - pa še Sardinija.

Nastop v radgonskem amaterskem filmu

Še vedno ste zelo aktivni. Kljub temu vam poleg odmevnih projektov z znanimi ustvarjalci ni bilo težko sodelovati tudi pri filmu Oto 2 radgonskega amaterskega režiserja Vasje Rovšnika. Kaj vas je prepričalo, da ste se odločili sodelovati?

Nekega dne me je poklical neki simpatični glas in rekel: "Tu Vasja Rovšnik. Imam eno nesramno vprašanje. Bi bili vi pripravljeni pogledati film Oto? Jaz bi bil presrečen, če bi mi lahko sodelovali, ampak smo amaterji. Imamo 5000 evrov za celoten film. Če bi pristali, bi vi imeli kakšne tri ali štiri snemalne dneve" (imitira štajerski naglas op. a.).

Rekel sem: "Dobro, bom pogledal." In sem pogledal ta film brez problema. Prav nemogoče se mi zdi, da lahko ena amaterska skupina to posname tako rekoč brez sredstev. Ker to ni "low budget", ampak je "no budget" film. 5000 evrov zadostuje ravno za sendviče za malico, medtem ko delajo. Vasjo sem poklical in mu rekel: "Poslušaj, Vasja, kolegi smo, tikamo se. Jaz sem absolutno za. Vendar pa, glede na to, da bi ti za teh nekaj snemalnih dni pobral ves denar, predlagam da delam pro bono."

Ko je ugovarjal, sem mu povedal, da bova to nekako kompenzirala. Takrat sem ravno delal na projektu Moj živòt je ROKentROL in sem moral posneti nekaj videospotov, zato sem mu rekel: "Ti mi boš pomagal pri mojih videospotih, jaz ti bom pomagal pri tvojem filmu." In smo bili zmenjeni.

V tem druženju sem res užival in postali smo dobri prijatelji. So izjemna ekipa. Po tem, ko me je poklical, sem jih povabil k sebi na Kras, da se spoznamo v živo in da se zmenimo. Vprašal sem, ali pride tudi Iztok Horvat, ki v filmu igra naslovno vlogo, in je Vasja obljubil, da pride. Ko so prišli, pa je bilo videti, da so prišli vsi, razen Ota. In sem dejal Vasji: "Pa si rekel, da bo prišel tudi Oto," on pa je pokazal ne nekoga in rekel: "To je on."

Res mi ni šlo skupaj, glede na to, kako igra ta lik v filmu. Potem pa je prišel en krasen, normalen fant, ki je sicer izjemen specialist na področju računalnikov. Pozneje mi je naredil spletno stran in mi jo tudi vzdržuje, nalaga nove podatke. Tako da je mogoče tudi na moji spletni strani videti aktualne predstave in kaj lahko gredo ljudje pogledat. Film Oto 2 smo sicer snemali tudi pri meni na Krasu in pri moji sosedi.

Ste si že ogledali končni izdelek?

Sem, večkrat, a še vedno nisem videl končne verzije, ki je nekoliko pokrajšana, zgoščena. Tako da enkrat, ko bo kje na velikem platnu, si bom ogledal tudi to različico.

Zaradi covida se je moral na novo učiti hoditi

Med pandemijo covida ste bili eden tistih nesrečnežev, ki so preboleli težjo obliko bolezni. Vam je to pustilo kakšne posledice? 

Pravzaprav niti nisem vedel, da je šlo tako zares. Ko je bilo to že mimo in so se tudi zdravniki, ki so mi rešili življenje, že malo sprostili, mi je prijateljičin sin, ki je velik specialist za pljučne bolezni, rekel: "Ti si že odhajal in smo te v zadnjem trenutku prijeli za gležnje in potegnili nazaj." Le kakšna ura je manjkala, da bi me začeli intubirati. In vemo, da jih od tistih, ki so jih intubirali, veliko ni preživelo. Videl sem že luč na koncu tunela.

To najbrž mislite predvsem metaforično?

Ja, metaforično. Sam se niti nisem zavedal. Od vseh tistih medikamentov si vendarle tako zadet, da se ti vse skupaj zdi kot nekakšne sanje. Bilo je zelo težko. Mesec in pol sem ležal, moral sem se na novo učiti hoditi in nasploh živeti. To mi je pustilo trajne posledice pri dihanju - kar ne bo nikoli boljše. Zdaj živim in delam normalno, a takšnih naporov, kot sem jih včasih, več ne zmorem. 

Vendar pa je to vzporedno povezano tudi z "emšem". Ne morem vsega zvrniti na covid, nekaj je najbrž krivo tudi staranje. Sem pa zdravnikom in sestram res neizmerno hvaležen in velikokrat ne razumem tega kreganja okoli zdravstva. Na Golniku so genialni tako zdravniki kot sestre, res krasni ljudje. Zdravstvo ima en sam problem: ORGANIZACIJA, to je izvorni greh.

Lik ravnatelja navdihnil njegov nekdanji profesor

Kdo od mlajših generacij slovenskih igralcev vas s svojo igro najbolj navdušuje?

