Sara Isaković povsem iskreno: "Če bi ljudje vedeli, kakšno je to mučenje, koliko je solz in trpljenja …"

Boštjan Gorenc Pižama je v najnovejšem Spar podkastu Po mojem okusu gostil plavalko, evropsko prvakinjo, trikratno udeleženko olimpijskih iger, olimpijsko podprvakinjo, performans psihologinjo in trenerko čuječnosti – Saro Isaković.

Srečala sta se sredi poletja, le nekaj dni po tem, ko se je Sara vrnila iz Pariza, kjer so potekale olimpijske igre. "Nisem mogla zamuditi olimpijade na evropskih tleh," je ob tem povedala, a hitro dodala, da je nič več ne mika, da bi sama tam nastopala, saj ve, koliko truda je potrebnega za to. Se pa ob takih trenutkih vrnejo spomini na "luštne zgodbe", kako so se s športniki družili v olimpijski vasi: "Pa da ne bo kdo mislil, kaj se dogaja v olimpijski vasi, mi se noro fokusiramo na svoj start in takrat, ko je konec, si privoščimo malo druženja."

Ob tem je Isakovićeva Pižami zaupala tudi, kako v olimpijski vasi nekomu pokažeš, da ti je všeč: "Če se hočemo s kom malo združiti ali pa 'zbondati', si menjamo značke. Si vedel to? Dobiš svoje zastavice, mi imamo slovenske značke. Če ti je kakšen športnik ful všeč, prideš do njega in rečeš, a lahko zamenjava znački?" (smeh)

"Pri 14 letih sem bila že pravi budistični monk"

A do takih zgodb in spominov vodi trnova pot in tudi pri Sari Isaković je bilo tako. Njena mama je bila plavalka in tudi Saro ter njenega brata dvojčka je želela naučiti plavati. Ker so od Sarinega tretjega leta naprej živeli po svetu, najprej v Indoneziji in Maleziji, je bila vsak dan v bazenu, vzljubila je vodo in tudi tekmovalnost. V smehu pripoveduje, da nikoli ni pustila, da jo bratec premaga. Hitro se je pokazalo, da ima Sara talent in občutek za vodo. Začela je trenirati plavanje, najprej zato, da se po šoli malo razgiba, od 12. leta naprej pa je bila njena vizija jasna: "Ko sem gledala olimpijske igre v Sydneyju, sem rekla naglas: 'Mami, tata, jaz grem na naslednje olimpijske igre'. Takrat je bila to kar odločitev, predala sem se treningu in bila leta 2004 res tam."

Narisala je samo sebe, z medaljo okoli vratu, zraven zapisala še svetovni rekord, in ta slika jo je vsak večer motivirala in kazala, kam je usmerjena, zakaj dela to, kar dela. Ni bilo lahko 20 let zapored vsako jutro vstajati ob 4.45. "Ker to je toliko mučenja, če bi ljudje vedeli, kakšno je to mučenje, koliko je to solz, trpljenja …" pripoveduje Sara Isaković, ki je že kmalu spoznala moč misli, meditacije in vizualizacije. V smehu pravi, da je bila že pri 14 letih pravi 'budistični monk'.

Ko je po letih trdih treningov in odrekanja leta 2008 v Pekingu stala na olimpijskem odru, je bilo to neopisljivo: "To je res neki občutek, ko si rečeš v življenju: 'vau, če si zadam neko vizijo, če dam dušo in srce, če vložim vse tisto, kar imam, v tisto nekaj, je vse dosegljivo.' To je bil zame najlepši občutek, ker sem vedela – vse je v mojih rokah, jaz lahko kreiram svojo prihodnost … Pri športu se to zelo dobro vidi, toda mora biti močna želja, definirana v cilj."

Ko je treniranje želja staršev, ne otrok … 

Ob tem se sogovornika dotakneta številnih mladih, ki trdo delajo in vztrajajo v določenem športu, včasih na svojo željo, drugič pa zaradi goreče želje staršev, kar lahko sčasoma deluje zelo kontraproduktivno. "Jaz to čutim, ko kakšen starš pripelje otroka in reče: 'Sara, motiviraj ga.' Seveda dam dušo in srce za tega otroka, da mu malo olajšam življenje, nikakor pa jaz ne morem siliti otroka v to, da mora imeti želje, da mora doseči nekaj več," pravi Isakovićeva, ki je prepričana, da mora otrok v prvi vrsti pokazati željo: "Kdaj ga je seveda treba spodbujati, ko rezultatov ni. Mu razložiti, da je to neki proces, da večino časa rezultatov ni, da vrhunci pridejo vmes, in zato je vredno vztrajati in trenirati."

