Pogovarjali smo se z izkušeno popotnico, ki tudi dela kot turistična agentka.
Gre za Ingrid Vidmar, ki je svojo uspešno poklicno kariero gradila v turizmu. Po poklicu je diplomirana novinarka, ki že vrsto let dela v tujini kot turistična vodnica. Prepotovala je veliko držav, nazadnje pa je obiskala Vietnam in kitajsko prestolnico Peking. Z nami je delila zanimive popotniške izkušnje in morda bodo prav te v pomoč nekomu, ki se odloča za podobno potovanje.
Kako ste se lotili načrtovanja enomesečnega popotovanja?
Imam sezonsko delo, kar pomeni, da v času največje turistične sezone veliko potujem. Vsako leto pa pozimi in jeseni, ko končam sezono, začnem razmišljati, kam se bom odpravila na dopust. Lahko bi rekla, da nekako čakam na klic oziroma na to, da začutim, kateri del sveta me "kliče" k sebi. Seveda je moja preferenca, da grem nekam na toplo oziroma v kraje, kjer ni treba samo ležati na plaži, ampak da si je mogoče ogledati veliko zanimivosti, tako zgodovinskih, kulturnih, naravnih značilnosti, poleg tega pa me zanima tudi lokalna kulinarika. Obiskujem kraje, ki so nekaj posebnega, drugačnega od tistega, kar imamo doma.
Že nekajkrat sem potovala sama. Za to zadnje potovanje se je prijateljica odločila, da bi šla z mano. Sklenili sva, da greva v Vietnam. To sem predlagala, ker me zadnje čase zelo privlači Azija. Lani sem bila na Baliju in izkušnja je bila odlična. Majhen otok, ki je del Indonezije, a tako raznolik, s prijaznimi ljudmi in odlično hrano. Res sem uživala, počutila sem se zelo varno.
Že nekaj let pa spremljam Vietnam, poslušam popotniška pripovedovanja prijateljev in znancev, ki so bili tam, ter berem bloge. Vedela sem, da bom prej ali slej tudi sama šla tja. Prijateljica, ki je hotela z mano, ni vajena dolgih potovanj. Vietnam je znan kot zelo varna država za solo popotnike v lastnem aranžmaju in ugotovila sem, da je to država, ki je zelo raznolika na več področjih. Decembra lani sva s prijateljico kupili letalske vozovnice in začela sem pripravljati okvirni potovalni načrt. Hoteli sva potovati od severa do juga oziroma od Hanoja do Hošiminha (nekdanjega Saigona). Raziskovala sem namestitve za nekaj prvih dni, nato sem sklenila, da se bova odločali glede na vreme, počutje, morda glede na trenutne navdihe in podobno.
Kolikšen je bil skupni strošek potovanja?
Azija na splošno slovi kot cenovno ugodnejši del sveta za popotnike, to še kako velja za Vietnam, kjer so cene res žepom prijazne. Zato je med popotniki po tej državi veliko "backpackerjev", mladih ljudi, ki potujejo z omejenimi sredstvi in si morda to deželo izberejo za svojo prvo popotniško izkušnjo. Računala sem, da bom porabila od 2500 do 3000 evrov za vse, na koncu se je izkazalo, da me je celotno potovanje stalo nekaj manj kot 2800 evrov. To vključuje čisto vse, odkar sem stopila skozi vrata svojega stanovanja v Ljubljani, do trenutka, ko sem se vrnila. Letalska vozovnica, prevoz do letališča v Milanu, vsi prevozi v Vietnamu, hrana, pijača, namestitve, celodnevni ali poldnevni ogledi, izleti z lokalnimi vodniki pa še nakupovanje. Vsi stroški, od najmanjšega do največjega, so torej znašali nekaj manj kot 2800 evrov.
Na pot ste se podali sami. Kakšen odziv ste doživeli kot solo popotnica na poti skozi to državo?
Tokrat je šlo za splet okoliščin, saj sem nameravala potovati s prijateljico, a je pot dober teden dni pred odhodom odpovedala. Pri njej se je zgodila nenadna družinska situacija in gre pač za stvar prioritet. To me je za trenutek malce ustavilo pri načrtovanju potovanja, takrat je prišlo tudi do zapleta z mojim vizumom za Vietnam. Slovenci namreč potrebujemo elektronski vizum, čeprav smo del Evropske unije. Trenutno samo v 11 evropskih državah ne potrebujejo vizuma za potovanje do 30 dni.
Moj vizum je bil zavrnjen, prijateljičin pa odobren, čeprav je že takrat vedela, da ne bo šla na pot. Rekla sem si: "Če zdaj ni pravi trenutek za Vietnam, tudi prav." A vseeno sem ga še enkrat poskusila pridobiti. Plačala sem agenciji, ki pospešuje odobritev vizumom. In glej ga zlomka, v manj kot 24 urah sem imela elektronski vizum na svojem e-naslovu. Nato sem se odločila, da grem sama na pot. V mislih sem si reorganizirala okvirni načrt potovanja - kam, kako, kdaj bom šla oziroma kje bom potovala.
