Aleš Musar, kot ga še ne poznate: "Na vprašanje, kje sva se s predsednico države spoznala, nimava standardnega odgovora"

Z Alešem Musarjem, ki je v torek praznoval 59. rojstni dan, smo se med drugim pogovarjali o predsednici države Nataši Pirc Musar, o tem, kako se je njegovo življenje po tem, ko je postal soprog predsednice, spremenilo, pogovarjali pa smo se tudi o projektu Alma, katerega soustanovitelj je in katerega ključna področja so skrb za starejše in mlade. 

Javnost vas pozna kot poslovneža pa tudi kot soproga slovenske predsednice. Kje in kdaj sta se z Natašo Pirc Musar spoznala? Kaj vas je pri njej najbolj pritegnilo?

Ja, na vprašanje, kje sva se spoznala, nimava standardnega odgovora: na primer, da bi bila v srednji šoli sošolca ali na fakulteti ali plesu. Najina zgodba je povezana z Iranom. Dolgo sem bil namreč vodnik pri Kompasu, poleg rednega dela na univerzi. Pogosto so bile kakšne bolj eksotične destinacije tiste, ki so mi bile dodeljene za vodenje, in tako je konec leta 1997 prišel na vrsto Iran. To je bila prva skupina, organizirana po islamski revoluciji, zato je  agencija na potovanje povabila še enega novinarja oziroma v tem primeru novinarko. Nataša je bila takrat že na POP TV-ju, hkrati pa je poročala tudi la za CNN World report. Pridružila se je naši skupini in očitno je tam preskočila iskra, ker sva dva tedna po vrnitvi v Slovenijo začela hoditi in leto in pol pozneje sva bila že poročena. Najbolj me je pa pritegnila njena energija. Ne sicer jutranja, ker ni jutranji tip, njene delovne ure so nočne, in ni čudno, da je sova njena najljubša žival. Imava pa sicer različni energiji, ki pa se dobro dopolnjujeta.  

Kaj je tisto, v čemer se s soprogo najbolj razlikujeta, in kaj tisto, v čemer sta si najbolj podobna? Kako se medsebojno dopolnjujeta?

Ko se odločava, na kateri koncert bova šla, je to kar nekaj usklajevanja, ker imava precej različen glasbeni okus, ampak včasih se prilagodi en, drugič drugi in tako sva skupaj obiskala precej koncertov in tako drug drugemu širila obzorja. Imava tudi precej različen način razmišljanja. Po osnovni izobrazbi sem kemik in naravoslovci očitno razmišljamo precej drugače kot družboslovci, Nataša je namreč pravnica. Zato so tudi diskusije toliko bolj zanimive. Poskušava se veliko pogovarjati o stvareh in poiskati skupen zaključek, čeprav do njega prideva na različne načine. 

13. novembra 2022 je bila Nataša Pirc Musar izvoljena za prvo predsednico Republike Slovenije. Kako se je vaše življenje od takrat spremenilo?

Moje pravzaprav niti ne tako zelo, Natašino pa se je, saj je to zelo zahtevna služba, hkrati pa tudi poslanstvo. Ves čas ima ob sebi tudi varnostnike, kar je meni in Maksu prihranjeno.  V vseh državah ni tako, ampak varnostna ocena pri nas je taka, da ne potrebujeva varovanja. Sam še naprej opravljam svoje osnovno delo in se hkrati ukvarjam tudi z nalogami, ki so povezane z Natašino funkcijo, in sicer kot njen spremljevalec na dogodkih pa tudi samostojno na tistih zadevah, ki so primerne za soproga predsednice.  

Prvič imamo v Sloveniji predsednico in soproga predsednice, tako da je ta vloga tako za nas kot vas nova. Koliko vas to delo veseli in koliko vas zaposluje?

