Kako me je lastnik kampa na Korziki spomnil na posebno pripoved (5. del)

16. september 2022. Pri nas na Korziki so se čutili nenadni naleti in piši vetra, a ostalo je toplo in sončno. Veter je godel svoje burke, se igral z listjem, z vejami in z ljudmi. Bil sem na terasi in se učil pisanja s pomočjo črkogleda. Pred bungalov je na lepem pridrncal starejši par, on že povsem belolas, ona najbrž tudi, čeprav pod kopreno zlataste barve. Razburjeno sta spraševala, ali smo morda videli prileteti mimo kak listič. Rekli smo, da ne. "Za kaj pa gre? Za kakšno potrdilo?" sem zaslutil. "Tako je, za vavčer," sta kimala.

Nekaj časa pozneje, ko sta se obupano poslovila, smo listič res našli na zunanji terasi, preganjen je spokojno ležal v kotu, kamor se je zvrtinčil neznano kdaj. Ogledal sem si ga – šlo je za dobropis raznih storitev, morda na ladji ali kako – in se z njim sprehodil naokrog po našem bungalovskem področju. Stavb je tukaj menda pet, morda šest, a bungalovov je petnajst ali osemnajst.

Gospod Boileau (lastnik kampa) je preudaren mož, to sem zdaj že vedel, in je okrog središčne osi, kamor je napeljal vodo, kanalizacijo in elektriko, strnil skupaj po tri, tako da se sicer stikajo, a je vsak obrnjen na svojo stran trojčka, oblikovanega kot oglata triperesna deteljica. Prednost tega razporeda je tudi v tem, da nastanjenih ne more motiti početje in oglašanje sosedov, saj glasovi ne sežejo okrog ovinka. Vsaj ne pretirano: šele tisti večer pred odhodom je na našo verando zaneslo glas novodošle italijanske mlade mamice. W to je menda v naravi same italijanščine, ne človeka, ki jo govori.

O možu, ki je želod sadil 

Obhodil sem torej najprej naš trojček in potem še bližnje tri, vendar nisem nikjer izsledil našega svetlolasega para. Oddal sem potrdilo nazadnje v recepciji, Benjaminu se ni zdelo, da bi se z njim kaj mudilo, tako da ga je spravil na polico, in zapletla sva se v pomenek. Povedal mi je, da je iz Nice, tu dela pač v času sezone. Potem sva se menila o njegovem šefu, g. Boileauju. To temo sem načel jaz, s tem da sem izrazil domnevo o genialnosti lastnika kampinga.

Zvedel sem naslednje. Ko je g. Boileau prišel v to divjino, je bil še mlad mož. Kjer se zdaj razprostira kamping, je rasla zgolj makija, mediteransko goščavje. G. Boileau je zemljo – ne vem, ali je že bila njegova posest ali jo je kupil – izkrčil, začenši zgoraj pri deželni cesti, kjer zdaj stojijo recepcija, trgovina in restavracija z bazenom. Začel je saditi senčno, žilavo drevje – bore, kostanje, oljke, hraste – premišljeno odbiraje sadišča, tako da so z leti zrasli bodisi drevoredi bodisi gaji bodisi samotarji, ki danes v pripeki nudijo razkošje sence, zefirja in hladu.

Benjaminovo pripovedovanje me je spomnilo kratke, a znamenite pripovedi francoskega romanopisca Jeana Gionoja Mož, ki je sadil drevesa (1953). Kanadčani (Frederick Back) so jo pozneje (1987) animirali v manetjevsko slikanem polurnem filmu, ki mi je obtičal v spominu z živostjo svojih klijočih podob.

Besedilo, dolgo komaj 4000 besed, pripoveduje v avtorjevi prvi osebo o tem, kako je nekaj pred začetkom svetovne vojne na francoski Osrednjem platoju na svoji poti naletel na pastirja, ki je na pusti planoti zasajal želodke. Vsak dan, se je izkazalo v pogovoru z njim, po sto. To je počel tedaj že tri leta. Časa je imel na pretek, saj je bil že vdovcec. Izgubil je bil sina edinca in zatem že ženo.

"Posadil jih je sto tisoč. Od sto tisoč jih je vzklilo dvajset tisoč. Od teh dvajset tisoč je še vedno pričakoval, da bo jih izgubil približno polovico, zaradi glodavcev ali zaradi nepredvidljivih načrtov Previdnosti. Ostalo je še deset tisoč hrastov, da rastejo tam, kjer prej ni raslo nič."

Po vojni se Giono kot bivši vojak, ki je komaj preživel, trpel pa je tudi od "granatnega šoka" (danes temu pravijo posttravmatski stresni sindrom), leta zatem vrne v hribe Languedoca, da bi se duševno okrepil v samoti narave. In tam že od daleč zagleda zelenkasto meglico na poprej golem hribovju. Pastir je sadil svoje želode naprej, drevje je raslo, pripeka je ponehavala, senca je privabljala veter, veter je prinašal semenje, v gozdu so se same od sebe znašle mladike drugega drevja in grmičja in travja in z vsem tem žuželk, ki dajejo vsak svoj prispevek k nastajanju nove prsti in k oživitvi poprej suhih strug v bistre potočke. Pastir zdaj ni več pastir. Postal je čebelar, kajti cvetje je omogočalo preživetje in razplod tudi tem bitijcem.