Vietnam je ena od tistih držav, v kateri popotniki, ki potujejo sami, niso nič nevsakdanjega. Je izjemno varna. Ljudje so pogosto nekoliko indiferentni do tujcev oziroma popotnikov, predvsem tisti, ki neposredno ne delajo v turizmu. Morda gre za posledico tega, da zelo slabo ali pa nič ne govorijo angleško, verjetno gre za komunikacijsko prepreko. So pa izredno prijazni, če jih kaj vprašaš in se lahko dogovoriš s pomočjo prevajalnika Google. Pomagali bodo, če le gre. Sicer pa se vsak drži zase, sama sem celo v nočnih urah hodila naokrog po Hanoju. Nikoli in nikjer se niti za sekundo nisem počutila ogroženo. To je en velik plus za Vietnam, zlasti če to reče ženska, ki potuje sama.
Po drugi plati pa potovati sam pomeni, da si lahko organiziraš čas, kakor hočeš. Se pravi, da si lahko v nekem kraju toliko časa, kot si sam želiš, lahko se ustaviš kjer koli, ješ, kadar hočeš in kar hočeš. Počneš tisto, kar ti ustreza, ker se ti ni treba usklajevati. Gre za potovanje, ki je na zunaj komunikacijsko zelo intenzivno, ker se moraš vse dogovoriti sam in navezati stike z drugimi popotniki. Lažje je navezati več stikov z drugimi popotniki in domačini, saj si sam, po drugi plati pa je to tudi intenzivnejša komunikacija s samim seboj. Tam si, imaš veliko časa za pogovor s seboj, da predelaš neke teme in se morda s pomočjo tega tudi bolje spoznaš. Mislim, da je potovati sam najboljša možna terapija.
Prepotovali ste skoraj ves Vietnam. Kje ste začeli svojo pot?
Medtem ko sem potovala od severa proti jugu in spoznavala raznolikost Vietnama na vseh ravneh, sem pomislila, da je ta država azijska Italija. To pa zaradi tega, da je tako izjemno raznolika - kulinarično, geografsko in zgodovinsko. Med potovanjem sem postajala čedalje zadovoljnejša zaradi dejstva, da sem se odločila za smer od severa proti jugu, zadovoljna sem bila s potovalnim načrtom. To je dežela, v kateri je več podnebnih pasov in je pomembno, kje si in kdaj. V Hanoj sem letela prek Kitajske, potem pa sem z juga, iz Hošiminha ter prek Pekinga pripotovala nazaj domov.
V Hanoj sem prišla v drugi polovici januarja. Takrat je bilo tam okrog 10 do 17 stopinj Celzija čez dan, ponoči pa manj kot 10. To je bilo najboljše obdobje za obisk severnega Vietnama. Iz Hanoja sem odpotovala v vietnamsko gorovje, in sicer v Sapo, ki je lepo, turistično mestece. Gre za izhodišče za raziskovanje najsevernejših predelov Vietnama in je območje, ki meji na Kitajsko. Tam sem imela priložnost, da se z gondolo povzpnem na najvišji vrh Indokine.
Imela sem veliko srečo z vremenom. Ko sem se sprehajala po vrhu, po vetrovnih 3100 metrih nadmorske višine, je bilo namreč sončno. V severnem delu sem obiskala še lokalno vas Katkat. Tam živi kar nekaj etničnih skupin. Sicer ima Vietnam 54 etničnih skupin, na severozahodu živi ljudstvo Hmong. Neko dekle iz tega ljudstva me je en dan vozilo s svojim motorjem po Sapi ter dolinah in okoliških vrhovih. Bilo je zelo zanimivo, opisovala mi je svoje življenje, njihove običaje in tradicijo.
Kaj je bila naslednja destinacija?
Iz Sape sem odpotovala v Haiyang. Gre za severovzhod države, kjer si je treba privoščiti izlete z motociklom. Za to si je najbolje vzeti tri do štiri dni časa, medtem pa uživati v serpentinastih in nevarnih gorskih cestah. Gre za priljubljeno adrenalinsko pustolovščino za popotnike. Jaz sem imela malo smole z vremenom, za tiste dni je bilo napovedano deževje, zato sem samo enkrat prespala in šla nazaj proti Hanoju. Tam sem ostala nekaj dni, nato sem se odpravila v zaliv Halong na križarjenje z ladjico, od tam pa v osrednji del Vietnama. Tam je središče zgodovine, kulture in dogajanja v Hoi Anu. To je bilo 400 let eno najbolj priljubljenih in pomembnih jugovzhodnih azijskih pristanišč, mesto pa je zaznamovano z različnimi okupatorji. Ho An, Da Nang ... to je mesto, ki je zelo sodobno, je poslovno središče osrednjega Vietnama.