To je bila novost, ne samo zame kot prvega soproga predsednice, ampak tudi za institucije, ki spremljajo delo predsednice. To najbolje ponazarja prvo srečanje z  državnim protokolom. Pričakoval sem namreč, da mi bodo na protokolu povedali, kaj je tisto, s čimer se bom ukvarjal, a njihovo prvo vprašanje je bilo: "Bi nas veselilo, če bi povedali, kaj je tisto, kar bi želeli početi." V resnici je prostor za angažma soproga oz. soprog precej odprt. Tudi v drugih državah se kaže, da se soproge in soprogi lotevajo zelo različnih področij, nekateri se dogodkov niti ne udeležujejo. Tudi pri nas je bila dosedanja praksa, da se soproge niso izrazito aktivno vključevale v program predsednikov. Moje področje delovanja, kjer bi sam rad nekaj več naredil za prepoznavnost in tudi poznavanje, je slovenska kulturna dediščina. Se pa sproti pojavljajo tudi druga področja, kamor se vključim, če ocenim, da lahko nekaj dobrega prispevam.  

V uradu predsednice je vaša uradna naloga, da sodelujete pri projektih varovanja in promocije slovenske kulturne dediščine doma in v tujini. Kaj to vključuje?

Veliko premalo vemo o tem, kaj so naši predniki že naredili, kakšne pozitivne zgodbe so pri nas zapisali  in kako daleč v preteklost gredo slovenska znanost, umetnost in kultura. V samem uradu skrbim za to, da te nosilce zgodb izpostavimo obiskovalcem na ogled. Predmeti in umetnine so namenjeni temu, da povedo nekaj o naši preteklosti. V tujini  se udeležujem tistih prireditev, kjer lahko prispevam k boljši prepoznavnosti naše kulturne dediščine. Kadar je priložnost predstaviti slovensko kulturno dediščino tujcem, to z veseljem naredim. To je  ob obiskih tujih voditeljev v Sloveniji, naših obiskih v tujini, pa tudi na dogodkih, ki jih, odkar je Nataša predsednica, skupaj prirejamo za soproge veleposlanikov in veleposlanic, ki so akreditirani v Sloveniji. Dvakrat na leto jih odpeljemo nekam na izlet in pokažemo ter predstavimo zgodbe iz naše preteklosti, na katere smo lahko ponosni. Od alpskih rastlin do prvih slovenskih tiskov in do kranjske čebele. To je bil recimo zadnji obisk v Višnji Gori.  

Katera so preostala področja delovanja soproga predsednice?

Precej področij se je odprlo med sodelovanjem z drugimi soprogi in soprogami. Soproga hrvaškega predsednika Milanovića, dr. Sanja Musić Milanović, je zdravnica, ki se že 30 let ukvarja z vprašanjem otroške debelosti. Organizirala je srečanje soprogov in soprog na to temo, da bi spodbudila ustvarjanje mednarodne mreže za boj proti otroški debelosti. To je področje, ki ga pri nas pokriva Nacionalni inštitut za javno zdravje in so bili zelo veseli moje pozornosti in sodelovanja na tem področju. Po dobrem letu dni od zagrebškega srečanja se naše sodelovanje še kar nadaljuje ... So pa tudi področja, ki mene osebno posebej skrbijo, in to je varstvo starejših, oskrba starejših ter demenca kot posebno področje obravnave pri nas.

Svojo kariero ste začeli kot mladi raziskovalec, saj ste študirali kemijo. Zakaj ste se odločili, da ne postanete raziskovalec? Vas zdaj to delo bolj izpolnjuje?

Na univerzi, kjer sem bil zaposlen 10 let, sem dejansko užival v tistem delu. Bil sem asistent pri profesorici Aleksandri Kornhauser, ki je vedno spodbujala vse svoje sodelavce, tudi mene, da smo čim bolj odprti tudi za druga področja, čim bolj odprti v svet, in ta širina, ki jo je ona spodbujala, je na neki način bila tudi spodbuda, da sem po tistem, ko sem doktoriral in imel vloženo dokumentacijo za docenturo, še enkrat razmislil, ali je to kariera, ki jo želim opravljati še nadaljnjih 30 let. In pomislil sem, kaj pa če poskusim še kaj drugega. Tako sem šel za 15 let v finančne vode, po tistem pa sem se začel ukvarjati s kulturno dediščino, kar mi je bilo od nekdaj zelo pri srcu in je področje, kjer zares rad delujem.  

Nekaj časa ste delali tudi kot vodnik pri Kompasu. Kdaj pogrešate to delo in ali še kdaj zasebno organizirate kakšen izlet?