Giono je besedilo objavil prosto avtorskih pravic, tako da se je tudi to začelo širiti in množiti v jezikih in po kontinentih. Tako je osmislil svoje življenje, kakor je pastir osmislil svoje. Zdajle sem našel v jezuitski spletni reviji  "America" sijajen esej o Gionojevi resnici. Teolog Christopher Preamuk mi je v njem povedal, da je junak pripovedi, Elzeard Bouffier, izmišljen. Sam Giono je sicer dolga leta puščal bralstvo v veri, da gre za zaresnega sadilca. Šele proti koncu življenja je priznal, da je zgodba parabola, namenjena temu, da bi ljudje, ki jo preberejo, vzljubili drevo, oziroma, še več, vzljubili sajenje drevja. Vzljubili življenje.

Gojiti pomeni ljubiti, a h gojenju sodi tudi druga, manj prijetna skrb – upoštevanje skupnosti. Komaj mesec dni pred našim prihodom v Ostriconi je otok prečesal uničujoč vihar (z najvišjo izmerjeno hitrostjo vetra 224 kilometrov na uro), povzročil velikansko škodo in med drugim vzel tudi pet življenj, vsa v krajih, ki smo jih poznali, že kdaj obiskali ali nameravali obiskati: v hribovski Marignani, v Erbalungi na Capu Corsu, na plaži Liamone in v vodah zaliva Girolata ...

Lov na divjega merjasca

V Calviju je borovec ubil letoviščarja v bungalovu. V Ostriconiju žrtev ni bilo tudi zato, ker je g. Boileau mislil vnaprej in dal požagati drevesa, ki bi utegnila biti nevarna. V kampingu sem opazil precej štorov nedavno požaganih dreves, predvsem borovcev. Štori so praviloma nagnjeni, vselej proti cesti, kjer je sonca morda več, in gotovo je g. Boileau tu ravnal kot skrben gospodar. Zdaj sem bolj razumel njegov lov na divjega merjasca v obrečju, ki me je vznemiril leta 2019 – da bi zagotovil gostom prehod s tedaj šele načrtovanega parkirišča za zunanje goste do plaže, je moral poskrbeti za varnost tudi v tem smislu.

Ko sva se z Benjaminom nazadnje predstavila po imenu in se rokovala, sem osupnil spričo raskavosti njegove lopataste dlani. Vse dneve sem ga videval prej in pozneje okrog tretje ure popoldan, ko jo je z brisačo okrog vratu mahal mimo bungalova na plažo, in tako sem ga imel zgolj za napol gosta, recimo študenta, ki si prihaja iz Nice čez poletje nekaj zaslužit. Tudi po govoru se mu je slišalo, da je izobražen. A te roke so zagotovo podirale drevje, razmikale skale, kopale zemljo, morda pa tudi sadile ...

Da Benjamin premore duha, pa sem videl kak dan pozneje, ko sem mu pravil o svoji potrebi, da si zapisujem reči, ki jih doživljam ali sem jim priča. "Sam ne vem zakaj. Mogoče ker nič drugega ne znam. A glavno je moja želja, da jih ... " Iskal sem še besede, on pa je vskočil: " ... da jih ne odnese veter?" Pozneje tega dne ni bilo omembe vrednih dogodkov. Edinole Ferris jo je nenadoma ucvrl proti plaži.

Ker zaradi karcinoma prejema THC eliksir, je ves čas po malem zadet.

In ker ga je pred nedavnim – le nekaj dni pred Mankyjevim srečanjem s kačo – v Pasji dolini na lepem nekaj pičilo, tako da je izginil v goščavju in smo ga šele po enournem prečesavanju gozda in okolice našli pred domačo hišo, torej več kot kilometer stran, si nismo mogli privoščiti in ga pustiti vandrati po Korziki, kajti z nje se zagotovo ne bi vrnil na domači prag.

Ana je šla za njim in mu klicala, naj počaka, pa je le še bolj pospešil, in tako je bila primorana bosa teči za njim. Dobila ga je tik pred začetkom poti na plažo. Potem jo je še ves naslednji dan bolelo stopalo. Očitno je med galopom, v katerega se je nazadnje razvil začetni drnec, zadela s podprstjem ob kak posebej oster in velik kamen.

V tolažbo nam je bila samo fotografija, ki jo je poslala Laura: na njej Manky ovohava moj in Bernardin nagrobnik pod lipo na Poti spomina in tovarištva. Posebej je poudarila, da ga je sam od sebe obvohal – "ne pa tudi polulal". To se nam je vsem zazdelo ugodno znamenje.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču