Kako je zadrt kmetavz postal metropolitanec?

Drži, metropola ni nič drugega kot mesto, strnjeno naselje, ki je središče upravnega, gospodarskega, trgovskega, prosvetnega in kulturnega življenja v državi ali regiji.

Res je tudi, da bežim iz mesta ali proč od mesta, kadar in kakor le morem. Vendar sem z njim povezan ne le po rojstvu, ampak tudi evolucijsko.

"Ljudje smo družabna bitja, da se lahko družimo, moramo biti skupaj, in če želimo biti skupaj, moramo skupaj tudi prebivati."

Z mestom smo tudi že predzgodovinsko povezani. V paleolitiku so bile med nami v čislih razne luknje, votline, špilje, podmoli ipd., kajti tu smo si lahko čez noč našli zavetje. Pred iznajdbo loka in kopja smo bili dokaj nebogljeni vpričo sabljezobega tigra, zato so nam bile take luknje kot mana z neba. Dokraja šele po tistem, ko smo odkrili, kako se ukreše iskra in zaneti ogenj.

Ognja se bojijo tako rekoč vse živali (razen vešč) in mu ne hodijo blizu. In tako imamo v luknji mir. V vhodu gori ogenj, lepo prasketa, okrog njega se zbira družinica naših prednikov ob večerih, da pojedo, kar so našle nabiralke in ulovili lovci. Morda zanese mimo kakega soseda, namenjenega v domačo špiljo, ali daljnega popotnika, in ta prisede in pripoveduje, kako je tam zunaj.

"Podobno počenjamo tudi danes: vsak v svoji špilji zremo v migljanje televizijskih podob in poslušamo TV-poročevalca, ki nam razlaga, kako se kaj godi drugod po svetu."

A življenje v predzgodovini je imelo tudi drugo plat. Podnevi, ko nočne roparice dremavo prebavljajo, so ljudje hodili v naravo lovit in nabirat. Ta instinkt se izkazuje tudi dandanes, recimo v vsakosobotnem nakupovanju.

Od takrat je v nas tudi veselje do kopičenja. Samo z zalogami – mrzlo ozadje špilje je bil prvi hladilnik za hrambo tolšče ulovljenih živali – smo lahko upali, da lahko preživimo.

Kot nabiralcem, lovcem in kopičkarjem nam je kar dobro šlo vse do pred nekje 12.000 leti, ko je slučajna genska mutacija iz nekaterih trav na Bližnjem vzhodu naredila žitarice. Te so bogato obrodile, ponudba je presegla povpraševanje, žito je v špiljah splesnelo, treba je bilo iznajti kaščo, namenjeno hrambi letine ali žetve.

Prav okrog kašče je vzniknila mestna civilizacija s svojimi hišami, dvori in svetišči. Koče, ilovnjače, zidane hiše so nadaljevanje nekdanjih špilj, ki so postale premajhne in preredke. Nadaljevanje – koncentracija imetja, oblasti in nadzora – poznate in njegove posledice vsakodnevno izkušate na lastnih plečih.

Človeška vrsta je "nadarjena" za oboje: za mirovanje v domači špilji in za gibanje v naravnem okolju zunaj nje

Nič kaj se nismo spremenili kot vrsta. Prebivamo v satovju varnih, a puščobnih lukenj in obenem hrepenimo po neomejenosti divje narave. Le da je ne doživljamo več kot prvotno domovanje, temveč le kot priložnost za beg iz mesta.

V okoljsko ozaveščenih deželah in krajih, tudi pri nas, so na vhodih v gozd razobešene table, ki opozarjajo: OBISKOVALCE GOZDA PROSIMO, NAJ NE SMETIJO.

Zdaj smo torej le še "obiskovalci"! Pozabili smo, da smo otroci gozda.

Postali smo mestni trogloditi, prebivalci votlin. Iz ene luknje, v kateri gledamo migljanje TV-ekranov, se dnevno selimo v drugo luknjo, kjer tipkamo ali zlagamo škatle ali prekladamo papirje ali prepošiljamo ljudi v sobo št. 23, tam jih bodo pa že poslali v sobo 7. Pa spet nazaj v luknjo, kjer hiberniramo čez noč.

"Nujno moramo seveda ven, na prosto, na zrak in sonce, preden se nam zmeša ali ne shiramo od avitaminoze v mraku. Naša presnova terja sončno luč in gibanje. Nagonsko občutimo to mnogi, premnogi."

