O življenju rock zvezdnika s Slovencem, ki z legendarnimi glasbenimi skupinami nastopa po največjih odrih na svetu

S svetovno najbolj prepoznavnim slovenskim heavy metalcem Tilnom Hudrapom smo se pogovarjali o njegovi mednarodni glasbeni karieri, ki traja že 12 let, sicer pa je v metalu brez prestanka aktiven 25 let. V tem obdobju je uresničil praktično vse svoje najstniške sanje, igral je v legendarnih težkometalskih glasbenih skupinah Vicious Rumors, Testament, Pestilence, U.D.O. in Doro ter drugih - skupinah, katerih posterje je podobno kot številne generacije najstnikov po vsem svetu, v mladosti lepil po stenah svoje sobe.

Nastopal je na največjih odrih v 52 državah sveta - tudi pred 75.000 in več ljudmi. S svojo zagnanostjo in profesionalnim odnosom je naredil vtis na mnoga najbolj prepoznavna imena znotraj žanra in s številnimi stkal pristne prijateljske vezi. 

V intervjuju je podrobneje pojasnil, kako mu je vse to uspelo in razgrnil, kako je v resnici videti življenje sodobnega rock zvezdnika na koncertni turneji oziroma sodelovati s profesionalnimi glasbeniki na najvišjem nivoju, pa tudi to, kako se je v različnih državah srečevati s stotinami navdušenih oboževalcev.

Korošec, ki se je kot najstnik navdušil nad bas kitaro

Prihajaš z Raven na Koroškem, za rock in metal glasbo si se navdušil že v otroštvu. Kje si se prvič srečal s heavy metalom in kaj te je pritegnilo? Se je nad tovrstno glasbo navduševal kdo v tvoji družini?

Moj prvi spomin na srečanje s tovrstno glasbo je znameniti koncert v čast Freddyju Mercuryju leta 1992. Kot otrok sem ga z očetom gledal po televiziji - koncert so predvajali v oddaji Sobotna noč. Starša nista specifično rockerja, poslušata vse zvrsti, a sta oba rojena v šestdesetih, zato imamo doma vse osnovne rockerske vinilke, ki sta jih nekoč kupovala moj oče in stric. Stric je na srečo obiskoval šolo v Postojni, ki je bila bliže Italiji in s tem dostopu do glasbenih plošč. Pri nas na Koroškem namreč tovrstnih plošč nisi mogel dobiti (oziroma si jih lahko šele kasneje, v sredini osemdesetih v trgovini Nama), tudi če si jih iskal v avstrijskem Celovcu. Avstrija očitno ni imela te rockerske podlage, zato je k nam vse to prihajalo iz Trsta. Še zdaj imam plošče, ki jih je stric kupil leta 1975, in že kot otroka so me vizualno pritegnili bendi, kot so Status Quo, Thin Lizzy, Deep Purple in Black Sabbath.

Heavy metal glasba je bila na Koroškem sicer dolgo precej neprisotna. Prvo resno sceno z glasbenimi skupinami, ki so še vedno aktivne, je ustvarila šele naša generacija. Konec osemdesetih smo sicer imeli nekaj bednov, kot so slovenjgraški Xenophobia, ki so leta 1990 skoraj podpisali z nemško založbo Nuclear Blast -  danes eno največjih metalskih glasbenih založb. Njihov EP Signs of Mental Decay je bil za tiste čase zelo napreden in še danes zveni odlično. A potem je prišla vojna, člani so šli študirat, skupina pa je leta 1992 razpadla. Podobno se je nekaj let kasneje zgodilo tudi s skupino Funeral March. Na žalost so vse te skupine obstajale le tri ali štiri leta. Na področju težkometalne glasbe je tako začela konec devetdesetih resno delovati šele naša generacija, v kateri nas je več takšnih, ki nismo nikoli prenehali in tudi ne nameravamo prenehati. Tisti, ki smo temu posvetili življenje, vemo, da ko je metal enkrat v DNK, z njim živiš vsak dan, vsako minuto.

V otroštvu si igral klarinet, potem te je očaral heavy metal. Je bila bas kitara prvi polnopravni rockerski instrument, ki si ga izbral, ali si, kot je to najbolj pogosto, začel z igranjem kitare? 

Bas kitara je bila moj prvi in edini plan. Čeprav zadnjih 15 let verjetno največ igram kitaro in na ta instrument tudi pišem glasbo, na začetku nikoli nisem imel načrta igrati česa drugega kot bas. Za to je "krivo" predvsem moje navdušenje, ko sem konec devetdesetih odkril skupino Iron Maiden in prezenco, ki jo njihov basist Steve Harris predstavlja na odru. Za basiste je vedno prevladovalo splošno mnenje, da so podcenjeni, Harris pa je ta mit čisto porušil in je v skupini deloval skoraj kot frontman. Glede zvoka so me že kot 14-letnika navdušili John Deacon, Chris Squire, Geddy Lee in Markus Grosskopf.