Obiskala sem še hribovje Bana, kjer so zgradili velik zabaviščni park, podoben Disneylandu. Imenuje se Sun World, gre pa za verigo zabaviščnih parkov. V njih so restavracije, naravne znamenitosti ali pa znamenitosti, ki so jih zgradili pred kratkim in so "instagramske". Tak je na primer most, ki ga podpirata dve roki - to je dobesedno vaba za turiste, ki si vsakodnevno ogledujejo take in podobne točke. Tu so še marmornate gore, kjer pridobivajo marmor različnih barv, pa jezerske doline s čudovitimi hribi, kraške jame, lokalni prebivalci v teh krajih živijo od turizma. S svojimi čolni vodijo turiste po rečnih poteh.
Tudi Trang An je na Unescovem seznamu. Mimogrede, Vietnam ima 8 Unescovih znamenitosti. Baje ima tudi sedem ali osem milijarderjev, ki so vpisani na seznam 100 najbogatejših ljudi na svetu. Po pričevanju enega od lokalnih vodnikov je med njimi lastnik verige zabaviščnih parkov Sun World in proizvajalec električnih avtomobilov, ki jih izvažajo po vsem svetu.
Kako pa je z obalo?
Seveda sem si jo ogledala. Iz osrednjega Vietnama sem potovala ob obali do Nha Tranga, letoviškega in obmorskega mesta. Simbolno so ga 'zavzeli' Rusi, saj je tam veliko ruskih turistov, mesto je polno velikih hotelov in visokih stolpnic, plaže pa so čudovite. Ruskih turistov je toliko, da so v restavraciji na voljo jedilniki v ruski cirilici. V tem predelu domačini kar malce čudno pogledajo, ko se hočeš pogovoriti z njimi, saj preprosto ne razumeš - prevajalnik imajo namreč nastavljeni na ruski jezik. Tukaj sem si privoščila malce počitka in nato odpotovala v notranjost. Gre za hribovito pokrajino, v kateri je mesto Da Lat, ki velja za tamkajšnjo prestolnico.
Šlo je za prijetno presenečenje, saj najprej nisem nameravala tja, a so mi drugi popotniki, s katerimi sem se srečevala, toplo priporočali obisk tega območja. Je manj turistično in izjemno rodovitno območje na 1500 metrih nadmorske višine. Mesto Da Lat domačini imenujejo vietnamski Pariz, saj imajo svoj Eifflov stolp. Gre za telekomunikacijski stolp, ki je tako oblikovan in osvetljen kot Eifflov.
Da Lat označujejo še za mesto zaljubljencev, saj je zelo romantičen kraj, v katerem je nekaj manjših jezer. Mesto je zelo dinamično, vse je lepo organizirano, velja pa še za mesto rož, podobno kot italijanski San Remo. Malce zunaj mesta so velike plantaže raznih rož, okrog Da Lata so polja, na katerih raste različna zelenjava, veliko je tudi sadja, jagod, borovnic, manga, avokada ... Tam sem naletela na zelenjavo, ki je še nikoli nisem videla. Tamkajšnja tržnica je zelo živopisna, bogato založena, gre za pravo eksplozijo barv in okusov. To je bila čudovita izkušnja.
Nato sem se odpravila na jug, v Hošiminh, ki se je nekoč imenoval Saigon. Tu sem si ogledala znamenite vietkongovske tunele. Lokalni vodnik je rekel, da so jih okrog mesta zgradili v skupni dolžini 150 kilometrov. Tam je bila nekoč džungla, zdaj pa je vse urejeno za oglede. To je bilo nekaj, kar me je precej pretreslo - vse skupaj, ti tuneli, življenje vietkongovcev, njihovi spopadi z Američani, kako so jim nastavljali zasede ... V Hošiminhu je vojni muzej, ki po eni strani pristransko predstavlja, kaj so Američani počeli z Vietnamci in vietkongovci. Na jugu je drugačna energija. Uradno se nikjer ne govori o politiki, a sem tu začutila, da lokalni vodniki dajejo pripombe, na podlagi katerih bi lahko sklepala, da niso najbolj zadovoljni s situacijo v državi.
Iz Hošiminha sem šla na delto reke Mekong, ki se na tem območju izliva v Kitajsko morje. Na koncu sem obiskala še največji in najlepši vietnamski otok Phu Quoc, kjer sem preživela nekaj dni in uživala v morski hrani ter čudovitih plažah, preden sem odpotovala nazaj v Hošiminh.
Tam ste bili prav v času lunarnega novega leta. Kako praznujejo v tem obdobju?
Zelo sem zadovoljna, da sem lahko bila del praznovanja lunarnega leta v Vietnamu. To obdobje imenujejo TET Hollyday. To je najpomembnejši praznik v letu, in traja od 10 do 14 dni. Datum se spreminja, en teden pred lunarnim novim letom vietnamske družine čistijo stanovanja, mečejo stare stvari stran, v majhnih gorilnikih pred hišami sežigajo listke z zapisanimi željami ...
Želijo se znebiti vsega starega, kar jim v preteklem letu ni služilo v dobre namene. Poleg tega, da stanovanja počistijo tako, da se vse blešči, si nakupijo nove obleke ali pa si jih sešijejo sami. Pri njih velja prepričanje, da če nimaš za lunarno novo leto nove obleke, si s tem pokazal, da ti gre slabo, znanci in sosedje take ljudi sprašujejo, kaj se dogaja, ali nimajo denarja in podobno.
