Marko Verdev, vizionarski podjetnik, ki je poskrbel za eno najbolj odkritih slovenskih biografij: "Kako je to, s kom spiš, povezano s tvojim delom?"

"Obrni se stran, če ti kaj ne ustreza. Saj me ni treba gledati. Jaz sem že dovolj star, da se mi ni treba več skrivati," pravi Marko Verdev, eden najbolj izpostavljenih slovenskih podjetnikov.

Karizmatični sogovornik, ki izžareva odločnost, pa tudi domačnost in toplino, zaradi česar sva se nemudoma dogovorila, da se bova v intervjuju tikala, je prepoznaven predvsem zaradi številnih naprednih praks v svojem podjetju, mariborskem Mikro+Polo, ki med drugim ponuja neomejen plačan dopust, šport med delovnim časom, skrajšan delovni čas in brezplačne zajtrke in kosila. Je tudi LGBTQIA+ in družinam prijazno podjetje, kjer so dobrodošli tudi hišni ljubljenčki.

Verdev je dodatne simpatije javnosti v preteklih letih pridobil tudi z nekonvencionalnim korporativnim videom podjetja Mikro+Polo, viralnim govorom, ki ga je imel ob prejemu nagrade Vključi.vse Združenja Manager in izvirnim zaposlitvenim oglasom, s katerim so v podjetju lani iskali nov kader.

Svojo pojavnost je zdaj nadgradil še z biografijo Govorim, ki je v soavtorstvu s pisateljem Davorinom Lenkom ravnokar izšla pri založbi Beletrina in jo bo po predstavitvi v domačem Mariboru v prihodnjih dneh predstavil še v Ljubljani.

Tudi če ste vajeni branja biografij, vas bo Govorim presenetila in razorožila z brezkompromisno odkritostjo in neposrednim pisanjem o temah, ki se jih pred Verdevom v slovenskem prostoru na takšen način ni lotil še nihče.

Poleg tega, da brez cenzure piše o svoji poslovni poti in vseh polenih, ki so mu v letih podjetništva priletela pod noge, namreč spregovori tudi o svoji seksualnosti, prvih stikih z gejevsko sceno, izgorelosti, pretirani uporabi kokaina in okužbi z virusom HIV.

Kakšen je bil proces pisanja knjige s pisateljem Davorinom Lenkom? Kako sta sploh začela, kako pogosto sta se nato dobivala? 

Morda lahko začnem čisto od začetka, kako je torej do knjige sploh prišlo. Konec leta 2022 smo dobili nagrado Vključi.vse Združenja Manager in ob prejemu nagrade sem imel govor, ki je vključen tudi v knjigi in ki je zaokrožil po družbenih omrežjih, na koncu je imel skupno približno 200.000 ogledov. Kmalu po tistem sem bil povabljen na neko okroglo mizo, kjer je bil tudi Mitja Čander, direktor založbe Beletrina. Tam sva se spoznala in domenila, da se ob priložnostii dobiva na kavi.

Pomislil sem, da je super, da greva na kavo, ker me zanima, kako se človek loti pisanja knjige, Mitja Čander pa je ravno pravi za to, da mi bo to razložil. A ko sva se v Mariboru končno dobila na tisti kavi, mi je rekel: mi bi naredili knjigo o tebi. (smeh)

Moram reči, da je bil to zame kar šok, pričakoval sem, da mi bo povedal, kako naj se lotim pisanja, ker sem računal na to, da bom to počel, ko bom star kakih sedemdeset, in se bom lotil zbiranja spominov. Pa je namesto tega priletel ta predlog. (smeh) Ko sem ga vprašal, kako si to predstavlja, je rekel, da bi mi poiskali pisatelja, ki bi delal z mano, torej v sodelovanju z mano napisal mojo biografijo.

Ob besedi pisatelj sem si predstavljal starejšega sivolasega umirjenega gospoda, dobil pa sem Davorina Lenka, obritoglavca s pirsingi. (smeh) Že to mi je bilo takoj všeč. Ker Davorin živi v Ljubljani, jaz pa v Avstriji, sva se dobivala pri moji tašči v Preboldu in tam snemala intervjuje.

Na prvi intervju sem seveda prišel bolj zadržan, ker je to, da nekemu neznancu kar naenkrat začneš govoriti intimne stvari o sebi, pač malo čuden občutek. Ampak začela sva bolj z lahkotnimi temami, ki še niso bile tako stresne. Davorinu sem poleg tega na prvi intervju prinesel svojo zbirko pesmi, on pa meni svojo zbirko kratkih zgodb Psihoporn. Ko sem jo doma začel brati in naletel na prizor, v katerem neka ženska v spovednici vleče kokain in ga tudi ponuja župniku, mi je takoj postalo jasno, da je človek enako 'odpuljen' kot jaz. (smeh)

Potem sva se dobila približno enajstkrat po štiri ure, nekje od julija do konca leta. Material, ki je bil posnet, je Davorin prepisal in uredil po sklopih, jaz pa sem vsak del pregledal in še kaj dodal. Dolžino, za katero smo bili dogovorjeni, sva sicer presegla kar za petdeset odstotkov, in to kljub temu da sva nekaj poglavij vmes izbrisala.

Knjiga ima na posameznih straneh tudi QR-kode, ko jih bralec skenira, se mu odprejo fotografije, posnetki, celo dodatni teksti. Od kod ideja za to?

Pri biografijah se velikokrat pričakuje, da bodo zraven fotografije. Ampak sam sem zelo velik estet in črno-bele fotografije, tiskane na klasičen papir, mi niso blizu. Če so v knjigi barvne fotografije, so pa navadno na sredini knjige, vse na kupu, kar se mi tudi ne zdi, da bistveno prispeva h knjigi.

Princip s QR-kodami pa je nekaj, kar smo mi pred časom uporabljali že v katalogu Mikro+Polo, ko smo izdali tiskan katalog izdelkov. Če si poskeniral QR-kodo v katalogu, si dobil informacije o zalogi. Ko so mi na založbi govorili, da bi knjiga vseeno morala imeti neke slike, sem se spomnil, da lahko to elegantno rešimo na tak način in poleg fotografij vstavimo še posnetke in besedila. V ta namen sem vzpostavil spletno stran Govorim, kamor vodijo QR-kode. In kolikor tudi na Beletrini vedo, je to res prva takšna knjiga, ki je pravzaprav interaktivna.

Omenil si, da si že pred izdajo knjige doživel poskuse cenzure širše družine. V njej je kar nekaj podrobnosti, ki jim niso v ponos, med drugim grožnja s smrtjo in podobno. Se ne bojiš, da bi se ti pritiski zdaj, ko je knjiga zunaj, še stopnjevali?

Namen celotne knjige ni govoriti o drugih, ampak o sebi. Marsikje sem se izognil pretiranim informacijam o drugih, ker nisem želel na nikogar kazati s prstom in žaliti, ampak dejstvo pa je, da so bile moje epizode depresije in paničnih napadov, ki jih ravno tako omenjam v knjigi, posledica nekaterih dogodkov. Ne želim povedati preveč za tiste, ki še niso brali knjige, ampak če ti nekdo grozi, da te bo ubil, to gotovo vpliva na tvoje življenje. In če se podobnih stvari nabere več in se dogajajo v nekem zaporedju, to slej ko prej izbruhne.

Res pa je bilo, da so me člani širše družine nekoč spraševali o nekih mojih dejanjih in napol v šali napol zares sem jim odgovoril, naj počakajo, da bodo tako ali tako o tem brali v knjigi. In nekaj dni pozneje je na Belerino že prispel odvetniški dopis, da ne dovolijo pisanja o njih. Nekateri sorodniki in bližnji sicer že prej niso bili poimenovani s polnimi imeni, samo Stric, Teta, Prijatelj, smo se pa potem vseeno odločili še, da omembo mojega rojstnega priimka iz knjige povsem izbrišemo, tudi na naslovnici je le možev, ki sem ga prevzel ob poroki.

Kako pa so se na knjigo odzvali tvoja nekdanja žena Mateja, ki v knjigi nastopa z imenom, in otroci?

V bistvu je Mateja že od začetka vedela, kako je z mojo naklonjenostjo do moških. In tudi ko sem otrokom povedal, da imam pač zdaj fanta, so to vzeli kot nekaj normalnega. Povedal sem jim, da jih imam še vedno enako rad in da bomo kljub ločitvi še naprej vsi skupaj. In res smo še zdaj zelo povezani, otroci so ponosni name, jaz pa nanje. Vedo, da obstajajo geji, trans osebe, tako se svet vrti, vedno so bili in vedno bodo. Včasih smo se sicer malo bolj skrivali, danes se morda malo manj, ampak princip je enak.