Tudi pri drugih zame zelo pomembnih bendih so imeli basisti veliko vpliva, na primer pri Black Sabbath, prvem metal bendu na planetu. Njihov basist Geezer Butler je v zlatem obdobju skupine - obdobju prvih štirih albumov - napisal vsa besedila in ogromno glasbe. V metalski glasbi so besedila in lirično izražanje vsaj 50 odstotkov celotne slike in prav Butler je prvi iznašel ta mistični in temačni lirični pristop, ki je danes značilen za metal glasbo - tega pred njim ni bilo. Podobno je tudi Steve Harris napisal ogromno besedil in glasbe za Iron Maiden. 

Harrisa si pozneje tudi osebno spoznal. O čem sta se pogovarjala? Je bila tema pogovora le glasba?

Na srečo sem vnaprej vedel, da se nikoli ne želi pogovarjati o glasbi, zato sva govorila predvsem o nogometnem klubu West Ham United ...

Ki je njegova druga največja ljubezen ... 

Rekel bi, da je kar na prvem mestu, in ta ljubezen je celo veliko večja - tudi po njegovih besedah. Precej sva se pogovarjala o starih časih angleškega nogometa, o obdobju šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja, obdobju, ko je Steve odraščal. Na srečo sem precej dobro seznanjen s temi tematikami. Pogovarjala sva se tudi o nekaterih bolj osebnih, družinskih zadevah, poznam namreč tudi njegovo sestro Lindo. Steve je odraščal brez obeh staršev v East Endu, vzgajala ga je babica. To je bil precej neizprosen del Londona, delavski predel. Je pa res, da sem ga nazadnje vseeno vprašal, kako se spominja leta 1981, ko so v sklopu turneje za album Killers s prvim pevcem Paulom Di'Annom prvič nastopili v Beogradu in pozneje leta 1984 v sklopu World Slavery Tour še Ljubljani. 

Član kultnega benda, ki je vplival tudi na Metallico

Morda skupine Vicious Rumors, pri katerih si začel igrati leta 2012, splošna slovenska javnost na pozna tako dobro kot na primer Metallico, ki je eno največjih imen tega žanra na svetu. A dejstvo je, da gre za legendaren band, ki je bil ustanovljen že davnega leta 1979, njihova glasba pa je neposredno vplivala tudi na člane Metallice, ko so ti šele začenjali. Gre torej za res veliko ime znotraj scene. 

Kot si rekel, to je res kultno in veliko ime znotraj scene. Res škoda, da številni bendi, kot je Vicious Rumors, niso bolj prepoznavni tudi širše. Pravzaprav je kar nekaj legendarnih ameriških skupin, ki celo znotraj scene niso tako zelo prepoznavni, kot bi morali biti. Del krivde za to gre pripisati tudi velikim metalskim revijam iz osemdesetih, ki so neprestano pisali samo o treh podžanrih - thrash metalu, glam metalu in o medsebojnem sovraštvu med njima - ter o klasičnem heavy metalu. Veliko kakovostnih skupin je izpadlo, ker jih ni bilo mogoče uvrstiti v te specifične žanre, ampak je bila njihova glasba nekaj vmes. Vicious Rumors so na žalost zapadli prav v ta bazen, saj niso bili niti dovolj thrash niti dovolj glam, kar bi jih naredilo bolj zanimive predvsem za žensko občinstvo. 

Ameriški power metal (v katerega so spadali Vicious Rumors, Crimson Glory, Sanctuary, Helstar, Fates Warning in mnoge druge kakovostne skupine) je tako postal in ostal popolnoma zapostavljen, razen v res podzemnih krogih poslušalcev.

Ustanovitelj Vicious Rumors Geoff Thorpe je s svojo glasbo vplival predvsem na poznejšega kitarista Metallice Kirka Hammetta, ki je konec sedemdesetih ustanovil še eno legendarno skupino - Exodus. Geoff se je s Havajev preselil v kalifornijsko mesto Santa Rosa, njegov bend pa je na območju zaliva San Francisca postal največji lokalni bend z največjo produkcijo.