Na lunarno novo leto se zberejo družine. Gre za veliko ljudi, saj so družine številčne, ne vključujejo samo mame, očeta in otrok, temveč tudi stare starše, prastarše, bratrance, sestrične, tete, strice. Takoj se zbere več kot deset ljudi. Pridejo k tistemu družinskemu članu, ki ima največjo hišo. Za novo leto si podarjajo denar za srečo. Starejši ko si, velja pravilo, da se podari čim več denarja mlajšemu, medtem ko mlajši starejšim članom družine podarijo malo denarja, simboličen znesek. To je namesto daril. Na praznovanju si privoščijo dobro hrano, pijejo riževo žganje, ki ga pridelujejo sami, imenujejo pa ga happy water. Ves teden se obiskujejo, družine hodijo na izlete, ženske so oblečene v lepe, živopisne in elegantne tradicionalne obleke.
Obiskujejo templje in pred njimi se fotografirajo. Oblasti jim po mestih postavijo panoje z raznimi - nekoliko kičastimi - slikami, na primer s piščančki, šopki rož ... To je namenjeno ljudem, da se potem pred temi panoji fotografirajo. Postavijo jih izključno za lunarno novo leto. To so mala veselja, gre za zelo družinski praznik, medtem pa se gospodarstvo v nekaterih segmentih ustavi. Zaprejo trgovine, manj je avtobusnih prevozov, storitve niso na voljo, ker so vsi na počitnicah. Čeprav je to turistična sezona, si Vietnamci v tistem obdobju vzamejo od 10 do 14 dni dopusta.
Ravno takrat sem bila v Hanoju. Bilo je veliko turistov in domačinov, nad velikim jezerom v mestu so naredili zelo velik in lep praznični ognjemet. Ulice so bile živahne, polne ljudi, večinoma turistov. No, veliko domačinov je šlo na podeželje oziroma domov, tako da takrat ni bilo veliko prometa, kar je za marsikoga bilo pravo olajšanje.
Kako pa je s prometom in onesnaženostjo po velikih mestih?
Kot zanimivost naj povem še to, da je Vietnam po nekaterih podatkih številka ena na svetu po lastništvu mopedov in motorjev. Upoštevajte, da v državi živi skoraj 100 milijonov ljudi, dežela je zelo gosto poseljena. Po podatkih iz leta 2020 bilo v državi registriranih 65 milijonov mopedov in motorjev. Hanoj, glavno mesto Vietnama, ima ta "privilegij", da je večino časa eno od najbolj onesnaženih mest na svetu, sploh pozimi. Lahko se postavi ob bok velikim mestom v Indiji.
Sicer imajo zelo malo avtomobilov, prisegajo na dvokolesnike, saj so ti poceni in hitro prevozno sredstvo po ulicah velikih mest. Z njimi prevažajo vse: od pohištva do cele družine na enem motorju. Žal hitro vozijo, zato so nesreče pogoste, kar je njihova realnost. Po mestih sicer dobro deluje "moto Uber", tam se imenuje Motobike Grab ali Car Grab. Gre za neko azijsko različico Uberja, kot ga poznamo po Evropi - rezervira pa se tako kot Uber, in sicer s pomočjo aplikacije.
Za daljše relacije so na voljo prevozi z avtobusi, ki tudi zelo dobro delujejo. Res so nekaj posebnega, opremljeni so namreč z usnjenimi ležalniki, pravzaprav gre za ležalne kabine. Na voljo so zavese, da se potnik lahko zakrije. Kabine so v dveh nadstropjih, pogosto je v avtobusih še stranišče, na voljo pa je tudi internet. Ko vstopiš v avtobus, se je treba sezuti, potnikom voznik razdeli vrečke, v katere dajo obuvala. Potem pa greš bos do svoje kabine. Če se avtobus kje ustavi, ima voznik cel zabojnik plastičnih natikačev, ki jih da potnikom, če se ti odpravijo malce pretegnit noge oziroma v trgovino ob postajališču.
Priljubljene so nočne vožnje, saj so razdalje med kraji precej velike. Popotnik tako ne izgublja časa, saj lahko potuje ponoči in spi, če cesta le ni preveč ovinkasta. Tako se zjutraj zbudi v drugem kraju in si lahko naprej ogleduje znamenitosti. Tudi ko gre za namestitve, so precej prilagodljivi. Popotnik lahko pride že zgodaj zjutraj, odloži svoje stvari, se odpravi naokrog in pozneje vrne ter prevzame sobo.
Katere kraje oziroma znamenitosti bi priporočili drugim, ki bi radi obiskali to državo?
Dejstvo je, da se Vietnam gospodarsko zelo hitro razvija. Socialistična republika, ki se je v drugi polovici 80. let odprla svetu, je začela sprejemati turiste, po letu 2000 pa je ekonomija doživela preporod. Turisti so začeli odkrivati to deželo in njegovo zgodovino, geografijo in gastronomijo, čudovite plaže, prijazne ljudi ... Naj dodam, da prijaznost, ki sem jo doživela med obiskom Tajske, nima konkurence. Vietnamci so se mi zdeli bolj zadržani. To so ljudje, ki so v zgodovini veliko pretrpeli in se vedno znova pobrali. Zgodovinsko, kulturno in geografsko me je najbolj očaral osrednjo del Vietnama.
Precej je odvisno od tega, kaj popotnika najbolj zanima. Osebno grem vedno brez pričakovanj in hočem videti vse, grem za tistim, kar me zanima, ogledam si veliko območje, da si lahko ustvarim podobo o državi. Izredno mi je bil všeč še severni Vietnam, to je bilo včasih prvo območje, ki je bilo samostojno, tam se je tudi rodilo ime države. V 10. stoletju so se osvobodili kitajske nadvlade. Ti hribi in globoke doline, ljudstvo Hmong, ki je zelo posebno in še vedno zelo zaprto, živijo tradicionalno življenje ...
To se mi je zdelo zelo avtentično. A tudi tam so predeli, kjer živijo od turizma. Posebna izkušnja je bil treking po Sapi, ogled tradicionalnih vasi in tamkajšnjega načina življenja, stik z domačini ... Tam sem imela družbo lokalne vodnice, ki se je naučila angleškega jezika v stiku s turisti. Ima 27 let, pripovedovala pa mi je o svojem načinu življenja in družini. Ima pet otrok, kar se zdi veliko. Tako je zato, ker je bil šele peti otrok sin.
Pri ljudstvu Hmong je pomembno, da imajo moškega potomca, ker je on tisti, ki bo skrbel za starše. Dekleta se namreč poročijo in skrbijo za starše od moža. Vsa dekleta se poročijo v obdobju od 15. do 18. leta. One so tiste, ki delajo, ki vzgajajo otroke, moški so bolj "nadzorniki", bi rekla. Opravljajo izključno moška dela. Zanimivo je, da moški lahko zapustijo ženo z otroki, žena pa se od svojega moža ne more ločiti. Tudi njihovi kostumi so zanimivi, različne sekcije Hmongov imajo svoje tkanine. Ženske jih izdelujejo in tudi barvajo same. V njihova življenja je vpete ogromno tradicije.
Kaj je vas osebno najbolj navdušilo, kateri kraj?
Kot mesto me je najbolj navdušil Hanoj, saj je tam zelo živahno. Stari del je ob čudovitem jezeru, na katerem je pagoda. Vietnamci sicer niso budisti - teh je okrog 15 odstotkov, preostali pa častijo prednike -, čeprav imajo veliko templjev in pagod. Tja prinašajo svečke, ki jih prižigajo v spomin na svoje prednike.
V Hanoju je znamenita Train street oziroma Železniška cesta. Ob njej so ob progi, ki teče dobesedno skozi ulico, kakšen meter stran, postavljene mizice in stoli lokalov. Ko vlak prihaja oziroma se približuje ulici, začne zvoniti zvonec, ki pozvoni trikrat. Takrat začnejo lastniki oziroma natakarji pospravljati mize in stole ter "poditi" turiste stran. Moram povedati, da se številni turisti želijo slikati na progi z vlakom v ozadju, kar pa je lahko smrtno nevarno. Pred časom je prišlo do take nesreče in takrat so oblasti zaprle vse lokale ob progi, a so jim pod pritiskom javnosti nato spet dovolili obratovanje. Pred kratkim pa sem brala, da so prepovedali organizirane oglede Train Streeta. Izredno zanimiva izkušnja je, ko stojiš pol metra stran od vlaka, ki pelje z normalno hitrostjo in začutiš to silo. Res adrenalinski občutek.
Očaral me je še en del osrednjega Vietnama, in sicer gre za mesto Hoi An, ki je res svetovljansko. Tam so ostanki francoske kolonialne dediščine, pa še slavni japonski most iz II. svetovne vojne. Notranjost je podobna kraški pokrajini, tam je ogromno naravnih jam, tudi najdaljša na svetu. Organizirajo tudi nekajdnevni treking po jami. Ta del sem tokrat izpustila zaradi časovne stiske, je pa to območje, ki še ni tako turistično. Kdor ima rad naravo in jame, naj gre tja.
Osebno so me najbolj navdušili so ljudje. Niso tako radodarni s smehljaji kot na Baliju in Tajskem in ne govorijo ravno dobre angleščine (oziroma skoraj nič, tudi po hotelih). To je razumljivo, saj sta šolstvo in zdravstvo v Vietnamu plačljiva, večina ljudi nikoli še ni bila zunaj Vietnama. Angleščine se učijo od turistov ali pa v šoli - vsaj tisti, ki si lahko to privoščijo. Tu je še veliko prostora za profesionalni razvoj v turizmu.
Všeč mi je bilo, da so tako umirjeni. Čeprav je promet zelo gost, razgiban in vsi hupajo, se nihče ne razburja. So nekako umirjeni, kar me je fasciniralo. Navdušila me je raznolikost pokrajine, od gora do obale, riževih polj, otokov, kraških jam. Nič jim ne manjka. Najbolj pa se me je dotaknila hrana. Sadje, zelenjava in kakovost vsega tega.
Posebno poglavje je njihov denar, valuta je namreč vietnamski dong. Sploh ne poznajo kovancev. Najmanjši bankovec je za 1000 dongov, 25000 dongov pa je en evro.
Vietnamska kulinarika je zelo priljubljena. Kakšna je vaša izkušnja?
Vietnam je znan po svoji ulični hrani. Dobila sem občutek, da vsak, ki ima en lonec, kuha. Na pločniku odpre svojo obrt, lahko tudi pred svojo hišo, in preprosto kuha. Na pločniku kuhajo za družino in goste, ki pridejo mimo. Turisti si lahko tam privoščijo pho juho, ki stane evro do dva evra. Pivo je zelo poceni, stane od enega evra do in evra in pol. Pri kuhanju so čisti, nosijo rokavice, veliko Vietnamcev na ulicah nosi maske - to je pokoronska zapuščina.
Posebno poglavje pa je voda. Moram poudariti, da je tam treba vodo kupovati, ker ni pitna. Čeprav sem večino časa jedla ulično hrano, nisem imela nobenih težav. Pri tem je treba uporabiti malce zdrave pameti, a načeloma so res zelo čisti. Nekateri pripeljejo hrano že pripravljeno in jo prodajajo po ulicah večjih mest. Postavijo improvizirane stojnice, prodajajo zelenjavo, razne gomolje in zelišća.
Poseben koncept so 'night markets' oziroma nočne tržnice. Odprejo se običajno okrog 17. ure, odprte so pozno v noč, medtem ko so dnevne tržnice odprte do popoldneva. V mestih to pomeni, da na tržnico pridejo vsi pridelovalci, živinorejci ... Tam se najdejo vse vrste mesa, tržnice so zelo živahne in pisane, na voljo je raznolika hrana, tako da res nikoli ni dolgčas.
Sicer pa je Vietnam kulinarično pravzaprav azijska Italija. Različni deli države imajo različne tradicije, ko gre za pripravo hrane. Obstajajo lokalne specialitete, ki so geografsko obarvane, podobno kot v Italiji. A po vsej državi so priljubljene juhe pho. Gre za osnovo goveje juhe, vanjo vkuhajo rezance, začimbe, zelišča, zraven dobiš žajbelj in druga zelišča, s katerimi si lahko začiniš juho. V drugi skodelici je svež čili, zraven so še limete ... Za vsak okus nekaj. Juha lahko vsebuje goveje meso, svinjino, piščančje meso (ta juha je najbolj priljubljena), tofu ... Lahko je tudi samo s testeninami in zelenjavo. Meni je bila všeč juha pho z zelenjavo, rezanci in zelišči, rakci in prepeličjim jajcem. To je bilo čudovito. Druga priljubljena jed je bhan mi, gre za zapuščino francoskih kolonialistov. To je sendvič iz francoskega kruha in z vietnamskimi mesninami, lahko je tudi samo z zelenjavo, zraven pa dodajo veliko koriandra.
Seveda se ne gre izogniti svežim pomladanskim zvitkom, ki bi jih lahko nenehno jedla. Pripravljajo jih z zelenjavo, mesom, rakci ... Omeniti je treba še bang seo, to je čisto tanka riževa palačinka, v njo pa dajo meso, rakce, zelenjavo. Prepognejo jo in postrežejo z ribjo in sojino omako ter čilijem. Vse si kombiniraš po svojem okusu, kar se mi zdi odlično. Na ulici je mogoče poskusiti še sadne sokove in različne šejke. Vsaka druga stojnica jih ponuja, prav tako kot smutije. Stiskajo jih iz svežega sadja. Meni je bil zelo všeč mangov šejk, pa tudi kombinacija manga in kokosa. Noro dobro!
Posebna specialiteta pa je avokadov sladoled, ki ga uporabljajo tudi za šejke. To je nekaj božanskega. Gre za pravo malico, saj si po takem soku zelo sit. Prava umetnost pa je njihova kava, ki ima tu močno tradicijo. Po celem svetu poznajo njihovo egg coffe, kavo, pokrito z jajcem, gre za poseben način priprave kave. Imajo še kokosovo kavo, slano kavo ... Gre za celo paleto kav. Zanimivo je, da vse te pijače (kavo, čaje) lahko dobite v vroči ali hladni različici. Večina Vietnamcev jih pije z ogromno količino ledu. Ko greš v McDonald's, ti dajo ob kavi še veliko ledu in slamico.
Zabavno se mi je zdelo to, da je večina lokalčkov in barov opremljena s plastičnimi stolčki in mizicami, ki so tako nizki, da bi bolj spadali v vrtec - ustrezajo namreč velikosti otrok. Večina ljudi na teh majhnih stolčkih sedi in poje svojo malico. Seveda obstajajo tudi klasični bari in lokali, ki so opremljeni zelo estetsko, a so dražji od uličnih lokalov.
