Po prenovi je lani spet odprla vrata Fotohiša Pelikan, njeni notranjosti pa ni para daleč naokrog.
V Celju je ime Pelikan že desetletja sinonim za vrhunskega fotografa. Fotografski atelje znamenitega Celjana Josipa Pelikana (1885–1977), ki je v knežjem mestu deloval skozi velik del 20. stoletja, ni bil zgolj prostor za portretiranje, temveč tudi pomembno središče fotografske umetnosti in obrtniškega mojstrstva.
Celjska fotografska legenda
Pri mojstru Pelikanu so se fotografirali ne le Celjani, temveč tudi prebivalci drugih krajev, ki so zaradi takšnih ali drugačnih razlogov želeli ovekovečiti svoj življenjski trenutek, pomemben dogodek ali preprosto podobo zase in za prihodnje generacije.
Josip Pelikan, po rodu Čeh, je s svojim objektivom mojstrsko beležil čas in prostor – dve svetovni vojni, rojstvo in propad držav in druge dogodke, v mirnejših časih pa se je velikokrat posvetil lepotam narave, zlasti planinskega sveta. Ustvaril je izjemne portrete uglednih kulturnih delavcev, njegovi motivi pa so našli pot na razglednice ter v številne knjige in revije kot reprodukcije.
Fotohiša Pelikan
Po neuspešnem začetku fotografskega dela v Osijeku se je Pelikan po prvi svetovni vojni za stalno naselil v Celje. Hišo z ateljejem, katere se je z dvoriščne strani držal stekleni atelje nekdanjega celjskega fotografa Johanna Martina Lenza, je odkupil in z družino v njej živel in delal vse do svoje smrti. Poleg tega je Pelikanov atelje služil kot učna postaja za številne mlade fotografe, ki so se pod njegovim vodstvom izpopolnjevali in nadaljevali tradicijo fotografske obrti, s čimer je njegov vpliv segel še daleč v prihodnost.
V obnovljeni Pelikanovi hiši na naslovu Razlagova ulica 5 si lahko obiskovalci danes v avtentičnem okolju ogledajo fotografsko dediščino 20. stoletja pod eno streho — te res ni malo, sprehod skozi muzejsko urejen prostor pa obiskovalca popelje v neke bolj umirjene čase, ko je bila fotografija dolgo premišljen in skrbno izveden obred.
Vsak kotiček hiše pripoveduje zgodbo o mojstru Pelikanu, njegovem delu in tehnikah, ki so zaznamovale generacije. Obiskovalci lahko občudujejo originalno fotografsko opremo, starinske portrete ter spoznajo postopke, ki so nekoč oblikovali umetnost fotografije.
Zaradi visokega steklenega stropa, ki omogoča optimalno naravno osvetlitev za portretno fotografijo, kar je bilo nekoč ključno za profesionalne fotografske studie, je Fotohiša Pelikan eden redkih ohranjenih originalnih steklenih fotografskih ateljejev v Evropi. Njegova izjemna ohranjenost ponuja edinstven vpogled v zlato dobo studijske fotografije, hkrati pa priča o mojstrstvu in tehnični dovršenosti tistega časa.
Nad očetovo dediščino sta po njegovi smrti skrbno bdeli obe hčeri, zlasti mlajša Božena, ki je v domači hiši in ateljeju nadaljevala družinsko obrt, vse dokler se ni v devetdesetih letih dvajsetega stoletja začel njen postopni prenos pod okrilje in varstvo Muzeja novejše zgodovine Celje.
Pelikanova zapuščina predstavlja neprecenljiv del kulturne dediščine, ki privablja ljubitelje fotografije, zgodovine in umetnosti od blizu in daleč.
Portreti iz preteklosti
V steklenem fotografskem ateljeju Fotohiše Pelikan se je po predhodnem dogovoru mogoče fotografirati še danes. Na voljo je namreč enkratna možnost individualnega ali skupinskega portretnega fotografiranja s sodobnimi fotografskimi tehnikami s pridihom nostalgije. Izkušnjo fotografiranja lahko portretiranci nadgradijo s kostumi z začetka 20. stoletja.
Kot zanimivost povejmo tudi to, da se je pri mojstru Pelikanu fotografirala tudi ena najbolj znanih Celjank, Ana Karlin. Po pripovedovanju tukajšnjih vodnikov pa naj bi bila Alma večkrat nezadovoljna s svojo fotografijo, saj je Pelikan, po njenem mnenju, preveč poudaril njeno rahlo povešeno levo veko.
Pokukati v staromeščansko stanovanje
V pritličju hiše je odlično ohranjeni fotografski studio, urejen pred drugo svetovno vojno, ki sta ga najprej mojster, nato pa njegova hči Božena uporabljala vse do konca dvajsetega stoletja.
Medtem je v prvem nadstropju na ogled družinsko stanovanje, v katerem je predstavljena meščanska bivalna kultura prve polovice dvajsetega stoletja. Ob vhodu v stavbo lahko obiskovalec vidi Pelikanovo kolo, s katerim se je mojster najraje zapeljal po Celju.
V najvišji etaži stavbe je iz nekdanjega podstrešja nastal kabinet, večnamenski prostor za strokovno delo ter različne spremljevalne programe, srečanja in dogodke.
Po Boženini smrti leta 2016 je Muzej novejše zgodovine Celje v upravljanje prevzel tudi stanovanjsko hišo družine Pelikan ter že obstoječo muzejsko enoto (stekleni atelje) razširil na celotno stavbo v skupnem obsegu več kot 600 m2 razstavnih in delovnih površin. Ta danes hrani na desetine tisočev fotografij in steklenih plošč, fotoaparatov in fotografskih pripomočkov, bogat arhiv in dokumentacijo, največji zaklad pa sta kar dva ohranjena ateljeja z vrsto fotografske in tehnične opreme.
Novo na Metroplay: “Ljubljana ni najbolj varno mesto za vsa moja stilska izražanja!” | Metro minutke X Glasovi ponosa