Na teh zgodnjih koncertih so ga na oder vedno pripeljali v krsti, nad čimer so bili takrat vsi fascinirani - vključno s Hammettom in pozneje tudi preostalimi člani Metallice, ki so se - razen Larsa Ulricha, ki je prihajal iz Danske - v Kalifornijo preselili iz Los Angelesa. Vicious Rumors so na Metallico vplivali prav zaradi svojega drugačnega pristopa, česar Kirk Hammett ni pozabil večkrat omeniti, kadar smo se srečali. Predvsem mu je všeč skladba Don’t Wait For Me iz leta 1990. Mogoče kot zanimivost: videospot za to pesem je bil režiserski prvenec Gora Verbinskega, ki je pozneje režiral hollywoodske uspešnice, kot so prvi trije deli Piratov s Karibov, Krog in Rango.

Kakšni so bili tvoji občutki, ko si prvič stal na velikem odru s tako legendarnim bendom, in kakšni so bili občutki, ko si z njimi prvič igral pred res veliko množico ljudi?

Občutek, ko sem prvič stopil na oder z Vicious Rumos, je bil seveda noro dober, a moram dodati, da sem sam pred tem vse te trenutke že stokrat doživel v svoji glavi. Vedno, ko sem šel spat s slušalkami in sem poslušal koncertni posnetek kakšnega benda, sem si predstavljal, da sem na tistem odru. Treme res nikoli nisem imel, edino, kar me je pred koncertom skrbelo, je to, da med nastopom ne bi zatajil kak kos opreme. Občutek na odru je bil torej že med prvim nastopom povsem naraven, edina razlika je bila to, da sem bil takrat dejansko tam.

Pred 75.000 ljudmi z legendarno skupino Testament

Z Vicious Rumors si ostal pet let, posnel studijski album in dva albuma v živo, na turnejah večkrat obkrožil svet. Vmes si začel igrati še pri kultni nizozemski skupini Pestilence in pri nemški Paradox. Kje si našel toliko časa? Logistika najbrž ni bila mačji kašelj?

Z Vicious Rumors smo imeli urnik natrpan s turnejami in snemanji, a ker me je kontaktiral Patrick Mameli iz Pestilence, ki so bili že od 14. leta moj najljubši death metal bend in so imeli ogromen vpliv na enega od mojih prvih bendov Wartune, enostavno nisem mogel reči ne. Pestilence je pravzaprav tudi edini bend, ki znotraj svojega imena vsebuje moje ime - PesTILENce. Zaradi tega smo morali sicer res veliko truda vložiti v usklajevanje, da se turneje obeh skupin niso prekrivale. S Paradox pa sem delal samo v studiu, saj je bil pevec skupine Charly Steinhauer operiran na srcu in na žalost v zadnjih desetletjih skoraj ni igral v živo. Tudi njihov oboževalec sem bil že kot otrok. Nalepka skupine Paradox je bila na primer prva nalepka, ki sem jo leta 2006 nalepil na svoj prvi avto. 

Mnogi ljudje v Sloveniji se ne zavedajo kako legendarne in pomembne skupine so to. Na svetu je približno 300 000 metal skupin, vse skupine, v katerih sem igral, pa spadajo med 50 največjih in najpomembnejših tovrstnih skupin, Udo Dirschneider je s svojo nekdanjo skupino Accept v rangu skupin, kot so Iron Maiden, Saxon, Helloween, Motorhead, Kreator, Slayer, Testament, Machine Head in tako naprej. 

Poleg logistike je bilo v obdobju nastopanja z obema bendoma težavno tudi to, da sem ves čas preskakoval z ene na drugo turnejo in v različne časovne pasove, kar je bil pravzaprav uvod v to, kar me je doletelo leta 2022.

Nekoč si stopil v čevlje legendarnega metal basista Steva DiGioria in v Kanadi namesto njega in brez kakršnihkoli predhodnih vaj odigral koncert s skupino Testament. Kaj je vodilo do tega?

V legendarnem studiu Trident v Kaliforniji sem snemal s svetovno znanim producentom Juanom Urteago, ki dela z največjimi imeni, kot so Machine Head, Exodus, Sadus, delal pa je tudi z Rammsteini. Ko sem torej pri njem snemal album Concussion Protocol za Vicious Rumors, mi je po drugem dnevu snemanja rekel: "Si človek, s katerim je najlažje delati, in človek z najbolj profesionalnim odnosom, s katerim sem kadarkoli delal". Ko sem prišel k njemu, sem točno to tudi želel pokazati. Na snemanje sem bil 100-odstotno pripravljen in sem bas linije za 15 skladb, ki bi jih moral snemati 10 dni, posnel v dveh dneh. Preostalih osem dni sva se tako z Juanom le družila.

In očitno sem nanj naredil velik vtis, saj je, ko ga je klical njegov dober prijatelj Eric Peterson iz skupine Testament, ki je potreboval nadomestnega basista, predlagal le mene. Testament bi lahko takrat rekrutirali kogarkoli iz Amerike in prihranili 2000 evrov za letalsko vozovnico, a poklicali so mene. Šlo je pravzaprav za tri koncerte, a prvi je bil na festivalu Heavy Montreal pred 75.000 ljudmi in v družbi največjih bendov, zato so tudi mediji takrat poudarjali samo ta koncert, preostala dva pa nista bila omenjena praktično nikjer.

S Petersonom sva vse od takrat zelo dobra prijatelja in sva v stiku. Igral sem na primer na albumu njegovega black metal projekta Dragonlord in na singlu Winter Sun, ki ga je kot samostojni izvajalec izdal skupaj s kanadsko pevko Leah. V bistvu sva jaz in zdajšnji bobnar skupine Trivium Alex Bent edina človeka na planetu, ki sva s Petersonom igrala tako v bendu Testament kot v Dragonlord in njegovem solo projektu.

Glasbeni navdušenci, ki čakajo celo na letališčih

Si se na turnejah velikokrat srečeval z navdušenimi oboževalci? Na primer v Južni Ameriki znajo biti obiskovalci koncertov, sodeč po posnetkih, izjemno predani. 

Srečal sem se s stotinami in stotinami navdušenih fanov. V Južni Ameriki so prav zares še dodatno navdušeni, saj jih glasbene skupine redkeje obiščejo. Njihovo navdušenje sem doživel že leta 2013, ko sem šel tja prvič. Bili smo v Sao Paulu v Braziliji, kjer imajo nakupovalni center Galeria do Rock oziroma Galerija rocka, ki je hkrati tudi koncertno prizorišče, in kjer je tej glasbeni zvrsti posvečenih kar osem nadstropij. Od tega je eno celo nadstropje posvečeno brazilskemu bendu Sepultura. Ko smo prišli tja, nas je na hodniku, kjer smo bili dogovorjeni za podpisovanje plošč, pričakalo 500 do 600 navdušenih ljudi. Tudi ko smo leteli med posameznimi lokacijami, kjer smo imeli koncerte, so nas oboževalci pričakali na vsakem letališču in se hoteli fotografirati. Podobno je tudi v Rusiji in številnih drugih državah, kjer se mi je med turnejami to neprestano dogajalo. 

Nekomu v Sloveniji je kaj takšnega nepredstavljivo. Številni mislijo, da se to dogaja le Luki Dončiću in mogoče še komu. V intervjujih zato večkrat poudarjam, da je trik tega, da neko ime postane obče prepoznavno, predvsem v tem, kako je predstavljeno v medijih in koliko je zanimivo z marketinškega vidika. Mediji se zavedajo, da komercialno zanimiva področja, kot je ameriška košarkarska liga NBA, spremlja veliko ljudi, zato iz akterjev na tem področju naredijo medijske zvezde. V resnici je več Slovencev v svetu zelo prepoznavnih, vendar javnost za marsikoga niti ne ve, ker mediji tega ne poudarjajo. Že samo na intelektualnem področju imamo v ZDA vsaj tri svetovno znane profesorje, ki tam zasedajo zgodovinske pozicije, pa jih ljudje v Sloveniji ne poznajo. 

So bili oboževalci kdaj tudi preveč navdušeni? Si imel z njimi tudi kakšno negativno izkušnjo?

Ko smo nekoč igrali v Mehiki, je na koncert prišel tudi prijatelj iz Medvod, ki je poročen z Mehikanko in tam živi. Ko sva se hotela na kratko srečati, je bila zaradi preveč navdušenih oboževalcev edina možnost, da se po koncertu dobiva zunaj na pločniku, kamor se je prišlo iz zaodrja. Vendar pa so me nekateri obiskovalci koncerta tam v roku dveh minut odkrili. Čeprav sem vedno na voljo oboževalcem, saj so oni razlog, da sploh obstajamo, so mi takrat pokvarili edinih 20 minut, ki sem jih na drugem koncu sveta imel na voljo za kratko druženje s prijateljem iz Medvod. Tega jim seveda ne morem zameriti, ampak sam recimo ne bi nikoli naredil česa takšnega.

To sicer ni negativna izkušnja v pravem pomenu, a bile so tudi takšne. Ljudje so lahko včasih preveč vsiljivi, srečal sem na primer veliko vsiljivih zbirateljev, ki so me hoteli tako rekoč prisiliti, da jim dam svojo trzalico. Trzalice sicer vedno z veseljem podarim in zmečem z odra, a ko te pride v tvojem zasebnem času isti človek desetkrat spraševat za trzalico, je to lahko zelo moteče. 

Vseh teh zgodb z oboževalci je ogromno, in če ne bi imel veliko tega posnetega, mi verjetno v Sloveniji marsikdo ne bi verjel, saj gre pogosto za prizore, ki skoraj spominjajo na to, kar se je nekoč dogajalo Beatlom. Eden od najbolj neverjetnih prizorov je bil, ko smo s Pestilence igrali na Kostariki in so ljudje že več dni pred koncertom taborili na travnati površini med dvema dvopasovnicama hitre ceste, ki poteka nekaj kilometrov od dvorane. Pa ni šlo za kak festival, ampak za samostojni koncert ekstremne glasbene skupine.

Samo en svetovni zvezdnik pustil izredno negativen vtis

V svoji mednarodni karieri si spoznal vsa mogoča velika imena, ki so te tako kot številne druge s svojo glasbo navduševala že kot najstnika. Kdo od teh velikih je, ko si ga osebno spoznal in glede na tvoja pričakovanja, pustil najboljši vtis? 

Na srečo so dober vtis pustili prav vsi tisti ljudje, za katere sem imel občutek, da ga bodo. Na primer Steve Harris iz Iron Maiden, vsi iz Judas Priest, Biff Byford iz Saxon, Dave Mustaine iz Megadeth, Marcel Schirmer iz Destruction, člani skupine Testament. Ti ljudje so bili v mojih mladih letih zame zares pomembni, zdaj pa se z nekaterimi enostavno pokličemo, kot se pokličemo s prijatelji iz Slovenije. Verjetno največji vtis od vseh je pa naredila legendarna nemška heavy metal pevka Doro Pesch, s katero trenutno igram. Čeprav je največja ženska metalska ikona vseh časov, je zame osebno najbolj v redu heavy metal oseba na planetu. Neverjetno je, kakšna dobra duša, kako prijazna in dobronamerna oseba je to.

Gre pravzaprav za gospo pri svojih šestdesetih ...

Stara je 61 let in brez vsakršne plastike in lepotnih popravkov je videti super. Je oseba s precej tragično zgodbo, oče ji je umrl pri sedmih letih, v mladosti so se ji dogajale različne zlorabe, vendar pri njej ne opaziš nič od tega. Je zelo pozitivna oseba. 

Je kdo od velikih pustil tudi negativen vtis?

Edini res negativen vtis, ki mi pade na pamet, je pustil le en zvezdnik - Vince Neil iz Mötley Crüe. On je šel res čez vse meje. Slabo izkušnjo z njim smo imeli vsi takrat prisotni v zaodrju nemškega festivala Bang Your Head, kjer je Vince sicer nastopil s svojim solo projektom. Ko je prišel v zaodrje, se je začel dreti na svojega asistenta, naj vsem pove, da ga ne smejo niti pogledati, kaj šele ogovarjati. Nato je odšel na oder, odpel štiri skladbe, rekel, da mu je "počil" glas, odšel z odra in se spet začel dreti in obnašati kot kakšna primadona. Gre pa za človeka, ki je v osemdesetih pod vplivom alkohola nekoga povozil do smrti in očitno je, da še danes nima niti kančka morale. 

Kaj negativnega se sicer lahko zgodi znotraj samega benda, ko si z drugimi člani tri mesece na turneji in si skupaj dobesedno cele dneve. V takšnih trenutkih lahko pride do najrazličnejših situacij, ki lahko kdaj tudi eskalirajo. Na turnejah si si z drugimi člani skupine celo bliže kot z družino, saj z družinskimi člani običajno ne spiš v isti sobi, oddaljen le 30 ali 40 centimetrov. Člani benda so skoraj kot tvoji partnerji. Takšno življenje ni za vsakogar in je marsikomu nepredstavljivo. Tudi med turnejami na visokem nivoju, kjer je logistično vse zelo natančno usklajeno, kjer se prevažaš z dobro opremljenimi in zelo dragimi turnejskimi avtobusi, ki so skoraj kot hoteli s petimi zvezdicami, lahko pride do različnih negativnih situacij.

Na odru z legendarnim Udom Dirkschneiderjem

Leta 2018 si zapustil vse tri bende in se pridružil novemu legendarnemu imenu - nemški heavy metal legendi in nekdanjemu pevcu skupine Accept Udu Dirkschneiderju. Kako je prišlo do te spremembe?

Udo me je spremljal, ko smo bili leta 2016 z Vicious Rumors predskupina njegovemu projektu Dirkshneider. Že takrat mi je njegov kitarist Andrey Smirnov omenil, da basist Fitty Wienhold razmišlja, da bi po 20 letih zapustil skupino. Dve leti pozneje se je tudi dejansko odločil za ta korak in jaz sem bil njihova prva izbira, saj sem tekom tiste turneje očitno nanje naredil dober vtis. Ponudbo sem sprejel, a na tej točki logistično ni bilo več mogoče usklajevati te skupine z drugimi tremi, zato sem Vicious Rumors, Pestilence in Paradox zapustil. Z vsemi sem sicer ostal v odličnih odnosih. 