Kar se tiče tega, da v knjigi pišem tudi o nekaterih skokih čez plot v času zakona, pa tudi to Mateje ni presenetilo, ker sva se že ob ločitvi usedla na nekakšen tako imenovan poslovilni sestanek in si povedala čisto vse grehe, ki si jih tekom zakona morda nisva. Tako sva vedela, da se razhajava s čisto vestjo in zaradi tega nje tudi nič, kar je omenjeno v knjigi, ni presenetilo.

Kaj pa prvi odzivi bralcev? Si zadovoljen z njimi?

Za zdaj so odzivi zelo pozitivni. Če sem iskren, v resnici pričakujem več pozitivnih komentarjev, sploh če knjigo zares in natančno prebereš. Ker nekateri jo sodijo po naslovnici ali pa po besedilu na platnici in predvidevajo, da sem v njej zelo prostaški ali da pišem izključno o dogajanju na gej sceni. Zato tudi razumem, da ima kdo iz gej populacije pomisleke, slišal sem denimo že, da delam škodo tej družbi, a sem prepričan, da si bodo, ko jo preberejo v celoti, premislili.

Generalno pa so ljudje knjigo zelo toplo sprejeli, celo navdušeni so nad njo. Moja zelo velika želja je bila, da knjiga ni pozerska, da se torej jaz ne postavljam pred ljudmi, češ, poglejte, kaj vse se mi je zgodilo, po drugi strani pa, da je neke vrste priročnik. Želel sem narediti knjigo, ki temelji le na mojih izkušnjah in mojem pogledu na svet. In mislim, da nam je to zelo dobro uspelo in da so to začutili tudi prvi bralci. 

Knjiga je res izjemno iskrena, v njej razbijaš tabuje na različnih področjih, od spolnosti in homoseksualnosti do izgorelosti in podjetništva. V nekem odlomku se dotakneš tudi pomanjkanja spolne vzgoje v šolah in tabujev, povezanih s spolnostjo, pri najstnikih. Svoje otroke si vzgajal v odprtem duhu. A kot družba smo kljub vsemu še vedno precej zaprti, pogovori o spolnosti so nam neprijetni ...

Ravno zato moramo več govoriti o tem. Predstavljaj si, kako preprosto bi bilo, če bi o tem čisto sproščeno govorili. Da bi se midva recimo srečala na cesti in bi te jaz vprašal, kaj si počela včeraj, pa bi rekla, joj, včeraj sem se pa tako dobro dala dol, da sem še zdaj čisto 'out'. In bi jaz odvrnil, o, super, sem vesel zate, pa tudi malo ti zavidam, ker jaz sem šel pa včeraj zgodaj spat.

Ko bomo enkrat prebili ta zid, bomo šele zares napredovali. Ker mi se delamo, da tega ne počnemo, počnemo pa vsi. Če pa kdo slučajno kaj omeni, pa vsi planejo  – kaj si nor, da o tem govoriš? No, sam s tem nimam težav.

Si pa spregovoril tudi o okužbi z virusom HIV. Če prav razumem, prvič javno. Je bilo to zate težko?  

Še zdaj dobim kar malo solzne oči, ko govoriva o tem. Ja, to mi je pa ... od začetka sem imel velike pomisleke, ker sem imel tudi sam zelo odklonilen, stereotipen odnos do tega. Bal sem se recimo piti iz istega kozarca, kot nekdo, ki je imel HIV. Strah me je bilo, imel sem negativno reakcijo. In ko sem potem izvedel, da ga imam sam ... v tisti sekundi, ko so mi rekli, pozitivni ste, se mi je življenje obrnilo na glavo. Nisem se toliko ustrašil, da bom umrl, bolj je bil tisti občutek – zdaj bo vse drugače in jaz na to ne bom mogel vplivati.

Najprej nisem hotel povedati nikomur, ker sem vedel, kakšna je bila moja reakcija na to. In o tem, kako zares živeti s HIV, se še pred desetletjem sploh ni govorilo, v UKC Maribor sem sicer dobil neko knjižico, v kateri so bila splošna navodila, na zadnjih straneh pa zgodba nekoga, ki s tem živi. Ampak oseba je bila anonimna in vse skupaj povedano zelo na kratko. In če ti neka oseba brez imena pove, da pa z virusom HIV pravzaprav čisto normalno živi, in to v promocijskem materialu, to ni ravno verodostojen vir.