Od mlajše generacije me je res navdušil Jure Henigman v seriji Gospod profesor. Pa tudi Tina Vrbnjak. Skratka, ta par, ki igra v Gospodu profesorju. Pravijo, da mu je to pisano na kožo, ampak nič ni pisano na kožo, stvar je treba dobro narediti. In on je s tem profesorjem naredil res izjemen lik.

Sam sem za lik ravnatelja Vojca navdih našel pri svojem profesorju slovenščine iz srednje šole - tistem, ki sem ga že omenil, da je bil genialen učitelj. Ker je bil tudi malo poseben. Pa tudi Henigman pravzaprav igra prav takšnega profesorja, kot je bil ta moj Tone Verhovšek. Celo na isti šoli smo snemali, tako da me je vse skupaj spominjalo na čas mojega šolanja.

Veliko je tudi drugih mlajših igralcev. Omeniti moram še Gajo Filač, pa še nekaj bi se jih našlo, čeprav mlade generacije niti več ne poznam tako dobro.

Sem pa prepričan o tem, da je naša igralska akademija zares izjemna in producira res krasne igralce. Ko si sam na akademiji, na to gledaš drugače, ko pa imaš enkrat distanco in vidiš te mlade talentirane in sproščene ljudi, ki prihajajo, je to res dobro.

Ste redni gledalec televizijskih serij domače produkcije?

Nekatere gledam redno, drugih pa ne. Kakšno pogledam le enkrat in nikoli več, kakšne pa spremljam, kot da bo konec sveta, in komaj čakam naslednjo epizodo, včasih pa jo že vnaprej pogledam na Voyu. 

Z Jašo Jamnikom nastopata v novi komediji

Pred kratkim je predpremiero doživela najnovejša predstava, v kateri sodelujete: Pivo - Skoraj komedija. Kako jo je sprejelo občinstvo in kaj lahko gledalci pričakujejo od predstave, ki bo premiero doživela 25. oktobra v ljubljanskem SiTi Teatru?

Mislim, da je avtor predstave Pivo - Skoraj komedija Miro Gavran špica med komediografi v tem delu Evrope. Je izjemno sposoben pisec, pri katerem dramaturgija absolutno "štima". Zgodba predstave govori o očetu in sinu vse od sinovega rojstva v prvem prizoru, pa do zadnjega prizora, kjer pride 60-letni sin obiskat svojega 83-letnega očeta v dom za ostarele in ga spodbuja, saj je oče v veliki depresiji.

Med predstavo se nanizajo prizori, v katerih je sin star osem let, 16, 18, 30 let in tako naprej. V 18 slikah lahko v genialnem prerezu odnosov med očetom in sinom vidimo, kakšen je njun odnos skozi celotno življenje. Njuna glavna tema so ženske. Oče je bil samohranilec, do žensk pa ima neki zelo specifični  odnos. Sin sicer ni čisto po očetu, a se mu zgodi nekaj, kar se v življenju velikokrat zgodi - da opazi podobnost.

V mladosti si velikokrat rečemo: "Ne, jaz pa tak kot moj foter ne bom nikoli." In potem se točno to zgodi. Ne samo, da si na koncu tak, ampak se celo ob intonaciji, ko nekomu nekaj rečeš, spomniš: "To je pa točno tako, kot je moj foter težil." To se se mi zdi bistvo in tudi velika vrednost te predstave.

Tekle so solze smeha in solze žalosti

Glede na to, kako je občinstvo sprejelo predstavo na predpremieri, res priporočam ogled. Na neki način je bilo evforično. Z Jašo Jamnikom sva zapeljala tako, da je bilo ogromno smeha, kar je predstavo podaljšalo za 10 minut, hkrati pa je bila ob nekaterih prizorih, ki so res hudi in žalostni, tudi smrtna tišina. Prepričan sem, da mora ta kontrast vsebovati vsaka dobra komedija.

 

Ko smo se po predstavi pogovarjali z ljudmi, so rekli: "To ti pa da misliti." Ena gospa je dejala, da se je ob predstavi najokala. Tekle so tako solze smeha kot solze žalosti. In ravno v tem se vidi vrednost tega Gavranovega teksta. Mislim, da nam je z Jašo Jamnikom, režiserjem Samom Strelcem in kostumografinjo Bjanko Adžić Ursulov uspelo po tekstu narediti res žlahtno predstavo.

Kakšno zvezo pa ima z zgodbo, ki ste jo opisali, pivo?

Ne smem izdati vsega. Lahko povem, da se v predstavi ves čas pije pivo, ta pijača pa je bistvena predvsem v prvem in enem od zadnjih prizorov.

Z Jašo Jamnikom sva v zadnjem času dober tandem. Skupaj sva naredila tudi predstavo Moj živòt je ROKentROL, ki sem jo že omenil. Zanjo sva napisala vse vezne tekste med songi - predstava je namreč sestavljena iz 13 pesmi. Gre za koncert, ki to ne more biti, ker vedno pride nekdo in teži in moti nastop. Zdaj bodo skladbe iz te predstave izšle tudi na vinilki, LP plošči, in informativna knjižica s QR kodo, ki ju bomo predstavili 31. oktobra v Linhartovi dvorani v Cankarjevem domu na predstavi Moj živòt je ROKentROL.