Do zdaj sem igral v 17 glasbenih skupinah, kar pomeni, da sem imel opravka s približno 80 osebami. In poudariti moram, da imam od vseh teh ljudi konflikt samo z eno osebo - to je ravno Udo Dirkschneider.

Udo me je sicer osebno povabil v njegov bend - ni mi pisal na primer njegov menedžer, ampak on osebno. Ponudbo sem sprejel in se takoj po zadnjem koncertu s Pestilence, ki smo ga skupaj s Slayer odigrali v Mehiki, z Udom odpravil na turnejo po Rusiji, kjer smo že na prvem koncertu v Sankt Peterburgu nastopili pred 10.000 ljudmi. Koncept tega benda je sicer takšen, da ga je nemogoče kombinirati s katerim drugim bendom, saj turneje in različna snemanja potekajo tako rekoč neprestano. 

Udo Dirschneider namreč nima drugih stvari v življenju, saj živi sam, ločen je že 20 let in ima odrasle otroke. Edina stvar, ki ga drži pokonci in ga odvrača od nekih čudnih misli, je to, da je popolnoma osredotočen na svojo glasbeno skupino - ta pravzaprav deluje kot nekakšen vlak, ki je stalno v pogonu. 

Neprestano koncertiranje po svetu terjalo svoj davek

Leto 2022 se zate ni izteklo po načrtih. Sredi koncertne turneje z Udom Dirkschneiderjem te je zaradi izgorelosti izdalo telo, končal si v bolnišnici. Kaj točno se je zgodilo? So bili pred tem kakšni opozorilni znaki?

Opozorilnih znakov nekako ni bilo, če so bili, sem jih ignoriral. Nekako sem se vedno poskušal prepričati, da je treba le iti naprej. Mislim, da imamo Korošci to železno voljo že znotraj sebe. To naše delavsko, železarsko in fužinarsko okolje nam ne daje možnosti, da bi se sprijaznili z nekimi stvarmi, s katerimi bi se morali, ampak namesto tega poskušamo iti skozi zid. Tu sem naredil napako in tako sem se leta 2022 na koncertu v Münchnu pri zadnji skladbi zrušil na odru. Koncert sem normalno odigral skoraj v celoti, nato pa sem nenadoma začel hiperventilirati in bil, čeprav sem tekom celotnega koncerta veliko pil, povem dehidriran. Začasno so mi odpovedale vitalne funkcije in nekaj časa sem bil v nezavesti, zato so me z rešilcem odpeljali v bolnišnico. 

Mislim, da se je vse to začelo nabirati že, ko sem redno igral v treh glasbenih skupinah in neprestano skakal s turneje na turnejo, pri čemer si nisem vzel nobenega odmora. Nastopi na petih kontinentih, konstantno menjavanje časovnih pasov, nenehen pritisk, da dam na odru vedno vse od sebe, so terjali davek. Že samo fizično je naporno letno odigrati več kot 150 koncertov in več, pri tem pa ne biti statičen. Potem je tu še nenehno pomanjkanje spanca. Na turneji po Južni Ameriki imaš na primer vsak dan dva ali tri polete. Mislim, da se vsi glasbeniki strinjajo, da so turneje po Južni Ameriki res zelo naporne, saj s koncerta ne prideš pred polnočjo, zbuditi pa se moraš že ob 4. uri. Ker si še vedno poln adrenalina, tudi težje zaspiš. Sam imam poleg tega že od prej težave z nespečnostjo.

Kako dolgo je trajala rehabilitacija? 

Obdobje, ki je vodilo v izgorelost, je bilo res zelo naporno in vse skupaj je pustilo veliko posledic, zato rehabilitacija pravzaprav še vedno traja. Še vedno nisem 100-odstotno tak kot prej. To je res dolgotrajen in kompleksen proces in sam najbrž ne bi verjel, da se kaj takega lahko zgodi, če se ne bi zgodilo meni. Niti to, da si v relativno dobri fizični formi in športno aktiven, ne pomaga, če se telo utrudi do te mere, da enostavno odpove. Ena od najhujših pridobitev izgorelosti je tudi to, da se mi je pojavil konstanten tinitus. Zvonjenje in šumenje v ušesih na precej veliki jakosti trajata 24 ur dnevno. Za glasbenika je to absolutno nočna mora. 

Nobena stvar se ne more primerjati z dobrim zdravjem

Kaj konkretno si moral pri svojem delu po vsem tem spremeniti?

Predvsem sem moral več zelo mamljivim ponudbam reči ne. Ne prisilno, temveč samoinciativno. V zadnjem letu sem tako zavrnil štiri relativno velike bende, ki so me kontaktirali s svojimi ponudbami, vendar pa žal ne smem izdati, za koga je šlo. Lahko pa povem, da je bilo res težko zavrniti takšne ponudbe. Če bi  jih dobil pred desetimi leti, bi bil najbrž pripravljen iti peš v ZDA, tako pa sem bil preprosto preveč utrujen. V resnici se nobena stvar ne more primerjati z dobrim zdravjem in tem, da imaš svoj notranji mir. Zato nočem prehitevati stvari, ampak pustim, da se postopek rehabilitacije spontano zaključi. Ne nazadnje sem že dosegel čisto vse, kar sem si zastavil, ko sem imel 12-14 let, tudi zaradi tega nimam nekega posebnega načrta za prihodnost, ampak preprosto plavam s tokom.

Na srečo sem v poziciji, ko me skupine pokličejo same in lahko izbiram kaj, kdaj in kako bom delal. To je velik privilegij in čast, ki sem si jo pridelal skozi več kot 20 let trdega, predanega dela. 

Omenil si konflikt, ki ga imata z Udom Dirkschneiderjem. Lahko poveš kaj več o tem?

Ko sem leta 2022 po lastni izbiri zapustil njegovo skupino, je nastalo nekaj avtorskih problemov. Nikoli se nisem strinjal s tem, kako se v skupini delijo odstotki avtorskih pravic za napisane skladbe. V podrobnosti se v tem trenutku žal ne morem spuščati, saj je to zelo kompleksna tematika, ki na tej točki ni za v javnost. Ko sem igral z Udom, sem namreč pisal tudi glasbo, za njegov predzadnji album Game Over sem na primer napisal pet skladb. Nikoli namreč nisem hotel biti samo nekdo, ki stoji na odru, ampak sem v vseh skupinah, s katerimi sem igral, prispeval tudi svojo avtorsko glasbo. To mi je bilo vedno zelo pomembno. Omenjena zadeva je zame tudi edina negativna izkušnja, ki jo imam v tem poslu. Zato se zdaj pogovarjam z nekaj odvetniki, ki delujejo na tem področju, da mi svetujejo, kako se tega pravno lotiti.

Po Dirkschneiderju kraljica heavy metala Doro Pesch

Vse skupaj je res moteče, saj sem se hotel od Dirkschneiderjeve skupine posloviti na lep način, čeprav proti koncu preprosto nismo šli več skupaj. Udo je namreč precej depresiven in zafrustriran človek in najbrž si ni težko predstavljati, koliko energije ti v petih letih vzame nekdo, ki je vsak dan tako negativen. To je bil tudi glavni razlog, zakaj sem se od skupine poslovil.

Kljub temu pa moram poudariti, da je to, kar smo v teh letih z njegovim bendom naredili, absolutno legendarno. Bili smo na primer edina glasbena skupina, ki je med epidemijo koronavirusa posnela in izdala uradni koncert v živo - posnet pred dejanskim občinstvom v 2300 let starem amfiteatru, ki ga je postavil Filip Makedonski - oče Aleksandra Velikega. Posneli smo albuma Bundeswehr - We Are One, pri katerem smo sodelovali z uradnim nemškim vojaškim orkestrom in Game Over. To so bile velike stvari, ki bodo za vedno ostale zapisane v zgodovino. 

Ob tem morem omeniti tudi dejstvo, da smo bili z Dirkschneiderjem ob legendarnih Mercyful Fate in Judas Priest glavni nastopajoči na enem največjih metalskih festivalov na svetu - nemškem festivalu Wacken Open Air. 

Trenutno igraš z nemško kraljico metala Doro. Si še vedno veliko po turnejah?

Tega je zdaj precej manj, tudi zato, ker ima Doro več kitaristov, basistov in bobnarjev, ki z njo igrajo v živo. Glasbeniki smo ji na voljo takrat, kadar imamo čas, ona pa pravzaprav ostaja samostojna glasbenica. Nekoč je bila v skupini Warlock, zdaj pa je že dolgo na samostojni glasbeni poti. 

Pišeš glasbo tudi zanjo? 

Ravno pred kratkim sem ji poslal prvo pesem, ki bi lahko bila potencialno primerna za njeno zvrst heavy metala. Sicer pa za Doro do zdaj nisem posnel še ničesar. 

S kultno Pomarančo razprodali ljubljanski Kino Šiška

Letos si se pridružil tudi legendarnemu slovenskemu heavy metal bendu Pomaranča, s katerim ste razprodali ljubljanski Kino Šiška. Načrtujete kakšne aktivnosti tudi v prihodnosti?