In se brž odpeljemo na jug, proti srečnemu sončnemu ekvatorju. A cesta se žal zabije že na odseku Koper-Lucija in lemingi se vrnejo domov nepotešeni. 

Imam izkušnje z obojim, mestom in deželo

Najprej sem gor zrasel in živel kot metropolitanec. Z Mirja sem se kot dojenec preselil na Cankarjevo, s Cankarjeve kot pubertetnik na Šaranovićevo (zdaj Geodetsko), s te kot prvoporočenec na Poljansko, pa na Cigaletovo – to je vse v ljubljanskem Centru. V naravo nisem zahajal. Bil sem knjižni molj (televizije v mojem otroštvu še ni bilo).

Še celo ko sem okrog 35. leta začel, da ustavim svoj razkroj, tekati, sem se sprva držal mestnih pločnikov, vzpone pa treniral na nagibu spiralnega dovoza iz avtohiše na Ambroževem trgu.

"Najbrž bi bil ostal svoj živ dan metropolitanec, če ne bi bila v moj svet depresije, ki sem jo prikrival z deloholizmom in alkom, leta 1990 posijala nenadna luč ljubezni."

Ločil sem se in zaživel nanovo, zaživel pravzaprav prvič.

Iz nesrečnega prvega zakona nisem prinesel nič razen žive glave, torej si je bilo treba ustvariti nov dom. Ta zdaj stoji na Brdu pri Ljubljani. 3,5 km hoje od državnega predsedstva, pa vendar – nikakor ne več v metropoli. Brdo je na meji med mestom in deželo.

Zadnji mejniki mesta so semaforji. Kjer te ne ustavljajo več, tam je podeželje. Tu otroci še vedno pozdravljajo sicer neznane starejše, ljudje se med sabo menijo čez plotove ali žive meje, in svoje gredice obdelujejo v dolgih hlačah, ne v bermudkah kot mestni vrtičkarji.

Prebivam resda na notranji strani meje – še znotraj obroča obvoznice, šeststo metrov pred semaforjem na vrhu Brda. Tu živim srečno poročen z virom tistega sončnega žarka iz leta 1990. Imava dva otroka in trenutno štiri kužke. Priselili smo se sem leta 2007 in nikoli več, akobogda, ne bomo odšli. Vsaj midva z Berni ne. Pa čeprav mi je sosed Matjaž s sosednje X. ulice zadnjič povedal, da se s Stanko selita. "Prodala sva stanovanjce v Šiški, zdaj se morava znebiti še tele hiše, pa se odseliva nekam na samo!"

To me je presenetilo: sam imam Brdo še vedno za zgled podeželja

Zadnjič sem vam že poročal, kako je bilo pri sosedi Janici – podobne dobrososedske stike imam tudi z drugimi. Izmenjujemo si uslugice in darilca, znano je, da je "darilno zadolževanje" poleg humorja najboljše vezivo. Če želiš biti dobro sprejet v neznani skupnosti, potem svetujem, da poprosiš že prvi dan po priselitvi še neznane sosede, naj ti posodijo recimo kilo moke, naslednji dan pa jim je vrneš dve kili.

Zakaj gre torej Matjaž naprej, tja, kjer so na starih zemljevidih živeli volčje, če ne kar zmaji?

"Nekdo mi je pred časom ukradel registrsko s prikolice, tvojemu sosedu, ne Duškotu, naslednjemu po klancu dol, pa so poskusili ukrasti enega njegovih strojev."

Duško je moj vizavi sosed, ki mi je nekoč kmalu po priselitvi predlagal, da si kupim frezo in z njo mečem sneg na streho svoje garaže, ne pa da ga kidam proti njegovi živi meji. Zdaj pa sva dobra soseda: on mi prinese pomaranče in limete s svojega vrta na Primorskem, jaz pa njemu svoj potopis po Ameriki.

Matjaž pravi, da nas bo mesto požrlo in izpljunilo kot koščice – napoved je bloško naselje Novo Brdo, ki je zraslo v zadnjih letih doli v dolini. Njihova mladina nam trga registrske in kurbla snežne pluge! A mislim, da je sedanja objest tamkajšnje mladine zgolj posledica delovanja zdramljenega nabiralskega gona. Ga bodo že še kultivirali v hostah Polhograjskih dolomitov, pravim.