Tako da sem bil kar precej prestrašen, predvsem pa me je bilo strah, ali bom sploh še našel koga, ki bi želel z menoj v posteljo. Moj največji strah je bil, da bom do konca življenja sam. Ampak z leti ugotoviš, da danes to res ni več nič takšnega, da imaš lahko, če se zdraviš, celo nezaščitene spolne odnose, pa se partnerju ali partnerici ne more nič zgoditi. To me je pomirilo in zazdelo se mi je, da bi bilo pa morda dobro o tem spregovoriti, ker kolikor vem, v Sloveniji ne obstaja knjiga, v kateri bi nekdo z imenom in priimkom povedal, da je okužen.

S tega vidika se mi zdi moja izpoved pomembna. Vesel bom, če bo kdo, ki izve, da je okužen in je v hudi stiski, to prebral in si rekel, poglej, ta človek je še zdaj živ in živi čisto normalno. Ali pa kakšna mama, ki jo skrbi zaradi okuženega sina ... ker najtežje je nekaj takega povedati staršem, ki seveda najbolj skrbimo za svoje otroke. Ko sem sam povedal svoji mami, jo je skoraj zadela kap, mislila je, da umiram.

Kaj pa je bilo sicer najtežje podoživljati za knjigo? Ravno to?

Ja, ta del je bil gotovo eden težjih. Ko sem snemal avdio knjigo, se mi je kar tresel glas, ker se pač spominjaš teh dogodkov in se vrnejo negativni občutki. Še zdaj se živo vidim, ko sem dobil te rezultate in mi je zdravnik rekel, da čisto možno, da imam pred sabo samo še deset let. No, v bistvu je rekel, da bom najbrž živel normalno, ampak določeni ljudje se pa pač slabše odzivajo na terapijo. Zdravila dejansko ne primejo ali pa traja zelo dolgo, da se navadijo nanje.

Pri meni je že prvo zdravilo prijelo. Tako da ne morem reči, da ni povedal realno, čeprav je bilo malo grdo. Sploh ker sem imel hkrati še hepatitis, in če zdravila za to ne bi učinkovala, bi to lahko povzročilo odpoved jeter. Ko ti vse povejo, že vidiš konec, in to je seveda grozno.

Drugi del, s katerim sem imel težave, pa ne da bi mi ga bilo težko povedati, ampak ravno podoživljati, so bile pa droge. Ne vem, ali sem ga do zdaj trikrat prebral. Občutek imam, da vonjam kokain, da vidim iglo, zato res ne morem. Ta občutek je tako močan in vedno znova prebirati o svojem najtemnejšem obdobju ni prijetno. Nisem ponosen na to, sram me je. Mi pa pomaga, da z neke distance vidim, da sem bil takrat pač tepec.

Podjetje Mikro+Polo, ki ga danes vodiš, si prevzel od strica. Njegov način vodenja je bil bolj avtokratski, klasično vodstveni, tebi pa to ni ustrezalo. Je bilo težko preklopiti na mehkejši princip, po katerem si danes prepoznaven?

Da smo vpeljali drugačen pristop, je res šlo počasi, predvsem ker je bil stric še zmeraj v podjetju, in če sem se malo čudno oblekel, sem že dobil opazko. Človek si pa seveda želi biti pohvaljen, ne grajan. Zato sem stvari spreminjal postopoma.

Nekdo morda misli, da sem jaz prišel v firmo, naredil dva klika in že smo bili mi drugačno podjetje. V resnici pa je to proces, ki je trajal deset let. Poleg tega sem moral samega sebe prepričevati, da ni z mano nič narobe, če kot direktor nisem zahteven in strog. Potem gre pa pač tako, da vpelješ eno spremembo, vidiš, da deluje, in si upaš morda še z drugo in tretjo.

Ampak zato je tudi odpuščati težje, kajne?

Zelo hladnokrven sem, kadar moram dati odpoved nekomu, ki nam ne ustreza ali pa ne spada v našo sredino. Kadar si je v mojih očeh torej sam zaslužil to, da ga je treba odpustiti, me to ne gane, ker vem, da takšen človek dela škodo vsem nam. Ampak kadar pa po drugi strani pride do situacije, ko podjetje pade v krizo in se je zaradi tega treba posloviti od večjega števila ljudi, je pa to seveda drugače in me gane.

Gane pa me zato, ker sem z vsemi temi ljudmi stkal neko vez. Zame niso samo številke. Zdaj nas je sicer okoli sto petdeset, ampak ko je bilo podjetje manjše, sem vse sodelavce poznal po imenu, približno sem vedel, ali imajo otroke, so poročeni in tako dalje. Ljudje me zanimajo, povezani smo, vsi se tudi tikamo in potem je seveda težje, ko se kaj takega zgodi. Sploh ker človeka poznaš in veš, kako bo odreagiral. To je zame res težko.