Kaj pa družbene razmere?
Glede na rast njihovega BDP-ja dandanes pravijo, da je Vietnam na splošno tretiran kot nekakšen nižji srednji razred. Ljudje zaslužijo v povprečju kakšnih 300 do 400 evrov mesečno, če imajo delo. Več kot 60 odstotkov jih dela v njihovem primarnem sektorju, to je kmetijstvo. Vietnam je eden večjih izvoznikov kave, riža in drugih produktov iz teh sestavin. Večino populacije tvorijo kmetje, sami si pridelujejo hrano in jo prodajajo. Hkrati pa je družina tista osnovna družbena celica, ki poskrbi, da ni brezdomcev na cesti. Ves čas potovanja nisem videla enega berača, nikogar, ki bi me kaj prosil, kar je v kakšnih drugih azijskih državah stalnica - na primer v Indiji.
Kljub vsej ponudbi na ulicah so te dokaj čiste, ni revežev, vsi nekaj delajo in dejansko imaš občutek, da so ljudje res marljivi. So mi pa rekli, da je skrb za starše in stare starše ena od primarnih vrednot. Otroke imajo tudi za to, da bodo na stara leta preskrbljeni. Včasih na majhni kvadraturi živi več generacij skupaj, mlajši pa načeloma skrbijo za starejše. Edino v Hošiminhu sem videla nekaj ljudi na cesti, zdelo se mi je, da gre za posameznike, ki so bili še žrtve vietnamske vojne. Ti ljudje so z izrazitimi telesnimi hibami, verjetno je to posledica genetskih sprememb zaradi uporabe raznih vrst orožja v tej vojni.
Na poti domov ste obiskali še Peking. Kakšen je bil vaš prvi vtis o kitajski prestolnici? Bi se tja še vrnili?
Peking pa je zgodba zase. Začne se že na letališču, ko ob pristanku ostaneš brez kakršne koli spletne povezave z Googlom, Instagramom, Facebookom ... Skratka, ne deluje nič. Če želiš, da bi vsaj kaj delovalo, je treba kupiti njihovo SIM-kartico, a dostop do njihovega brskalnika je prav tako omejen. Če hočeš plačevati po spletu, je treba uporabljati Ali pay, če hočeš komunicirati z drugimi, potrebuješ aplikacijo We Chat, in podobno. Ko prideš na letališče, se moraš že registrirati. Imajo posebne aparate, s pomočjo katerih ti vzamejo prstne odtise z obeh rok. Nato greš čez carino in preglede.
Odločila sem se, da si za dan in pol, ki sem ga preživela v Pekingu, ne bom kupovala njihove SIM-kartice, ker bi to bil nepotreben strošek. Preprosto sem uporabljala stari način, da sem hodila naokrog. Prijateljica, ki je bila pol leta pred mano v kitajski prestolnici, mi je priporočila hotel v bližini središča mesta, tudi razložila mi je, kako naj pridem tja. Z letališča sem šla na vlak, nato na metro, potem pa sem še 10 minut pešačila. V rokah sem imela listek, na katerega sem si napisala navodila za pot do hotela. Na srečo vsaj ponekod lahko opraviš plačilo s kartico Visa oziroma z našimi plačilnimi karticami, tako da sem si lahko kupila vozovnico za vlak in metro. Tudi v hotelu sem lahko plačala s svojo kartico. Naslednje jutro sem šla na njihovo banko in si priskrbela nekaj malega gotovine za gotovinska plačila.
Prvi pogledi na mesto z vlaka so bili kar malce šokantni, bi lahko rekla. Bil je velik kontrast med pisanim Vietnamom in sivimi rezidenčnimi naselji Pekinga. Stolpnice so druga ob drugi, z malimi okenci, gre za stavbe, v katerih živi na stotine ljudi. Vse je v istih barvah, monotono in realsocialistično. V spomin so se mi prikradla nekatera slovenska mesta, ki so v minulih časih imela tak pridih oziroma podobna delavska naselja, siva in arhitekturno monotona. A tukaj je vse še večje in višje, še bolj monotono in enotno.
Hotel, v katerem sem prenočila, je zgodba zase. Imenuje se po Edwardu Snowdnu. To je bil Anglež, ki je prišel v dvajsetih letih prejšnjega stoletja v Peking in tam tudi ostal. Bil je zaprisežen komunist, Kitajci pa ga naravnost obožujejo. Hiša, v kateri je živel, je zdaj spominska hiša oziroma hotel. Na njegovem dvorišču je tudi plošča, ki so jo postavili v spomin nanj.
Ste obiskali Prepovedano mesto?
