Ena najbolj priljubljenih glasbenih skupin pri nas se pripravlja na razprodani koncert v Kinu Šiška, s katerim bodo zaključili serijo koncertnih dogodkov, na katerih predstavljajo svoj najnovejši album Auf Wiedersehen.
Pevka in performerka Manca Trampuš je pred težko pričakovanim koncertom spregovorila o ustvarjanju glasbe in odnosih z bendom, svojih glasbenih začetkih, ljubezni do gledališča in prihajajoči otroški predstavi, v kateri bo igrala kravo. Med drugim je razkrila, da bodo v Kinu Šiška novi album premierno odigrali v celoti, in pojasnila, zakaj ne nameravajo odigrati koncerta, ki bi bil daljši kot dve uri.
Druščina iz manjšega kraja, ki je postala resen bend
Kot ste dejali v enem od intervjujev, ste kitaro začeli igrati po naključju, ko je slučajno ostala pri vas doma. Že od začetka vas je navduševalo pisanje pesmi. Katera je bila prva, ki ste jo napisali? Je že imela zvok, ki je značilen za Koala Voice in ali ste jo kdaj tudi posneli?
Te pesmi nismo nikoli posneli in ne vem, ali je imela zvok, ki je značilen za Koala Voice. Do neke mere najbrž že zaradi mojega vokala in kitare, vendar pa se zagotovo pozna, da ni bilo zaledja preostalih članov skupine, saj vsak od nas doda neko pomembno noto k našemu zvoku, da na koncu izpade takšen, kot je. Pesem je bila preprosta, vsebovala je le dva akorda, ki sem se ju najprej naučila. C in D. Besedila se pravzaprav ne spomnim, bilo pa je v angleščini, saj je bilo ob glasbi, ki sem jo poslušala kot najstnica, pisanje v tem jeziku moja prva intuicija.
Koliko ste bili takrat stari in kdaj ste se pridružili bendu? So med vami večje starostne razlike?
Imela sem približno 13 let, bendu pa sem se pridružila pri 14 letih. Sem najmlajša v skupini, dva člana sta leto oziroma dve starejša, najstarejši pa je bobnar Miha, ki je sicer tudi brat basista Tilna. Ko smo začeli, smo v prvi vrsti postali prijatelji, ki so uživali v tem, da imajo svoj prostor, kjer lahko počnejo to, kar radi počnejo. Vsi smo sicer iz manjšega kraja in super mi je bilo, ker sem našla neko svojo druščino, ki je prej nisem imela. Imela sem sicer dobro prijateljico, s katero sva v tistem obdobju skupaj odraščali - ona je še danes prva, ki ji pokažem svoje pesmi in demo posnetke.
Svoj prvi koncert v tujini odigrali v Rusiji
S Koala Voice igrate že 14 let, kar ni majhna kilometrina. Čeprav igrate že od leta 2010, ste šele nekaj let pozneje postali zares aktiven bend. Kaj je bila tista prelomnica, zaradi katere ste resneje pristopili h glasbi?
Čeprav smo začeli igrati že leta 2010, smo imeli prvi koncert šele leta 2013. Kot se spodobi, se je odvil v lokalnem baru v domačem Kisovcu, kjer pa smo takoj dobili ponudbo za naslednji koncert - povabili so nas v Koper. Ko smo tako začeli koncertirati, se je v nas prižgala neka iskrica, želja, da bi to počeli. In kepa se je začela valiti. Prej niti nismo govorili o tem, kdaj bomo imeli koncert in kakšno glasbo bomo delali. Le dobivali smo se in ustvarjali glasbo. Priredb, kot je to običajno za bende, ki šele začenjajo, nismo igrali.
S takšnim pristopom smo imeli do prvega koncerta narejenega že več kot polovico prvega albuma. Prijavljali smo se na natečaje, kot so Vičstock, Klubski maraton in Špil liga ter pridobivali kilometrino, zraven pa smo naredili dovolj lastnih skladb, da smo lahko šli že zelo kmalu snemat prvo ploščo s producentom Petrom Deklevo. Nato se je pojavilo zanimanje za naš prvi singl Go Disco, Go, imeli smo veliko koncertov in začeli o vsej stvari razmišljati resneje. Drugo ploščo smo že snemali s tujim producentom. Tako so se stvari začele nalagati in se nalagajo do danes.
Kdaj ste prvič nastopili v tujini?
Tudi v tujino smo se prvič odpravili v tistem obdobju. Bilo je leta 2015, šli pa smo v Moskvo ...
Svoj prvi koncert v tujini ste odigrali v Moskvi?