Vloga vodnika te za vedno spremlja, ko enkrat začneš to delati. Voditi sem začel v zadnjih letih študija, mislim, da je bilo leta 1989. Dokler sem delal na univerzi, sem se precej intenzivno ukvarjal z vodenjem, in to je bil takrat moj stik  z zgodovino in kulturo. S skupinami sem bil, kot že omenjeno, pogosto zadolžen za destinacije, ki so v tem smislu nekoliko bolj zahtevne: Bližnji vzhod je bil recimo moje področje. Ne samo Iran, ampak tudi Sirija, Libanon, Jordanija, tudi Izrael, ki je bil vedno posebej zahteven. Ne samo zgodovinsko, ampak tudi kot država v nekakšni napetosti, ki je bila včasih večja, drugič  manjša. V zadnjih letih, ko sem se ukvarjal s kulturno dediščino in Rusko dačo, smo tudi sami organizirali  potovanja. Opravil sem približno 10 poti letno, zdaj pa je tega manj, ampak ko je čas za kakšno pot v tujino, avtomatsko začnem razmišljati kot vodnik: kam, v kakšnem vrstnem redu, kakšni bodo prevozi, navadiš se tega, da kar začneš organizirati stvari.

Javno je znano, da se predsednica rada vozi z motorji. Kaj pa je vaša velika ljubezen?

Ne motorji (smeh). Sem poskusil in mi ne sede najbolj. Sin je bolj po njej, je navdušen nad hitrostjo, ampak spet raje na štirih kolesih. Če bi moral izbrati, bi bila to v resnici potovanja. Vsake toliko je treba nekam iti, lahko je zelo blizu ali pa na drug konec sveta.

V novicah lahko zadnje čase opazimo številne naslove, ki so povezani z medvrstniškim nasiljem: slišali smo lahko, da je zaradi medvrstniškega nasilja prišlo do samomora, kako skupine učencev ustrahujejo vrstnike, prihaja tudi do pretepov … V povezavi s to problematiko bi izpostavila nedavno novinarsko konferenco, na kateri ste predstavili dobrodelno fundacijo Alma, ki jo je ustanovila Nataša Pirc Musar, vi pa ste soustanovitelj. Lahko poveste kaj več o tem projektu? Od kod je prišla ideja in kakšno je njegovo poslanstvo?

Ideja o ustanovitvi fundacije se je porodila že na poteh po Sloveniji med predvolilno kampanjo. Že takrat je postalo jasno, da obstaja mnogo področij, ki jih je s kateregakoli položaja, tudi s predsedniškega, težko urejati. Da se je treba posvečati tudi prostovoljstvu. Eno izmed njih je delo z mladimi in medvrstniško nasilje, ki je zagotovo eden od problemov, in je tako velik, da je eden izmed predsedniških forumov bil posebej posvečen tudi tej tematiki.  Ni pa to edina stiska, ki pesti mlade. Pokazalo se je, da imamo v Sloveniji izjemno dobro in preizkušeno metodologijo, kako s psihosocialno pomočjo doseči veliko število otrok in mladostnikov. To je metoda, ki jo je razvila Anica Mikuš Kos znotraj Slovenske filantropije. Njeno izhodišče je bilo delo s šoloobveznimi otroki, ki so prišli k nam kot begunci iz Bosne - okoli 10.000 jih je bilo.

Bistvo tega programa je usposobiti tiste, ki so z njimi v stiku. Najprej učitelje in potem prostovoljce iste starostne skupine, da prepoznavajo znake težav in stiske ter da znajo ponuditi tisto najbolj osnovno pomoč, predvsem pa, da znajo prepoznati, kdaj je treba poiskati tudi strokovno pomoč. Taki projekti so potekali in še potekajo po kriznih žariščih po svetu kot npr. na severnem Kavkazu, v Afganistanu, Gazi, tudi v Ukrajini v tem trenutku teče ta projekt. Ne glede na to, da pri nas ni vojne ali povojne krize, pa stiske med mladimi obstajajo. Namen tega glavnega projekta fundacije je povezati tiste, ki pri nas delajo z otroki in mladostniki, in poskusiti oblikovati tak način pomoči, ki jih bo dosegel čim več. In tukaj sta se povezali dve največji imeni na področju prostovoljstva in humanitarnih dejavnosti v Sloveniji: Anita Ogulin in Anica Mikuš Kos. To je že sam po sebi lep dosežek fundacije Nataše Pirc Musar, da smo skupaj povezali  tiste, ki so najboljši, ob zavedanju, da bodo pristopili še drugi. Ne da zdaj ne bi želeli sodelovati, ampak ena in druga organizacija, v tem primeru ZPM Anite Ogulin in Slovenska filantropija, sta imeli ves čas polne roke dela: npr. projekt Botrstvo in številni drugi projekti ZPM-ja in projekti Slovenske filantropije po tujini. Tokrat bomo združili moči v Sloveniji. Mislim, da bo koristilo.  