Če otrok ne kaže več interesa in se mu enostavno ne dan več trenirati, svetuje dogovor, da otrok zdrži do konca sezone in da si zastavi konkreten cilj, ki bi ga še rad dosegel. Ko ga doseže, in običajno ga, se velikokrat vrne tudi želja po treniranju. Če pa te želje ni, potem ni vredno vztrajati: "Če to od otroka ne pride, je toliko pritiska, toliko pričakovanj, da so ti otroci tudi anksiozni, zategnjeni in ni užitka več v športu. To je treba kar takoj prekiniti."

"Francozi so letos kar na polno zasrali"

Plavanje je zelo specifičen šport in ne glede na to, kako fit je človek 'na kopnem', se to ne prenese v vodo. Za občutek v vodi je potreben stalen stik z njo, in vse to se zelo hitro izgubi: "Če v soboto zjutraj zaključiš trening in je naslednji trening v ponedeljek zjutraj, potrebuješ skoraj cel ponedeljek, da prideš nazaj. Če si iz vode tri tedne, potrebuješ dva ali tri mesece, da prideš nazaj v približno tako formo, kot si bil prej."

Pa ne samo to, za hitro in kakovostno plavanje je potreben tudi primeren bazen in niso vsi bazeni enako hitri. To se je dobro pokazalo na letošnjih olimpijskih igrah. "Francozi so kar na polno zasrali. Malo so varčevali, niso hoteli porabiti toliko vode in so zgradili zelo nizek bazen. Običajno je bazen globok 3 metre, ta je bil pa 2 metra in pri tem se delajo večji valovi, upor je večji, zato plavalci počasneje plavajo," razloži Sara Isaković, ki je povsem pomirjena s tem, da ni več del tega 'šova'.

Leta 2014 se je odločila, da je dovolj. Bila je na tekmi in prvič v življenju začutila, da ji srce ne bije več. Vedela je, da to ni dober znak: "In potem sem odplavala tistih 200 metrov hrbtno, kot da sem na morju, sredi tekme sem si rekla: 'to je to'. Snela sem kapico in očala, šla do trenerja – takrat sem trenirala v San Diegu - in rekla: 'konec je.' In je bilo konec." Svojo prihodnost je imela tedaj že dobro načrtovano, ukvarjala se je z raziskovanjem možganov in tako je samo skočila v nov bazen – bazen psihologije.

Psihologija je bila logična pot …

Ker je že zgodaj, med treningi, doživljala moč svoje glave, je vedela, da je nekaj na tem. Na pravo pot ji je pomagal tudi oče, 'tatica', kot ga kliče sama, in pravi, da je njen veliki idol in mentor. Vse to mu je pozneje tudi malo vrnila, ko se je začela ukvarjati s psihološko pripravo pilotov. Poudarja, kako pomembno je natrenirati možgane tukaj in zdaj, da bodo v stresnih situacijah pripravljeni. Pa ne samo piloti, tudi kirurgi, gasilci, učiteljice, mamice z otročki …

"Kaj kaže nevroznanost? Bolj je človek buden, večjo sposobnost prepoznavanja ima. Ker jaz prepoznam, kam so šle moje misli, kaj se dogaja v telesu, kako plitko diham … Ko enkrat to prepoznam, potem lahko spremenim v svojo korist. Dobim izvršilne funkcije, da lahko sama sebe v tistem trenutku obvladam. Psihološka odpornost je sposobnost samoobvladovanja," pravi Sara Isaković in doda, da so to popolnoma enostavna psihološka orodja, ki na žalost še niso v šolskem sistemu, da bi vsakega človeka lahko opremili za življenje.

Sama je v tej smeri zasnovala svoje psihološko orodje, in sicer v privlačni obliki namizne igre Od sanj do cilja. To je igralna plošča, ki je namenjena temu, da človeka sploh nauči, kako pravilno zastaviti cilj in kako ga doseči. Ni namreč dovolj samo imeti cilj, treba je imeti načrt. "Nič ti ne pomaga, da si daš cilj – začel bom telovaditi - potem pa naslednji dan pada dež pada in si rečeš: 'Pa ravno danes …' Če ne ozavestiš svojih misli, kako se prepričuješ v tisto neko drugo smer, boš težko hodil v zaželeno smer. Zelo sem ponosna na ta produkt," pravi Sara Isaković.

Za konec si je Boštjan Gorenc Pižama vizualiziral cilj – slasten sendvič - in skupaj sta ga uresničila. Nastal je preprost, a sila okusen brezmesni sendvič, povsem po okusu Sare Isaković ...