Naša sogovornica živi v deželi, v kateri je narava res nekaj posebnega.
Govorimo o Norveški, ki fascinira s svojimi znamenitostmi, tako da jo obiskujejo številni turisti. Pred kratkim smo jo obiskali tudi mi, in sicer mesto Stranda na jugu te države. Ker je pod smučiščem, ga pozimi preplavijo smučarji, poleti pa izletniki, ki uživajo na pohodih po neokrnjeni naravi. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali z Ingvild Parr, Norvežanko in našo stanovsko kolegico, nekdanjo novinarko, ki nam je zaupala, kakšno je pravzaprav življenje v tej državi.
Za začetek nam povejte, kje delate?
Po izobrazbi sem novinarka, s tem poklicem sem se ukvarjala nekaj let, delala sem kot redaktorica oziroma urednica pri manjšem časopisu. Zdaj pa delam kot vodja trgovine Coop, z delom pa sem zelo zadovoljna. Gre sicer za veliko spremembo v primerjavi z novinarstvom, a bistvo ostaja nespremenjeno - na obeh delovnih mestih je bistvo v komunikaciji z ljudmi. Da bi bila uspešna pri svojem delu, je pomembno, da obvladam dobro komunikacijo, to je pri delu s strankami zelo pomembno.
Trgovina, ki jo vodim, je v mestecu Hellesylt. Lahko bi rekla, da je to pravzaprav trgovina za podeželje, tako da prodajamo širok nabor izdelkov - od hrane, oblačil, opreme za ribolov, potrebščin za kmetovalce do volne in pletilk - na Norveškem namreč v prostem času zelo radi pletemo. V službi imam veliko odgovornosti, a hkrati odlične sodelavce in čudovito ekipo, ki ji zaupam. Poleti zaposlimo dodatno osebje, ker v Hellesylt pridejo križarke s turisti - tudi 1000 ljudi na dan. In sicer v mestece, ki ima približno 300 prebivalcev. Lahko si predstavljate, da je to kar velik logistični in infrastrukturni izziv.
Imate družino?
Ja, imam moža Larsa-Thornera in dva otroka. Christopher ima 11 let, mlajša Hanna Maria pa pet. Iz prejšnjih zvez ima moj mož še dva sinova, stara sta 16 in 26 let, tako da je naša širša družina kar velika.
Kako vam uspeva usklajevati delo in družinsko življenje? Je naporno?
Lahko rečem, da je. Mlajša hčerka je v vrtcu, ta je odprt od 6:40 do 16:10. Sin obiskuje šolo, po pouku je pogosto pri starih starših, ki nam veliko pomagajo, tudi s prevozom na različne dejavnosti, včasih pa je pri prijateljici oziroma naši sosedi, s katero si veliko pomagamo pri tovrstnih obveznostih - tudi ona ima otroka, tako da ji lahko vrnemo uslugo. Moj delovnik je tak, da domov pridem okrog 16. ure, tako da popoldneve in večere preživljam z otrokoma.
Seveda pa imamo starši dandanes kar velike izzive pri vzgoji. Sedanje generacije otrok veliko časa preživijo za računalniki in s telefoni v rokah. Z možem poskušava otroka vključiti v druge dejavnosti. Sin trenira nogomet in igra v glasbeni skupini, ima veliko prijateljev. Nočeva, da bi dneve preživljal samo za zaslonom, tako da ga usmerjava še v druge dejavnosti, pri katerih se povezuje z vrstniki in se z njimi druži.
Današnje odraščanje je drugačno, jaz sem na primer prvi mobilni telefon dobila, ko sem imela 20 let, sedanji otroci ga dobijo veliko prej, že v zgodnjem otroštvu. Oba z možem delava, saj je življenje tukaj drago. Cene hrane in osnovnih življenjskih potrebščin so se zvišale, zato v gospodinjstvu potrebujeva obe plači, da poravnava vse obveznosti in si še kaj malega privoščimo, samo z eno plačo bi bilo težko. Tudi za nekatere izvenšolske aktivnosti otrok je treba plačati. Mislim, da podobno živijo tudi druge povprečne norveške družine.