Zagovarjaš socialni kapitalizem. Je to prihodnost vodenja? Brutalni kapitalizem, v katerem je delavec samo številka, lastniki podjetij pa bogatijo, ljudje vse bolj zavračajo, sploh mlajše generacije.

Res je. Čeprav me bodo kolegi podjetniki verjetno grajali, da to govorim, mislim, da bi morala obstajati neka meja, kar se zaslužka tiče. Ne vidim namreč razloga, da nekdo živi pod pragom revščine, nekdo drug pa zasluži milijon evrov na leto. Zame je to pač 'no-go', ker smo na koncu vsi odvisni drug od drugega in vem, da sam ne morem narediti ničesar; če torej danes 150 mojih sodelavcev prinese odpoved, grem lahko še sam naravnost na zavod za zaposlovanje.

Zato mislim, da bi se podjetniki, ki so še zelo zaverovani vase, morali začeti zavedati, da jim posel delajo ljudje. In ne glede na to, da imamo podjetniki večjo odgovornost, večje breme, smo morda zastavili tudi svoje premoženje za to, kar počnemo, ne smemo pričakovati, da bodo tudi naši zaposleni taki. Njim ni treba zastaviti ničesar, oni želijo živeti. Zato absolutno zagovarjam, da bi v svetu vpeljali neki model, da nihče ne more biti pod pragom revščine, hkrati pa nihče ne more zaslužiti res enormnih zneskov, ampak bi moral to nekako vračati družbi.  

Pa seveda razumem, da te denar lahko zasvoji, občutek, ko zaslužiš šestmestno številko in ko to vidiš na svojem računu, je res izjemen. Ampak istočasno se je treba zavedati, da so tvoja leta šteta. Torej, če ima nekdo danes na računu dva milijona evrov, lahko s tem, če je skromen, preživi do pozne starosti, in to bo precej dobro življenje. Zakaj bi potem še nabiral denar? Za koga? Gledam kakšne ljudi, ki kar še pri šestdesetih tolčejo denar ... pojdi, živi, si mislim.

Na splošno znajo biti pogovori o denarju kočljivi. V knjigi opisuješ tudi dileme, ko si si želel privoščiti malo dražji dopust, a si se potem ves čas spraševal, ali preveč razmetavaš z denarjem. Seveda je logično, da si boš, če trdo delaš, želel privoščiti nekaj več, a kdaj to postane eksces? 

Upam, da to znam razmejiti. Večkrat mi kdo reče, da je dober znak že, da se sprašujem o takšnih zadevah, ker nekateri se nič ne sprašujejo, samo zapravljajo denar in so prepričani, da so glavni. Sam se o tem ves čas sprašujem, priznam pa, da grem kdaj pa kdaj tudi v kakšne ekstreme. Ampak to je potem tisto moje zadoščenje, nagrada. Ker lažje preneseš vse težke stvari, sploh če se dogajajo dlje časa, če si rečeš, potem grem pa malo na ultra razvajanje. Privoščim si občasno tudi kakšen luksuzen hotel, a sem tam največ nekaj dni. Ker da bi pa dajal po več deset tisoč evrov za 14 dni v nekem hotelu, se mi pa zdi malo absurdno.

Kaj pa je tvoj največji ekstrem? Potovanja ali kaj drugega? Nenavadni hobiji? Zbiraš motorje, plovila?

Tri takšne stvari so. (smeh) Prva je, da sem nor na čevlje. Enkrat sem štel in mislim, da bi lahko v službo vsak dan hodil v drugih supergah. Da o drugih čevljih sploh ne govorim ... To je že prav manija in zdaj sva z možem Gašperjem dogovorjena, da če želim domov prinesti nov par, se moram enega znebiti. Ker enostavno nimava več prostora. (smeh)

Druga moja ljubezen so avtomobili, pa ne pretirano dragi, trenutno na primer vozim avtomobil za 35.000 evrov. Nisem mahnjen na luksuzne avtomobile, se jih pa hitro naveličam in jih na dve leti menjujem, kar se, verjamem, komu zdi malo čudno.

Tretja stvar so pa res potovanja. Rad raziskujem nove kraje, po drugi strani pa sem tudi navajen, da imam eno stalno poletno in eno zimsko destinacijo, da ti je, ko prideš tja, vse znano in ti ni treba raziskovati, kje je prva restavracija, ampak že vse poznaš. Poleti je to Majorka, tam sem bil že približno tridesetkrat in niti ne potrebujem več navigacije, ampak vozim tam enako kot po Mariboru. Tudi na smučanje hodimo ves čas na isto lokacijo. 