"Sam pač verjamem, da delamo natanko tisto, kar nam veleva nezavedno ali, če hočete, gon. In to teži po skladju med divjino in mestom, svetlobo in senco."

Recimo: ko je bila Bernarda 5. januarja na operaciji kolena, sem v nenadnem napadu nostalgije – kajti v resnici sem dokaj brezbrižen do nereda, Bernarda pa ga zagreto odpravlja – začel čistiti po hiši. Kot da prizivam njenega duha ali kot da bi se bil ta naselil v meni. V nekem trenutku sem odnesel ven hkrati ves nabrani papir, mečkano embalažo in steklenice, vsako seveda v posebnem kartonu. Pri kantah za papir in embalažo mi je delal napoto ključ od avta, ki sem ga držal v roki, da bi lahko steklenino brž odpeljal do specialnega zabojnika gori pri Mercatorju. Iztresel sem torej papir in embalažo, se ozrl po odloženem ključu – a ga ni več bilo.

Ključ ni in ni prišel na spregled, čeprav nima nog

Ni ga bilo ne v mojih žepih in rokavih in celo čepici, tudi na tleh ne ali pod zabojnikoma ali v travi za ograjo na vrtu sosede Marje … Po rezervnega pa tudi nisem mogel v hišo, kajti poleg ključa za avto imam na obročku tudi hišni ključ. Bil sem torej izprt! Če se mi ne bi take reči zadnja leta ponavljale vse bolj pogosto, bi si bil že mislil, da ima prste vmes mladež iz Novega Brda.

Nazadnje, šlo je resda bolj za dejanje obupa kot za premislek, sem spraznil oba zabojnika. In ju spet napolnil. Ključev ni bilo. Domov sta se vrnila Ana in njen Roberto, moj bodoči zet. Tudi njima ni uspelo, da bi kaj odkrila.

Sprijaznjen s porazom sem končno skomignil, vzdignil zaboj s steklenicami in si ga oprtal na rame, da ga za otrokoma odnesem nazaj v hišo. In takrat je v zaboju nekaj zažvenketalo. Zažvenketalo drugače, kot žvenkeče steklo. Bil je kovinski zvok.

"Drži, bili so ključi: ves čas so se bili skrivali tam notri, potuhnjeni v senci med dvema flašama od radenske."

Vem, rekli boste, da postajam pač starostno dementen. A sam vidim v tem zgledu pozabljivosti nevidni prst evolucijskega ravnovesja.

Ni dolgo tega, kar sem bral Julio Sherman

Ta doktorica, sicer tudi sama povsem po nedolžnem jetnica psihiatričnega nadzornega sistema, je pri 85 letih objavila odmevno knjigo The Power of Light and Dark, v kateri prepričljivo in z dokazi podprto razkriva, da sta (za psihiatre) patološka depresivnost in maničnost v resnici zdrava adaptivna odziva človeškega telesa na ledenodobne razmere. V času mraza in teme je treba znati hibernirati, mirovati, se zavleči v špiljo. 

 

V kratkih obdobjih interglacialnega sonca pa je treba v nekaj urah kaj uloviti, kar terja manično voljo in veselje. In res je danes obe stanji mogoče uravnavati z umno rabo naravne svetlobe in teme; obstajajo že praktične terapije.

Mesto in divjina sta dve plati istega mehanizma, ki nas tlači in poživlja. To dobro vedo lovci – depresivci, ki si iščejo razvedrilo v gozdu. To žene celo sprevržene serijske morilce, ki so si naredili džunglo kar v velemestu.

Moje gonsko je manj ekstremno: ko je odložilo ključe med steklenice, mi je na tihem ponudilo priložnost, da postanem za urico ali dve nabiralec oz. lovec na ključe.

Vidite, takšne izkušnje delajo iz mene zedinjenega homo amphibiana, nekakšnega podeželskega metropolitana. Ali metropolitanskega podeželana, vrag bi ga vedel. Vsekakor se nadejam, da si lahko kot človek dvojnih izkušenj prislužim mesto v tej rubriki.

Novo na Metroplay: Pogumna Slovenka, ki je sledila svojim sanjam in preplula ocean | Mastercard® podkast navdiha z Borutom Pahorjem