Mesto morda res ni za vsakogar, a tisti, ki se tja odpravijo z odprtim srcem in umom, so pogosto nagrajeni z nepozabno izkušnjo.
Neapelj, tretje največje italijansko mesto in prestolnica južne Italije, ki je Slovencem poleg poleta iz Trsta dosegljiv še s hitrim vlakom iz Gorice, v zadnjih letih vse bolj navdušuje popotnike. Čeprav na zunaj deluje ostro in surovo, mesto v svoji notranjosti skriva toplino in srčnost, o čemer smo se prepričali tudi mi.
Očarljivi kaos
Za mnogo Slovencev, vajenih urejenosti in reda, je kaotični Neapelj (italijansko Napoli, neapeljsko Napule, op. a.) sprva prava kulturna šok terapija. Promet je divji, motorji švigajo mimo, pogosto naloženi z dvema ali tremi osebami na enem sedežu, včasih kar s celotno družino.
Ulica tukaj živi in diha z vsakim korakom, hrup in neurejenost, ki bi lahko drugod delovala odbojno, tu presenetljivo postaneta del neustavljivega šarma.
V tem kaosu se za marsikoga skriva prava esenca mesta; kot lahko preberemo na turističnih portalih, si številni popotniki srčno želijo, da bi Neapelj za vedno ostal takšen — divji in nepredvidljiv, z edinstveno atmosfero, ki je ne najdemo nikjer drugje v Evropi.
Srce Neaplja
Soseske, kot sta Quartieri Spagnoli (Španska četrt, op. a.) in Sanità, so še posebej priljubljene med obiskovalci, ki iščejo "tisto pravo izkušnjo". Sprehajalec se zlahka izgubi v labirintu starega mestnega jedra, kjer vsak kotiček skriva svojo zgodbo.
Prizori, kot so obešena oblačila, ki se sušijo med stavbami, božje podobe na fasadah in vonji iz domače kuhinje v pritličju stanovanjskih stavb, ustvarjajo nepozabno atmosfero. Živahni pogovori mimoidočih se prepletajo s smehom otrok, obiskovalca ta ritem življenja tako očara, da si zaželi globlje raziskati vse skrite kotičke soseske.
Nekoliko bolj zapuščene ulice in stavbe oživijo z umetniškimi deli lokalnih ustvarjalcev, ki jih preoblikujejo v barvite galerije na prostem, polne izvirnosti in strasti.
Pica, Maradona in Pompeji
Neapelj, ta energična in kontrastna metropola ob vznožju mogočnega Vezuva, ponuja res veliko: od unikatne mešanice bogate zgodovine, pristne italijanske kulture in izjemne kulinarike — je namreč tudi rojstno mesto slavne in zadnja leta tudi pri nas izjemno priljubljene pice napolitane, ki jo številni smatrajo za najboljšo na svetu.
Slovenski ljubitelji hrane pogosto obiščejo legendarne picerije, kot sta L’Antica Pizzeria da Michele ali Sorbillo, kjer lahko okusijo pristno napolitansko pico, ki je povsem drugačna od katerekoli različice, ki jo poznamo doma. Posebna poslastica je tu tudi "pizza fritta" oziroma ocvrta pica.
Preberite tudi:
V Neaplju smo obiskali eno najboljših picerij na svetu: smo bili zadovoljni?
Med vsemi zgodbami, ki jih Neapelj piše, ena še posebej izstopa – to je zgodba o ljubezni mesta do Diega Armanda Maradone. Ko je Maradona leta 1984 prišel v klub SSC Napoli, je ta doživel preporod. Pod njegovim vodstvom so leta 1987 osvojili svoj prvi naslov italijanskega prvaka, kar je bila za mesto izjemna zgodovinska prelomnica.
Športni uspehi niso bili le zmaga v nogometu – z Maradono na čelu je Neapelj dobil občutek ponosa in samozavesti, ki ga prej nikoli ni imel. Njegov portret danes najdemo povsod: na stenah stavb, na transparentih, v muzejih in celo na majicah prodajalcev ulične hrane.
Španska četrt, kjer se Maradonov duh čuti najmočneje, je pravo srce tega čaščenja. Tukaj stojijo ogromni murali z njegovim obrazom, ljudje pa še vedno prižigajo sveče pred njegovimi slikami, kot bi šlo za svetnika. Po njegovi smrti leta 2020 je mesto padlo v kolektivno žalovanje. Ljudje so se zbirali na ulicah, na stadionu, ki je danes poimenovan po njem, in v majhnih lokalnih trgovinah, kjer se še vedno prodajajo njegovi spominki.
Le kratka vožnja iz Neaplja vodi do dveh najbolj fascinantnih arheoloških najdišč na svetu – Pompejev in Herkulaneja (Herculaneum). Slovenci, ki jih zanima zgodovina in arheologija, lahko tu na lastne oči vidijo izjemno ohranjeni rimski mesti, ki sta bili uničeni ob izbruhu Vezuva leta 79 našega štetja.
Sprehod pod vulkanom, ki je uničil celo mesto in še vedno grozi prebivalcem (REPORTAŽA)