Ja, nastopili smo na ljubljanskem festivalu Ment, ki je "showcase" festival, kamor pridejo ljudje z različnih drugih festivalov. Med njimi je bil nekdo, ki sodeluje pri organizaciji moskovskega festivala, ki se imenuje Mint. Od njega smo dobili prvo ponudbo za nastop izven Slovenije in smo šli v Moskvo. Bila je dobra izkušnja in dober festival.
Še vedno so ji ljubši nastopi v manjših klubih
Načrtujete kaj posebnega ob 15. obletnici benda oziroma 10. obletnici izdaje prvenca Kangaroo's a Neighbour, ki bosta prihodnje leto?
Pogovarjamo se, kaj bomo zakuhali. Noro je, ko začneš razmišljati o tem. Sama se sprašujem, kako se bendi, ki igrajo 30, 40 let spominjajo teh svojih začetkov, če že jaz po 15 letih težko sestavljam te puzle. Ko se poskušamo z drugimi člani spomniti kakšnih zgodnjih stvari, imamo velikokrat občutek, da smo vzpostavili nekakšen skupinski oblak. Vsak izmed nas se namreč spomni drugačne podrobnosti, in če povežemo spomine vseh štirih, dobimo celoto.
Do kod sežejo vaše sanje ali - bolj realistično - načrti? Je vaš cilj na primer nastopiti v razprodanih Stožicah?
Moj cilj je pravzaprav precej bolj romantičen, rada bi predvsem še naprej ustvarjala in igrala. Koncerte imam zelo rada. Res je sicer, da se kot glasbenik počutiš bolj sprejetega, če je pod odrom več ljudi, vendar so mi še vedno najljubši koncerti v manjših klubih, kamor se nagnete 200 ljudi, ki so med seboj oddaljeni le nekaj centimetrov. Moja želja je le to, da bi imela možnost, energijo, in zagon, da še naprej delam to, da koncertiram in se s tem razvijam.
Sami ste dejali, da načrtujete za več let vnaprej. Kaj posebnega imate v načrtu za leto 2025 in ali so načrti tudi že za 2026?
Nekih konkretnih idej ne bom razgrnila, lahko pa potrdim, da konstantno potekajo pogovori, kaj čez leto ali dve. Sama imam poleg Koala Voice tudi nekatere druge projekte, ki so bolj uprizoritveni, povezani tako z glasbo kot z gledališčem, in tudi te projekte na začetku leta nekako vkomponiram v celoletne urnike, ki se mi tako običajno hitro sestavijo.
Performativne umetnosti želi preizkusiti na čim več načinov
Že dolgo gojite tudi ljubezen do gledališča?
Ja, to strast gojim že od srednje šole. Obiskovala sem dramsko smer na ljubljanski umetniški gimnaziji (SVŠGUGL). Leta 2015 smo bili s Koala Voice del projekta Kam pa kam režiserja Vlada Repnika v Kinu Šiška, ki je poleg koncertnega zajemal še performativni del in film. Takrat sem začela te stvari povezovati in ugotovila, da lahko tudi glasbo Koala Voice apliciramo na različne načine.
Potem pa smo dejansko dobili priložnost biti del gledališke predstave. Naša skladba Brainstorm je bila del predstave Vihar v glavi v ljubljanskem lutkovnem gledališču. Sodelovali smo tudi pri predstavi Rumena luna. Obe je režiral Primož Ekart. Tudi ta vidik ustvarjanja in izvajanja glasbe me je s tem začel še bolj zanimati in začela sem bolj aktivno iskati načine, kako bi svoje delo aplicirala še kam drugam.
Kot performerka sem se do danes imela možnost preizkusiti že v več različnih projektih kot glasbeni izvajalec ali kot nekdo, ki za projekt ustvari glasbo. To področje se mi zdi zelo zanimivo in trudim se ga preizkusiti na čim več različnih načinov.
Pravkar ste del otroške predstave, v kateri igrate kravo ...
Res je, trenutno sem del otroške glasbene predstave režiserke Brine Klampfer Merčnik, ki je nastala v produkciji Slovenskega ljudskega gledališča Celje. Premiera je bila 11. oktobra. Gre za predstavo, ki je nastala na podlagi otroške knjige O kravi, ki je lajala v luno avtorice Ide Mlakar in je namenjena celotni družini.
Sama sem dobila to čast, da igram vlogo krave Mrvice, ki poje. Predstave sem se zelo veselila, saj je to zame spet čisto nova stvar, ki je še nisem počela. Skladbe smo ustvarili v sodelovanju z Brankom Rožmanom, ki ima veliko izkušenj na področju glasbe za gledališče, in soigralcem Borutom. Naredili smo mešanico različnih pesmi, za katere mislim, da je nekaj zelo lepih.