Katere programe v sklopu fundacije bi izpostavili in kakšne aktivnosti bodo izvajali?

Poleg tega, o katerem sva zdaj govorila, bi poudaril še en projekt, ki ga ravnokar pilotno začenjamo: to je projekt medgeneracijskega sodelovanja. Osnovna ideja fundacije je bila na takšne ali drugačne načine omogočati karierno enakopravnost deklet in fantov in biti prisoten na področju skrbi za starejše. Projekt Vsaka zgodba šteje je v osnovi namenjen temu, da otroci v kontaktu s starejšimi, ki živijo sami v njihovem lokalnem okolju, zapišejo njihove zgodbe. Torej zgodbe njihove mladosti. Da jih potem obiščejo še enkrat in napišejo zgodbe, ki se jih spomnijo, da so jim jih pripovedovali njihovi dedje in babice, s čimer sežemo štiri generacije v preteklost. Že to samo po sebi: zapis zgodb, je dovolj dober razlog za projekt.

Zgodba naroda je namreč sestavljena iz številnih majhnih zgodb. To niso samo zgodbe herojev in posameznikov na pomembnih položajih. Resnično menim, da vsaka zgodba šteje. Hkrati pa, ko enkrat spodbudimo k pogovoru dva posameznika iz tako različnih generacij, resnično lahko upamo,  da se bo njun stik morda nadaljeval. Prva skrb fundacije je usmerjena v Slovenijo. Ko bodo ti projekti vzpostavljeni pri nas, bomo pa seveda razmislili, kako lahko pomagamo v tujini, zlasti tam, kjer so naši humanitarci že prisotni.  

Pred kratkim ste domovom za starejše podarili že šesto robotsko terapevtsko mačko. Kakšen je namen tega projekta?

Skrbim za to, da doniram vsaj toliko, kot dobim od države za stroške, ki jih prejemam za opravljanje nalog soproga predsednice. Največji del tega, več kot 90 odstotkov, so donacije, ki jih podarim, ker menim, da nekje koristijo, in ne zato, da bi se potem pojavljale na družbenih omrežjih, zato jih ne obelodanjam. Izjema so terapevtske robotske mačke. To dejavnost objavljam javno, ker s tem želim opozoriti na problem, s katerim se sooča naša družba. To je problem demence in skrbi za starejše. Vsakič, ko pride tak terapevtski pripomoček v dom starejših občanov, ima to neki odmev, o tem se nekaj sliši in upam, da se tudi koga kaj 'prime' in spodbudi k pozitivni aktivnosti.  

Zakaj ste se raje odločili za robotske mačke, in ne prave?

Ja, to je pogosto vprašanje. V bistvu primerjava ni čisto prava, ker robotska mačka ni nadomestilo za žive živali. Gre za zelo sofisticiran terapevtski pripomoček, ki uporablja visoko tehnologijo in spodbudi čustva in pomirja na podoben način, kot sicer pomirjajo žive živali. Žal v domovih za starejše oskrbovanci ne morejo imeti svojih živali. To je kar hud problem in huda travma ob prihodu za tiste, ki imajo doma svoje domače živali in se morajo temu stalnemu kontaktu odpovedati.