Trenutno ne načrtujemo ničesar. Nastop v Kinu Šiška je bil pravzaprav enkratni ekskluzivni dogodek, kar je bil od vsega začetka tudi namen. Bendu se pravzaprav nisem pridružil, ampak je bil ta dogodek in celoten koncept koncerta v celoti moja ideja. Nekateri so si sicer kasneje pripisovali zasluge, a je to daleč od resnice.

Pevec skupine Matic Nareks me je namreč lani povabil k sodelovanju pri snemanju nove različice pesmi Takoj se dava dol, ki je bila posneta ob 30-letnici snemanja Pomarančinega istoimenskega albuma. Ko smo bili v studiu, me je v prvi vrsti zanimalo, ali namerava ustanovni član benda Mijo Popovič v prihodnosti s Pomarančo še kaj narediti. Ko sem prišel na snemanje skupina namreč definitivno ni obstajala in z izjemo enega koncerta leta 2019 več kot deset let ni igrala. Odgovoril je, da ne, saj si ne zna predstavljati, da bi stopil na oder brez originalne ritem sekcije skupine - basista Marka Heraka in bobnarja Franca Teropšiča, ki sta žal leta 2022 preminila. 

Že tam na licu mesta sem si v glavi sestavil celoten koncept koncerta (da ga bomo odprli s skladbo Madbringer, da bo oder videti kot Saxon 1983, dal sem idejo za snemanje prvega albuma v živo v zgodovini Pomaranče itd.), ki smo ga pozneje realizirali v Kinu Šiška, razprodan pa je bil že mesec in šest dni pred dogodkom. Čeprav smo celoten projekt produkcijsko sestavili praktično na svetovnem nivoju, se je to dejstvo zdelo neverjetno tudi nam. Ob koncertu v Kinu Šiška smo posneli tudi album v živo in DVD. Res sem zadovoljen, da smo to izpeljali, saj je bilo v produkcijskem smislu veliko preprek in smo v to vložili ogromno časa.

Moram poudariti, da brez odličnega bobnarja Matjaža Winklerja - Winka in kitarista Edija Žorža, ki je prvi človek v 45 letih obstoja skupine, ki je stal s kitaro na odru poleg Mija Popoviča, saj je imela Pomaranča vedno le eno kitaro, koncerta ne bi bilo možno izvesti v takšni obliki. Tu sta seveda tudi originalni klaviaturist Tomaž Žontar, ki je ogromno prispeval v produkcijskem in promocijskem smislu, ter Mitja Petrovič, Pomarančin drugi klaviaturist. Odziv na koncert je bil resnično neverjeten, samo v prvem tednu po koncertu sem dobil 10 koncertnih ponudb s področja celotne nekdanje Jugoslavije. Vendar pa tega zaradi preveč različnih dejavnikov trenutno na tak način ne bi mogli izvesti. 

Nam je pa uspelo s Pomarančo posneti pesem Vse pesmi kličejo za njo, in to je prva stvar, ki jo je skupina posnela v zadnjih 30 letih. Ne gre pravzaprav za novo pesem, saj sem jo v obliki demo posnetka izbrskal v arhivu, a je Mijo Popovič na njen obstoj čisto pozabil. Ko jo je prvič slišal po 30 letih, so ga skoraj oblile solze in na srečo je bil za to, da pesem posnamemo v profesionalni obliki. Gre sicer za balado, ampak je narejena na pravi način - osebno namreč nisem prav velik ljubitelj počasnejših skladb. S tem smo oboževalcem dali nekaj res posebnega, verjetno si nihče ni predstavljal, da bo še kdaj slišal novo studijsko skladbo Pomaranče. Vsi, ki so čakali dolgih 30 let, so to zdaj končno dočakali.

Samostojni album, avtobiografija in dokumentarni film

S čim se še trenutno največ ukvarjaš in kakšni so tvoji cilji za naprej? 

Trenutno živim po principu "carpe diem", poskušam izkoristiti vsak dan. V prihajajočem letu mi bo najbrž uspelo končati tri projekte, s katerimi se ukvarjam že nekaj časa. Prva je moj solo album, za katerega sem si naslov Back to Basics zamislil že pred desetimi leti, druga je moja avtobiografska knjiga, ki bo nosila naslov Steel Soul oziroma Jeklena duša in je delno že napisana, tretja pa dokumentarni film z naslovom Metal Heart oziroma Kovinsko srce, ki je prav tako v produkciji že nekaj let. Vmes so namreč prišli nastopi z Doro, s skupino NorthTale pa sem se odpravil na azijsko turnejo in na Kitajsko, kjer pred tem še nisem bil. Zaradi tega se je vse ostalo zamaknilo.