Ja, naslednji dan po prihodu sem se odpravila tja. Sklenila sem, da bom šla na organizirani ogled z lokalnim vodnikom, a sem do mesta srečanja morala priti sama. K sreči me je vodnik večer prej kontaktiral in mi razložil, kako pridem do tja. Naj dodam, da sta v hotelu delovala tako What's up kot Messenger - sicer v omejenem obsegu, a vseeno. Že prej sem si naložila zemljevide Pekinga in tista osnovna je delovala. Vtisi iz središča mesta so zanimivi. Obe državi, Vietnam in Kitajska, sta zelo zanimivi. Vietnam, čeprav je socialističen, je odprt do Zahoda, komunistična Kitajska pa je čisto samosvoja. Ulice v Pekingu so v bistvu široke avenije, hkrati pa so brezhibno čiste. Na pločnikih ni nobenega živžava, zelo malo je trgovin, barov - vsaj na prvi pogled. Morda je k temu pripomoglo tudi dejstvo, da je bilo ob mojem prihodu v Peking le nekaj stopinj nad ničlo.
Sicer je kitajska prestolnica izredno varno in varovano mesto. Povsod je veliko policijskih kontrol. Prešinila me je misel, da je na enega sprehajalca zagotovo en policist. Gre za ljudi, ki nosijo uniforme, včasih so malce hecni, sploh mlada dekleta v velikih vojaških suknjičih. Vidiš jih, kako so ponosne in kako uživajo v svoji avtoriteti, ko spremljajo mimoidoče in jih nadzorujejo. Nadzorne točke so povsod ob vstopih na postaje metroja in okrog Prepovedanega mesta, političnih in javnih institucij, vse to je pod strogim nadzorom. Povsod se je treba identificirati, pokazati dokumente, tudi ko greš v kakšen muzej.
Zanimivo je to, da sem bila na poti do točke srečanja z lokalnim vodnikom - tja sem šla z metrojem - edina tujka. Nekajkrat sem potrebovala kakšno pomoč oziroma napotek, kako priti do lokacije, na katero sem bila namenjena, a sem naletela na jezikovno prepreko. Skorajda nihče ne zna angleško, če pa že naletiš na kakšno osebo, je to pogosto nekdo, ki je visoko izobražen, morda kakšen višji uradnik. K sreči so vsaj imena ulic napisana v kitajskih pisankah in v naših črkah, tako da se lahko popotnik vsaj malce znajde.
Vodeni ogled Prepovedanega mesta je bila odlična zamisel. V Prepovedano mesto je mogoče priti skozi več vhodov, povsod so policijske kontrole. Vodnik nas je pred odhodom opozoril, da bomo potrebovali svoje dokumente, ki jih bomo morali pokazati, opozoril je, da ne smemo fotografirati uradnih oseb in da se o politiki ne gre pogovarjati. Obvladal je svoje delo. Naj povem, da je Prepovedano mesto ogromno, tako kot Trg nebeškega miru oziroma Tiananmen, ki je bil prazen.
Prepovedano mesto je resnično velik kompleks z bogato in dolgo zgodovino. Po njem se lahko sprehajaš, stavbe si lahko ogledaš od zunaj, saj so večinoma prazne. Tam, kjer so kakšni artefakti, si jih samo na hitro pogledaš. Po ogledu sem se pogovarjala z vodnikom, ki je rekel, da po epidemiji ni toliko turistov, da ti niso več tako radodarni z napitninami ter da če bo šlo tako naprej, si bo moral poiskati drugo delo, saj ima družino. Poleg tega je vsem udeležencem ogleda svetoval, naj se povzpnemo na hrib nad Prepovedanim mestom, saj je z njega lep razgled na celotno lokacijo in Peking.
Kakšna je bila hrana v Pekingu?
Kolikor sem utegnila videti v barih in lokalih, so vsi napisi na menijih v kitajščini, nikjer nisem zasledila jedilnega lista v angleščini, tako da sem jedla kar v hotelu, v katerem sem bila. Preprosto se mi več ni ljubilo ukvarjati z jezikovnimi preprekami, to je bilo najbolj udobno. Prvi dan sem si privoščila pečeno raco, kar je bilo nekaj nepopisno dobrega, pravzaprav je bila odlična izkušnja. Hrana, ki sem jo jedla tam, nima nobene veze s to kitajsko hrano, ki je na voljo pri nas. Do moje mize je prišel glavni chef in kar pred mano razrezal raco. Natakar je prinesel figurico zmajčka iz keramike, vanjo je nalil neko tekočino, iz zmajčka pa se je potem kadila para, usmerjena do pečene race, "bruhal" je ogenj ... Skratka popolni kulinarični užitek.
In še ena zanimivost. Hotela sem naročiti kozarec rdečega vina, a se z natakarjem tudi s pomočjo Googlovega prevajalnika nisem mogla dogovoriti. Na koncu je prišla tudi njegova nadrejena in mi seveda s pomočjo prevajalnika razložila, da je mogoče naročiti samo steklenico vina, a tolikšne količine seveda nisem nameravala spiti. Tako sem obupala in si naročila pivo. Naslednji večer sem prav tako jedla v hotelu, saj je bila hrana odlična. Po tem se je moja popotniška avantura zaključila in sem se odpravila na letališče ter nazaj domov, polna bogatih vtisov in vesela, da sem lahko šla na tako zanimivo in dogodivščin polno potovanje.