Kako poteka vaš delovni vsakdan?
Jutro začnemo s preprostim zajtrkom, kruhom, mlekom, namazom. Večerjo izbereta otroka, običajno si zaželita špagete s polivko, včasih pa paradižnikovo juho in palačinke, kdaj pa tudi ribe. Med tednom nimam veliko časa za kuhanje, tako da pripravim preprostejše jedi ali pa porabimo ostanke od prejšnjega dne. Delati začnem ob 7:45, vožnja v službo mi vzame pol ure - odvisno od vremena - tako da vstajam ob 5:30, da se pripravim na delovni dan. Hčerko odpeljem v vrtec, včasih še sina v šolo, odvisno od tega, kako dela mož - če dela pozneje, ga on pelje v šolo, potem pa grem v službo.
Z možem se trudiva, da imata otroka rutino, to jima namreč daje občutek stabilnosti - vesta, kaj ju čaka, kakšne so njune obveznosti. Vedno se pogovorimo o tem, kakšen bo njun naslednji dan, prizadevava si, da bi se čim več pogovarjali. Imata tudi domače obveznosti. Hčerka po zajtrku pospravi mizo, sin ji pomaga, oba sodelujeta pri gospodinjskih opravilih. Želiva ju naučiti samostojnosti, da se bosta enkrat lažje soočila s samostojnim življenjem.
Kdaj otroci v Norveški običajno zapustijo dom?
To je odvisno od tega, kje živijo. Veste, v manjših krajih se to zgodi običajno že po osnovni šoli, pri 15 ali 16 letih, odvisno od tega, kje nadaljujejo šolanje. Na Norveškem je veliko manjših krajev, tako da se je za obiskovanje srednje šole treba preseliti v večji kraj, kjer so na voljo različni šolski programi oziroma tiste šole, ki jo otrok želi obiskovati. Pri tem pomaga tudi država, saj srednješolci dobijo štipendije. Vsekakor je to velik korak za vsakega najstnika, zato starši svoje otroke poskušamo pripraviti na to spremembo.
Kako pa preživljate počitnice?
Vrtci se julija za štiri tedne zaprejo, tako da takrat običajno vzamem dopust. Odpravimo se na jug Norveške, kjer imata tast in tašča kočo sredi čudovite narave, na voljo je veliko aktivnosti v naravi, kar je za otroke še posebej zanimivo. Letos pa bomo morali dopust prestaviti v avgust, saj moj mož dela v turizmu in je takrat pač sezona na vrhuncu. Treba se je prilagoditi službam - tudi ko gre za naše počitnice.
Kot ste že rekli, življenjski stroški tukaj niso nizki. Kaj pa pravijo turisti na cene na Norveškem?
Večinoma že vedo, da je Norveška draga dežela, a z inflacijo, ki je zajela veliko evropskih držav, so se te razlike nekoliko zmanjšale, predvsem pri osnovnih življenjskih potrebščinah. Pri nas je alkohol drag, enako velja za cigarete, pa tudi za ponudbo v restavracijah. A v trgovinah je mogoče dobiti osnovna živila po nekih normalnih cenah, tako da je tukaj mogoče preživeti lep dopust, če turist potuje po Norveški in si hrano ter druge potrebščine nakupuje v trgovinah.
Kako bi vi opisali Norvežane? Moj vtis je bil, da ste do tujcev zelo prijazni, a malce zadržani.
Res je. Smo vljudni, prijazni in radi pomagamo, imamo pa radi svoj osebni prostor. Rekla bi, da so na severu države ljudje nekoliko bolj odprti kot na jugu. A na splošno smo zelo pozitivni ljudje, in kot take nas dojemajo tudi turisti, ki pridejo k nam.
Hvala za pogovor.
Prosim.