Že prej si omenil, da imate podjetniki večje breme in odgovornost, ker za podjetje jamčite z osebnim premoženjem. Se ljudje zavedajo, kaj podjetništvo pravzaprav pomeni? Tudi to, da si odgovoren za plače določenega števila zaposlenih?

Mislim, da se v Sloveniji ne zavedajo zares. Veliko ljudi misli, da smo podjetniki pač tisti, ki znamo fino in hitro krasti ali pa na nepošten način priti do denarja. Torej nekoga podkupujemo, imamo botre ... v Avstriji, kjer živim, je to bistveno drugače. Tam sem podjeten gospod, tu pa baraba. Pa greš samo malo čez mejo.

Ampak da bi se kdaj preizkusil še kje dlje, na primer v ZDA, kjer so podjetniškemu načinu razmišljanja bolj naklonjeni, te pa nikoli ni zamikalo?

Ne, sem izrazit lokalpatriot. Iskreno povedano, ko vidim, da kakšni izdelki laboratorijskega pohištva, s katerim mi opremljamo največje svetovne proizvajalce farmacevtskega področja, nastanejo pri nas v Mariboru, me kar pogreje pri srcu od ponosa, včasih dobim celo kurjo polt in solzne oči. (smeh) Res sem ponosen, da nam je uspelo v Sloveniji, in to v Mariboru, ki je sploh še iz časa Jugoslavije delavsko mesto, narediti nekaj prebojnega, nekaj, kar kupuje zahodni svet.

Kako Slovenci doživljamo konkurenco? V knjigi predstaviš dve praksi konkurenčnih podjetij, z enim ste v zelo dobrih odnosih, drugo pa vam, grdo rečeno, skače v zelje. Česa je več?

Kakor kje. Vedno je vse odvisno od prvega človeka tega podjetja. Sam o drugih nikoli ne govorim slabo, raje sem tiho, če imam kaj slabega za povedati, in enako učim sodelavce. Obstajajo pa primeri, kjer znajo ljudje povedati marsikaj. Že to, da sem gej, lahko za nekoga pomeni, da sem slabši podjetnik, in to razlaga drugim. Ampak kako je to, s kom spiš, povezano s tvojim delom? Da nekdo mojo stranko pobara, češ, kaj pa kupuješ od tega pedra? Mislim, da takšna izjava pove veliko več o tistem, ki to izreče, kot pa o meni. 

S takimi stvarmi se sicer res ne obremenjujem, mislim pa, da gre marsikomu v nos, da sem za podjetniški svet precej nekonvencionalen in se tudi obnašam tako. Sem nekdo, ki mu v tem svetu po vseh pravilih ne bi smelo uspeti. In če sem bolj uspešen od nekoga, ki se pa zelo trudi, da je nekako uniformiran, da sledi pravilom podjetništva in je vse naredil prav, potem verjamem, da je to lahko frustrirajoče. Ampak nekaterih stvari se ne da naučiti, moraš jih imeti v srcu, v duši. Če dobro delaš in si tudi sicer dober človek, se to pozna. Ker oddajaš pozitivno energijo in ljudje to začutijo.  

Že do zdaj si doživel več, kot bi marsikdo v dveh življenjih. Katera izkušnja te je najbolj zaznamovala? 

Morda je bila zame prelomna izkušnja, opisujem jo tudi v knjigi, ko sem v Salomonovem oglasniku prvič poiskal moškega in se z njim dogovoril za srečanje. Takrat se je zgodil neki premik, priznal sem si, da sem drugačen. Seveda je bilo najprej grozno, počutil sem se katastrofalno. Ampak greš čez to in si rečeš, glej, v redu je, sprejmi se takšnega, kakršen si.

Veliko sem razmišljal, zakaj sem tak, kako je do tega prišlo, ali lahko to spremenim ... ker če bi se lahko odločil, ne bi bil homoseksualec, pa ne, ker ne bi užival v tem, ampak ker je družba tako naravnana, še vedno je toliko pritiskov, da je bistveno lažje, če si heteroseksualno usmerjen. No, ampak ta del mojega življenja, zgodnja dvajseta, so bila v tem oziru bistvena, ko zdaj gledam nazaj. Zgodil se je namreč neki prelom, premik v glavi, ko sem dojel, da res moram slediti sebi, ne glede na to, kaj pravijo drugi.