Pri ustvarjanju glasbe si puščajo odprte roke
Se da v Sloveniji kot predstavnik mlajše generacije glasbenikov živeti samo od glasbe v smislu, da je to tvoja služba in ni treba zraven imeti še redne službe s 40-urnim delovnikom, da lahko plačaš račune?
Sama trenutno to počnem. Sem samozaposlena v kulturi in se večinoma ukvarjam s koncerti in projekti, povezanimi s Koala Voice, poleg tega pa so zraven še drugi, ki so vsi nekako povezani z glasbo in uprizoritvenimi umetnostmi. Dejansko se torej počutim, kot da živim od glasbe.
Za kar nekaj vaših pesmi je značilno nekakšno zasanjano vzdušje. Zdi se, da je to nekaj, po čemer takoj veš, da imaš pred seboj Koala Voice. Od kod izhaja to vzdušje? Ga nalašč vkomponirate v glasbo?
Zvok skupine Koala Voice je nekaj, kar smo skupaj ustvarili mi štirje. Nikoli se nismo zares žanrsko definirali in puščamo si precej odprte roke. Med ustvarjanjem glasbe za naš najnovejši album Auf Wiedersehen smo si celo menjali inštrumente in je na primer kitarist Domen igral bas kitaro, basist Tilen je igral sintetizator. Nimamo torej zares določeno, kako se lotiti ustvarjanja glasbe, kar je zelo zabavno.
Igrate različne inštrumente tudi, ko ste v studiu?
Ja, na albumu Auf Wiedersehen sem delno klaviature odigrala jaz, delno jih je odigral Tilen. Prav tako pri eni od skladb na albumu Domen sploh ni igral kitare, ker se mu je zdelo, da k linijam, ki sva jih odigrala jaz in basist Tilen, ni treba ničesar dodati.
Čar je v tem, da se stvari med seboj poklopijo
Kako pa potem te skladbe izvajate v živo?
Eno je ustvarjanje teh skladb za to, da jih posnamemo, drugi, precej zabaven vidik pa je preigravanje teh skladb za nastope v živo. Takrat skladbe pravzaprav dobijo neko drugo življenje. Pustimo si, da so lahko drugačne. Pri Sonce pomaranča sem na primer v studiu sintetizator odigrala jaz, v živo pa smo zdaj začeli skladno izvajati tako, da Domen in Tilen zamenjata inštrumente, Domen prevzame bas kitaro, Tilen pa odigra sintetizator. Izvedba je drugačna, ampak deluje.
Ker je v skupini več piscev glasbe, vaša glasba pa je tudi precej raznolika. Je za vsakega od piscev značilen kak poseben zvok?
Zagotovo ima vsak izmed nas neko svojo posebno linijo. Smo namreč pod različnimi glasbenimi vplivi, tudi odraščali smo z različno glasbo. Ampak čar je ravno v tem, da se te stvari med seboj poklopijo, da neko idejo zagrabimo vsi štirje, jo razvijemo in iz tega naredimo skladbo. Na tak način se potem zgodi ta zvok Koala Voice.
Kot že omenjeno, so pesmi precej raznolike. Poleg težkih besedil, na primer v Vedah premikanja, znate v glasbo mojstrsko vkomponirati tudi humor. Takšna je na primer skladba Helena. Od kod je prišla ideja za to pesem? Je bila navdih res kakšna resnična "Helena", ki se ni hotela sezuti?
Tu je bila zraven prijateljica, ki sem jo že omenila. Ko smo se enkrat skupaj peljali na neki festival - kot obiskovalci, ne kot nastopajoči - smo se v kombiju šalili. Mislim, da sem nekaj preigravala na ukulele, začeli smo improvizirati in nastalo je to besedilo, ki smo ga precej kasneje uvrstili na album Woo Horsie. Čeprav je pesem res nastala iz neke zabave, sama v njej vseeno najdem več različnih plasti sporočilnosti.
Življenja ne smeš jemati preresno
Kdo v skupini pa ima po vašem mnenju najbolj izpiljen smisel za humor?
Rekla bi, da imamo vsi v skupini dober smisel za humor, čeprav vsak na svoj način. Zagotovo je tudi to tisto, kar nas kot bend drži skupaj. V življenju se je treba smejati bizarnim situacijam in ne smeš ga jemati preresno - v to verjamemo vsi štirje.
Nov album ste poimenovali Auf Wiedersehen, kar v nemščini pomeni Nasvidenje. Ima izbira kakšen poseben pomen? Najbrž se še ne nameravate posloviti?