Z največjim veseljem bi sicer videl domove, kjer bi bilo to omogočeno, ampak ne gre, ker je treba za živali skrbeti tako, da ne prenašajo bolezni. Nikoli pa ne morete biti tako sigurni, da ne bo katera koga opraskala ali ugriznila. Skrb zanje je čisto drugačna kot za robotsko mačko. V  nekaterih domovih sicer imajo tudi delno omogočen stik živali. Imajo mačke, ki živijo okrog doma, imajo Tačke pomagačke, pse in njihove vodnike, ki jih pridejo redno obiskovati: videl sem, da tudi to krasno funkcionira. Seveda pa nobena žival ni pripravljena biti 24 ur v naročju.  

Predsednica je ravnokar bila na obisku v Ukrajini, kjer se je srečala z Volodimirjem Zelenskim. Marca ste se na vrhu soprogov in soprog voditeljev držav srečali s soprogo ukrajinskega predsednika, z gospo Oleno Zelensko, posebno pozornost sta v pogovoru namenila spodbujanju projektov psihosocialne pomoči otrokom in njihovim družinam, ki trenutno potekajo v Ukrajini in pri katerih sodelujejo tudi naši strokovnjaki. Lahko opišete, za kakšno sodelovanje gre in kako poteka?

Ta projekt v Ukrajini je bil pravzaprav izhodišče za projekt, ki ga zdaj začenjamo na fundaciji. Prvič sem bil v Ukrajini lani septembra, in sicer v Kijevu. Tema takratnega srečanja partnerjev voditeljev držav je bilo duševno zdravje, posebej duševno zdravje med vojno. Lani smo začeli projekt, katerega namen je najprej izobraziti 20 inštruktorjev, pozneje pa tudi 100 učiteljev, ki bodo pozneje prevzeli v obravnavo 10.000 otrok na jugu Ukrajine, v kraju Izmail, ki je v regiji Odese, se pravi blizu Črnega morja.

Ta projekt je šel čez vse ključne faze že ob koncu minulega leta in v začetku letošnjega. Jeseni, ko bo naslednje srečanje v Kijevu, bom obiskal območje, na katerem projekt poteka. Takrat bo zaključna faza izobraževanj v Izmailu in z našimi prostovoljci Slovenske filantropije, Anico Mikuš Kos kot idejno vodjo tega projekta, se bomo na licu mesta srečali z učitelji, ki bodo ponudili to psihosocialno pomoč. Mislim, da je zelo pomembno, da naši humanitarci ne ustvarjajo odvisnosti od naše stalne prisotnosti. Da nismo tiste vrste humanitarci, ki jih je treba ves čas imeti in ves čas plačevati. Slovenska filantropija in ITF, to je naša humanitarna organizacija, ki jo je organiziralo Ministrstvo za zunanje zadeve, tako 'naučijo loviti ribe', namesto da jih prodajajo vse življenje.  

Kot paru vam in vaši soprogi nekateri očitajo, da imata veliko denarja. V intervjuju smo sicer lahko slišali za veliko projektov, v katere ste vlagali in predstavljajo pozitivno spremembo v družbi; bi imeli ob koncu tako kakšen komentar za osebe s takšnimi očitki?

Menim, da je Slovenija dokaj egalitarna družba. Mi iskreno verjamemo v enakost in enakopravnost, tudi na  finančnem področju. S tem je pač treba živeti. Tisti, ki imamo nekaj več, se moramo navaditi, da to za sabo potegne tudi kritike in dvignjene obrvi ter včasih neprijetna vprašanja. Ampak mislim, da si je zelo pomembno odgovoriti na troje, in sicer: na kakšen način je bilo premoženje pridobljeno. Zase lahko povem, da je bilo na absolutno zakonite načine.

Drugo vprašanje je, ali je bilo dano družbi tisto, kar ji pripada. Torej ali so davki plačani. Vse davke, ki pripadajo Sloveniji, sem plačal v Sloveniji. Tretje vprašanje pa je, kaj s premoženjem počneš. Osebno menim, da  je prav, da vsaj z enim delom premoženja spodbujaš to, kar misliš, da koristi družbi, torej da  družbi vračaš. Mogoče se ne bodo vsi strinjali z načini vračanja družbi, ampak jaz lahko za naju z Natašo povem, da poskušava vračati na različne načine, za katere verjameva, da družbi pomagajo oziroma koristijo.