Nuška Drašček povsem iskreno o tem, da ni od nekdaj želela biti pevka

Boštjan Gorenc Pižama je v najnovejšem Spar podkastu Po mojem okusu gostil Nuško Drašček – pevko, nagrajenko Prešernovega sklada, mezzosopranistko, šansonjerko, samospevko in še bi lahko naštevali. Poje, odkar ve zase. "Ko sem mami vprašala, kdaj sem začela peti, je rekla: 'Takrat ko si začela govoriti'. To je bilo res zelo zgodaj," pripoveduje Nuška Drašček, ki je zgodaj začela tudi nastopati. V osnovni šoli je pela v zboru, v srednji šoli že na prireditvah, veliko so peli tudi doma.

A kljub temu ni od malega sanjala o velikem odru in o poklicu pevke, pravzaprav je dolga leta želela biti učiteljica kakšnega jezika, angleščine ali francoščine. Nazadnje se je odločila za študij mednarodnih odnosov na fakulteti za družbene vede in razmišljala o poklicu diplomata, ki se ji je zdel dinamičen in živ. Ob tem je pela v dveh zborih in znotraj tega se je začela učiti solo petja, nato pa je nastopil trenutek, ko si je morala priznati, da je enostavno najbolj srečna na odru. "V smislu tega, da imaš neko kreativo, nekaj ustvariš, ljudem nekaj lepega daš. To se mi je zdelo veliko boljše kot katerakoli druga alternativa," pravi.

Od takrat Nuško Drašček lahko vidimo in poslušamo na različnih odrih, njeno ustvarjanje je zelo široko, bila je v zborih, nastopala kot solo pevka, pela opere, na drugi strani pa se je udeleževala tudi pevskih televizijskih oddaj. Leta 2004 se je prijavila na oddajo Bodi Idol, za to pa je imela prav poseben razlog oz. motivacijo. Da se pokaže širšemu občinstvu in da vidi odziv.

"V domačih Radečah so me imeli radi, v Celju sem v srednji šoli tudi nastopala, so me že poznali, spremljali in bili vedno z mano. Rekla sem si, da če bom res razmišljala v to smer, moram videti, ali se bodo odzvali tudi ljudje, ki me ne poznajo in ki me nikoli prej niso slišali. In so se in je bilo dobro," pripoveduje Nuška Drašček, ki zase pravi, da je dvoživka, da potrebuje tako 'klasiko' kot 'neklasiko' (v grobem rečeno). Uživa v operi in rada ima polne sezone, hkrati pa rada posluša in izvaja tudi povsem drugačne žanre, ki prinašajo drug tip svobode.

Ob tem pogovor nanese na idrijskega virtuoza na harmoniki Marka Hatlaka, s katerim se je v glasbenem smislu Nuška Drašček izjemno ujela. Pravi, da je Hatlak eden tistih glasbenikov, pri katerih tišina dobro zveni. Tišina pa je lahko na nastopih tudi zastrašujoča, ob tem se Draščkova spomni enega prav posebnega koncerta, ko so v SiTi Teatru predstavljali zgoščenko Re-belle (šansoni Edith Piaf):

"Zamislili smo si, da bi prišla gor čisto v tišini, v temi, da bi začela peti iz teme. In da me potem čisto počasi luč osvetli. Da me najprej zaslišijo, preden me vidijo. In potem se pač ta luč dvigne, jaz pojem, meni se je zdelo vse v redu, jaz gledam ljudi in ljudje pač nepremični. Meni v glavi seveda 650 scenarijev – mikrofon ni prižgan, fušaš, ne slišijo te, nekaj je narobe, kaj se dogaja, popravi, popravi, popravi!"

Nič ni bilo narobe, vse je bilo še kako prav, tišina je bila rezultat tega, da so bili ljudje osupli in navdušeni. Tako Boštjan Gorenc Pižama kot Nuška Drašček se strinjata, da se mora nastopajoči na odru naučiti tudi tišine, predvsem tega, da se je ne boji.

"Mezzosopran pride in vse uniči"

Zdi se, da se pri Nuški Drašček ljubezen do jezikov čuti tudi v njenem ustvarjanju. Za francoščino pravi, da ima čisto svoj ritem: "Jezik je tako poln neke simbolike v načinu, kako postavijo besede drugo za drugo. Meni je to fascinantno." Če je francoščina jezik šansonov, je italijanščina jezik opere. Čeprav se opere zdijo resne in zahtevne, Nuška Drašček sogovorniku zaupa, da se veliko hecajo. Na primer o tem, da sta najbolj klasičen operni par sopran in tenor, potem pa pride mezzosopran in vse uniči, ker pač predstavlja čarovnico, prodajalko ljubezni, mogoče grdo mačeho.

Verjeli ali ne, tudi na odru opere pride do tega, da pevce popade smeh. Še posebej zanimiva s tega vidika je zadnja predstava v nizu, ko si soigralci, sopevci drug drugega malo privoščijo, na primer tako, da se namesto 'kvazipiva', ki nastopa v predstavi, na mizi znajde pravo pivo ali pa celo narezana klobasa.

"Kakšni pobalini. Ekscesi se ne dogajajo samo v zaodrju rokerskih koncertov … " ob tem hudomušno pripomni Pižama. A ko se pripravljajo na predstavo, šale ni. Ogromno je priprav, ena vloga zahteva vsaj pol leta, če ne več, in vsak nastop mora biti po besedah sogovornice "na 600 %, vsakič mora biti dobro".

Opera pa ni samo petje, pomemben del je tudi igra in igralec/pevec mora zavzeti osebo v vsej njeni celoti. Kako naporno je to? Nuška Drašček pravi, da v tem uživa, poudari pa, da morata biti oba pola enako dobra, tako pevski kot igralski. Prizna, da je včasih tudi malo naporno, zlasti če gre za čustveno intenzivne like: "To so tisti, ki zahtevajo neki notranji boj, to je včasih kar malo utrujajoče, potrebuješ kar nekaj časa, da jih izpustiš."

Ne samo glasilke, celotno telo je instrument

Velika zmota je misliti, da so edini pevčev instrument njegove glasilke. Pri petju, sploh pa pri opernem petju, sodeluje celotno telo. "Tvoje celotno telo je instrument. Glasilke so samo sredstvo, prek katerega pride zrak. Če nimaš opore v telesu, se bo pojavila poškodba," obrazloži sogovornica. Vse to zahteva vsakodnevni trening in Nuška Drašček ima dva glavna in najpomembnejša rituala. Prvi je opevanje, drugi pa spanje.

Če slednjega kdaj ni, ga nadomesti kava – v smehu pravi sogovornica, a potem povsem resno doda, da glasu najbolj koristita spanje in tišina. Pred prav vsakim nastopom ima opevanje in vedno se vpoje klasično, vse to pa traja med 15 in 20 minut. Nekateri pevci se upevajo v različnih delih dneva, ona sama vedno pol ure pred nastopom.

Pomembno je tudi – izpostavi – da dve in pol do tri ure pred nastopom preneha jesti. In če nastop traja tri ure, je vse skupaj že tako dolgo obdobje, da se pozneje prileže kakšen dober – sendvič na primer. Takega, povsem po okusu Nuške Drašček, sta ob koncu druženja pripravila skupaj z Boštjanom Gorencem Pižamo. Morda ni za vsak dan, je pa vsekakor vreden vsakega greha.