Bolj kot "nasvidenje" je mišljeno kot "do naslednjič". Album dojemamo kot zapis nekega obdobja nas štirih. Sama sem imela pri tem albumu specifičen občutek, da gre za razglednico, na katero se podpišemo. Ravno zato je na naslovnici albuma samo naša fotografija, podpis pa je na zadnji strani. Kot razglednica, ki jo z balonom pošiljamo iz nekega čudaškega sveta, v katerem smo bili, ko smo to snemali. Od marca, ko smo album "poslali", ga predstavljamo po slovenskih in balkanskih odrih, turnejo pa bomo zaključili 18. oktobra s koncertom v Kinu Šiška.
Neobičajno za vas je, da je v skladbi Kam gre sreča glavni vokal moški. Je za to kak poseben razlog?
To je ena od skladb, ki jih je napisal kitarist Domen, ki ima sicer tudi solo projekt Domen Don Holc oziroma DDH, s katerim je izdal album Mlada leta in več singlov, pri nekaterih sem sodelovala tudi sama. Nekatere skladbe torej izdaja tudi sam, pri tej pa si je zaželel, da bi jo naredili skupaj in jo izdali kot Koala Voice. Osebno mi je ta pesem zelo pri srcu, smatram jo kot prvi Koala Voice duet. Vsebuje tudi klasično "old school" kitarsko solažo, ki je moj najljubši del.
Ste tudi sami kdaj razmišljali, da bi se lotili solo kariere?
Ne, o tem nisem zares razmišljala. Samostojno sem sodelovala z raperjem Vazzom in Larnom Poličem Zdravičem. Skupaj smo imeli eno pesem, ampak ne vem, ali se to šteje kot solo projekt. Res ne razmišljam na ta način, sem pa odprta za najrazličnejše projekte, zato bi se lahko mogoče kdaj zgodilo tudi, da bi nastala kakšna skladba, za katero bi se mi zdelo, da bi lahko izšla samo pod imenom Manca.
Preprosta pesem, ki jo je navdihnil lep trenutek
Še ena od vaših značilnosti je, da znate narediti kakovostno glasbo, ki jo navdihnejo srečni trenutki v uspešni zvezi.
Ja, predvsem ta zadnji album je bil vsaj zame takšen. Na albumu Plata sem bila na primer v nekem povsem drugem obdobju. Vsak album je povzetek nekega obdobja za vsakega od nas štirih kot posameznikov in tudi kot benda v smislu nekega organizma. Vse to se pozna na glasbi. Na tem albumu so trenutki, ki so bili navdihnjeni z neko hvaležnostjo.
Čeprav črpate iz nekih srečnih trenutkov, vam uspeva, da ne izpadete "pocukrano". To je najbrž včasih kar težko?
Ja, je. Predvsem je težje z besedili v naši ljubi slovenščini.
Takšen je tudi singel Sonce pomaranča, v katerem ste z relativno malo besedila in reggae ritmom ujeli neki srečen trenutek v dvoje. Je pesem navdihnil kakšen resničen dogodek ali trnutek, morda dopust v toplih krajih?
Navdih je bil en lep sončni zahod. Ne sicer na dopustu, ampak v avtu med vožnjo na poti domov. Takrat je bilo na nebu res velikansko oranžno sonce in se mi je utrnilo - sonce pomaranča. To sem si zabeležila v mislih. Ko smo se nato na začetku leta pripravljali na snemanje novega albuma in preigravali osnutke, se mi je na osnutek te skladbe ideja vrnila. Razvili smo jo naprej ter skladbo napisali do konca. Pesem je zelo preprosta, kot so preprosti tudi nekateri lepi trenutki, za katere je treba biti hvaležen.
18. oktobra se obeta žurerski večer
Vaš nastop v Kinu Šiška se hitro približuje. Je velika razlika med nastopom v dvorani, ki velja za enega najboljših koncertnih prostorov pri nas, in na primer v kakšnem klubu na Metelkovi?
Zagotovo je razlika. Prostor je večji, tehnično je večji zalogaj, zahteva tudi drugačno pripravo, kar pa radi počnemo. Koncerta se zelo veselimo, saj smo si želeli narediti zabaven zaključek turneje, na kateri smo predstavljali nov album. Bo kot nekakšno praznovanje z didžejem po koncertu, tako da bomo plesali in nasploh bo to en žurerski večer. V Kino Šiška se radi vračamo, tam smo kot glasbeniki in performerji veliko doživeli. Ni pa rečeno, da si ne bomo prihodnje leto zaželeli tudi kakšnega "švic" koncerta na Metelkovi.
Za koncert v Kinu Šiška smo, poleg tega, da bomo prvič odigrali novi album v celoti, pripravili tudi poseben nabor starejših skladb, za katerega se mi zdi, da ima prav lep dramaturški lok. Mislim, da bomo igrali približno uro in štirideset minut. Koncert pa zagotovo ne bo dolg več kot dve uri, saj lahko nivo energije, kakršnega si želimo, damo znotaj dveurnega nastopa najbolje od sebe.